Vodnik, Anton (1901–1965)

Vodnik Anton, pesnik, esejist in umetn. zgodovinar, r. 28. maja 1901 v Podutiku pri Ljubljani kamnoseškemu delavcu Antonu in Mariji r. Teršan, u. 2. okt. 1965 v Lj., pokopan v Dravljah; brat Franceta (gl. čl.). Družina se je kmalu preselila v Zapuže pri Šentvidu nad Lj., kjer je V. obiskoval osn. šolo (5 razr.) in 1912/3–1919/20 klas. gimn. v »škofovih zavodih« (prof. sloven. A. Breznik; sošolci mdr. R. Bednařik, T. Kralj, M. Miklavčič, A. Tomažin, M. Tomc). Od jeseni 1920 je študiral umetn. zgod. na univ. v Lj. (prof. Iz. Cankar, V. Molè), 1927 doktoriral z dis. o kiparju F. Robbu. Ker ni dobil ustrezne službe, je bil 1928 kult. ur. pri S, 1928–31 knjižničar pri Prosvetni zvezi, 1931–8 ur. in lektor pri Jsl knjigarni (vse v Lj.), nato do zač. vojne 1941 ur. pri MD v Celju, 1941/2–1944/5 honor. predavatelj umetn. zgod. na AG v Lj. Od jeseni 1941 je prek skupine kršč. socialistov tesneje sodel. z OF. V njeg. stanovanju so bili sestanki aktivistov OF, nekaj sej IOOF in skladišče Rdeče pomoči za partiz. otroke. Ital. so ga zaprli konec 1942 in spomladi 1943 (nekaj časa bil skupaj z L. Kuharjem — Prežihovim Vorancem). Po osvoboditvi je bil v Lj. oskrbnik nekdanje Prosvetne zveze, od 1945 član ur. odb. in pozneje lektor pri DZS, 1952 je bil upokojen kot invalid, 1958 kot umetnik.

Poezijo je obj. najprej v gimn. rkp glasilih Jutranja zarja 1915/6 (najboljši pesmi Spomladi, Sveta noč; prva večkrat ponatisnjena) in Domače vaje 1916/7–1919/20 (značilne so Črni akordi, posvečena umrlemu očetu, in več pesmic v ciklu Impressions), nato v Almanahu katol. dijaštva (1922) in razl. listih, npr. Zora oz. Zora-Luč, DS, LZ, M, Dejanje, po vojni predvsem v NOja, NS in NSd. Že s prvo zbirko Žalostne roke (1922, samozaložba; ocene: T. Debeljak, Mentor 1922/3, 63–6; A. Remec, Č 1923, 168–70; J. Jagodic, DS 1922, 472; M. Jarc, S 1922, št. 214 in SN 1922, št. 223; T. Seliškar, LZ 1923, 119–20) se je V. uvrstil med vodilne predstavnike t. i. slov. katol. ekspresionizma. Glavna idejna značilnost zbirke je težnja po pomiritvi osebnih in družbenih nasprotij s poglobljenim odnosom do lastne duhovnosti, duše. Takšno načelno pesn. izhodišče nakazuje že uvodna pesem (Okna zagrnil sem z rožami), v kateri je zunanje dogajanje nadomestil z umikom v sanje, notranjo lepoto, ki vodi k intuitivnemu dojemanju končnega smisla. V ostalih pesmih prevladujejo motivi in téme mistično-erotičnega hrepenenja, npr. v dekliških pesmih (Večerna pesem deklice, Revne deklice psalm), ki so delno nastale tudi po zgledu Gradnikovih, Sardenkovih (= A. Merhar) in Rilkejevih, ali pa skupinske relig. predanosti (Bratje in sestre iz daljne dežele, Sveti Frančišek Asiški). Mistična naravnanost je vplivala tudi na zunanje oblikovanje, predvsem na izbor pesn. oblik, npr. po zgledu molitvenih vzorcev (psalm, vigilija). Stilna sredstva največkrat služijo povzdigovanju motivov in motivnih drobcev v simbole doživetja mist. ekstaze, zlitja individualne duše z vesoljno (bitjo, Bogom). Verz in rima sta svobodna, ritem je tekoč, speven, verbalna epitetoneza v pesniških podobah in simbolizem metafor se tudi vključujejo v oživljanje mist. »nastrojenja«. Podobna je tudi funkcija sintakse; posebnost so odvisniki, ki se začenjajo s »kot da« (Psalm), ter tako sugerirajo občutje negotovosti, skrivnosti in seveda mist. povezanosti s to- in onstransko resničnostjo. Zato so pojavi med seboj prepleteni (pogoste sinestezije), zakonitosti logike porušene, nemalokrat podobno kot pri dekadentih in simbolistih, ki jih je V. na začetku svoje pesniške poti najbolj občudoval (Verlaine, Maeterlinck, Župančič; prim. V-ov spis Poglavje o dekadenci, Domače vaje 1918/9). V sanje pa vdira po drugi strani neka boleča napetost, razcepljenost s strani čutnosti (telesa), pa tudi krivično urejene družbe. To V. predstavi s pretežno ekspres. pesniškimi prijemi. Izbrani motivi so moralno-socialni, stilno oblikovanje pa bliže ekspres. težnji pa kriku, uporu kot pa novoromant. umiku v tišino. Takšni sta pesmi Rdeči mornarji (po vsebini glasna prošnja Bogu, naj pomaga »izmučenim«) in Molče sedimo za vašimi mizami, v kateri je z ekspres. patosom upodobil motiv neznosnega soc. položaja rudarjev.

Z drugo knjigo pesmi Vigilije (1923; ocene: Sr. Kosovel, Vidovdan 1923/4, št. 4, ovoj; R. Ložar, Jutranje novosti, 1923, št. 165; S. Majcen, DS 1923, 298; J. Pogačnik, S 1923, št. 191) je še dosledneje uveljavil hrepenenje po umiku, ne le iz običajne družbene resničnosti, temveč iz življenja sploh. Takšno hotenje je tematsko povezal z motivom pesnikove želje po združitvi s poduhovljeno, onstransko ljubico (»sestra«) tako, da ji »poje« vigilije, relig. obredne pesmi za umrle. Pesnikovo (»bratovo«) hrepenenje po mrtvi deklici je tako hkrati tudi hrepenenje po smrti. Vigilije vsebujejo 32 pesmi brez naslovov na temo poduhovljene erotike, ki se dogaja v fiktivnem dialogu med zaljubljencema. Vsa predmetnost je samo nakazana, večkrat nerazpoznavna (abstraktna), vendar bolj konkretna, ko predstavlja tostranstvo, povsem zabrisana pa tedaj, ko označuje transcendenco. Enako velja za postopek simbolizacije barv, kar je mogoče povezovati z V-ovo navezanostjo na umetnost ekspres. slikarjev Franceta in Toneta Kralja.

Tik pred vojno je obj. tretjo zbirko Skozi vrtove (1941; oceni: J 1941, št. 115; T. Debeljak, S 1941, št. 107). Kratkemu izboru iz prvih zbirk sledijo cikli Pogovor s smrtjo, Skozi vrtove in Nove pesmi. Zadnja dva izpričujeta, da se je V. po umiku v ljubezensko intimo in abstraktno pesn. izražanje spet približal stvarnejši motiviki (idilična vaška skupnost v pesmih Skozi vrtove, Najin dom, Večerni gost) in stilnim tendencam nove stvarnosti, ki jo je pri nas uveljavil Kocbek (zbirka Zemlja, 1934). Pogosto se kršč. predstava sveta staplja s panteistično (Domov, Mrtvi sosedje, Mavrica), kakršna je mdr. značilna za Rilkejevo pojmovanje »enotnosti« vidnega in nevidnega. Čeprav so simboli v tej zbirki, če jih primerjamo s prejšnjimi, že kar realistični, še vedno ostajajo skrbno izbrani, estetski, tako da ohranjajo funkcijo lepe podobe, pesmi, ki je most oz. vez med človekom in Bogom.

Tudi po vojni se ni oddaljil od zgodnejših duhovno-estetskih izhodišč. V zbirki Srebrni rog (1948; ocena: F. Filipič, NOja 1948, 59–62) se ni odpovedal iskanju pomiritve med spoznanjem o tragičnih razsežnostih človekovega življenja v družbeno-zgod. resničnosti (Prošnja, Zlati curek) in sanjami o lepši bodočnosti, za katero so se mnogi žrtvovali, npr. v NOB (Kurirju Janezku, Pohorski bataljon). Štev. so tudi motivi iz legend in mitov, s katerimi odkriva nove simbolne vrednosti (npr. v pesmih Faraon, Ehnaton, Hvalnica Atonu, Ženitnina v Kani, Sveti Doroteji). Nekaj pa je tudi t. i. predmetnih pesmi, ki skozi motiv določenega umetn. predmeta simbolizirajo pesnikovo lirsko doživetje (Katedrala; Orfej in Evridika — po motivu gr. reliefa; Hegeso — gr. nagrobnik; Oznanjenje — po baročni slikar. predlogi Fra Angelica). — V izboru Zlati krogi (1952; spremna beseda Fr. Koblar; ocene: J. Kos, NS 1952, 464–8; M. Kranjec, LDk 1952, št. 156; T. Pavček, Beseda 1951/2, 461–4; M. Ravbar, Razgledi, Trst, 1952, 470–2) je na koncu dodal nekaj pesmi, ki nakazujejo ponoven odmik od konkretnejše lirske stvarnosti. Glavna tema je spet hrepenenje po zlitju z »lučjo«, ki je bliže panteistični »enotnosti«, kakor pa kršč. Bogu, še posebej v pesmih z motivi iz narave (Pomladni spev, Nočni jezdec).

Že v naslednji zbirki Glas tišine (1959; ocene: M. Šega, Delo 1959, št. 161; J. Šifrer, NRazgl 1959, 437; V. Bartol, PDk 1960, št. 45; J. Koruza, NSd 1961, 362–6) pa povsem prevladujejo motivnotematska jedra ljubezni, pesnjenja in smrti. Poduhovljena erotika v objemu mrtve neveste je še vedno simbol vrhunske sreče (Mrtva nevesta), hkrati pa se pojavi motiv ljubosumja nad tostransko ljubico, simbolom pesn. navdiha (Evridika). Pesnjenje, ki po V-u povezuje žive z mrtvimi, vidno z nevidnim, je namreč mogoče le v tostranskem življenju, zato Evridika (navdih) pesniku ne sledi v smrt, ternveč si poišče novega Orfeja. S tem pa je V. pesniško osvetlil problematične razsežnosti novoromant. »poetike«, ki je verjela v višji smisel in moč lepote oz. poezije. Drugi razdelek se začenja s pesmijo Na dnu, ki pomeni V-ovo priznavanje modernist. poezije (Lorca) in njenega neprizanesljivega razgaljanja eksistenc. stisk. V ostalih razdelkih so takšne še Samotna pot, Zadnji krik in Nokturno. V njih V. izpoveduje občutja, ki so takrat prevladovala pri delu najmlajše slov. pesn. generacije (D. Zajc, G. Strniša). Kljub vsemu pa se z zadnjimi pesmimi še poslednjič umakne v svojo vizijo panteist. oz. krščan. predstave vesoljne harmonije, ki preraste celo v nekakšno vitalistično načelo. Pesniški izraz preide v dekorativne, včasih že baročno nabrekle opise pesnikovih vizij razkošne narave in kozmosa, v katerem ostaja človekov duh večno živ (Svatovska pesem, Zlata vrata).

Izbor iz vseh prejšnjih zbirk Sončni mlini (1964; oceni: J. Snoj, Delo 1965, št. 3; L. Smasek, Večer 1965, št. 19) je pomemben predvsem kot V-ov prikaz svoje ustvarjalne poti. Med novimi pesmimi sta najizrazitejši Goreči grm in Val daljine na temo pomiritve s smrtjo kot z nečim, kar nas povzdigne »v nov sijaj«. Stilno pa prevladajo vse tiste značilnosti, ki se pojavljajo v zadnjih pesmih iz zbirke Glas tišine. Bleščeče deskripcije pesnikovih »sanj« v glavnem ostajajo vezane na teme vzhičenja spričo čudežne lepote življenja, ne pa na hrepenenje po čimprejšnji mistični ekstazi v objemu smrti (mrtve sestre). Lepota, ki je najprej povezovala človeka z Bogom, je v Sončnih mlinih pravzaprav sama najvišji cilj — ali vsaj edina tolažba.

Za vso V-ovo liriko, tako za najbolj ponotranjeno kakor za bolj k stvarnosti obrnjene pesmi, je značilna težnja po dojemanju vsega bivajočega kot enote in harmonije. Tako naj bi lepota, milina, čistost, ki jih je najpogosteje poveličeval v svoji liriki, pomenile blažitev človekovih bolečih izkustev zunaj umetniškega in morda relig. duhovnega sveta. Pozneje, predvsem po vojni, ima lepota (največkrat identična s poezijo) podobno funkcijo, ko gre za pesnikovo razreševanje eksistencialnih vprašanj in dvomov, ki jih lahko prebrodi (ne pa razreši) le z nenehnim predajanjem lepoti, viziji enkratne in popolne narave z vsemi oblikami večnega življenja oz. prerajanja. S takšnim pojmovanjem umetnosti je mogel sprejeti tudi etiko samožrtvovanja, predvsem v času narodno osvobodilne vojne. Vendar pa so vsa V-ova približevanja konkretnejšim družbenozgod. problemom samo krajši izstopi iz njegovega apoliničnega, skrajno poduhovljenega pesn. snovanja. Najbolje se je izražal s subtilno lirsko govorico, ki se je najprej razvijala ob upoštevanju simbolist. in ekspres. stilnih sredstev (Žalostne roke, Vigilije), se samo približala trdnejšim simbolom v stiku z »novo stvarnostjo« (Skozi vrtove), soc. realizmom (Srebrni rog) in modernist. poezijo (Lorcove verze je V. izbral za moto v svoji najboljši povojni zbirki Glas tišine). Temeljna naravnanost vsebinsko-oblikovnih konstant pa vendarle ostaja v okviru slov. katol. ekspresionizma, smeri, ki sicer ni do kraja uresničila vseh ekspres. lit. načel (odklonila je estetiko grdega, ekspr. grotesko in ironijo), temveč je še ostala vezana na izročilo evrop. nove romantike. Pri V-u pa gre nemalokrat celo za nadaljevanje slov. simbolizma (kakor ga je ponekod nakazal Župančič), torej v smeri njeg. skrajnih dosežkov (Mallarmé). Predvsem v tem smislu je V-ova poezija najvišji dosežek slov. katol. ekspres. literature.

Izbor iz V-ove lirike je v zbirkah Pesmi (1975, skupaj s C. Vipotnikom in J. Udovičem; izbral, ur. in spremno besedo napisal J. Kos) in Glas tišine (1985; ur. in napisala spremno besedo F. Buttolo). Posamične pesmi so prevedene v tujejezičnih antologijah jsl in slov. poezije (gl. Le livre slovène 1971, 1975 in 1984).

V-ova esejist. razmišljanja so največkrat v tesni zvezi z literaturo in umetnostjo sploh, npr.: Tolstojevo razmerje do Dostojevskega (Zora-Luč 1920/1); Doživetje (ib.; o H. Bahru); Ob Župančiču (Jutranje novosti 1923, št. 174; primerjava med Župančičevo in Cankarjevo poezijo); Pesem in ti (DS 1924), v katerih razlaga lastne poglede na umetnost in njeno razmerje do religije: »Zato je umetnina organizem, ki ima v sebi vso polnost življenja. Sankcija njenega poslanstva pa je, da je izraz večnostne zavesti enotnosti naše osebnosti, osvojitev našega bistva, prižganega v onostranosti … Ker le osebnost ima v sebi njeno ceno, ki nas bo odrešila k sebi v Bogu. Njo … more zajeti v izraz le lepota, vidno razodeta nam po umetnosti. Njena zadnja globočina je skrivnost našega lastnega bitja. Lepota je ethos umetnine.« Svoja umetniška načela je branil tudi v polemikah z J. Vidmarjem (Umetnostni nazor J. Vidmarja, DS 1927; Po desetih letih, DS 1930) ter se zavzel za enakopravno vrednotenje relig. umetnosti. Jubilejna sta spisa 50-letnica Sardenka (M 1928) in najpomembnejši V-ov esej Oton Župančič in mladina (DS 1928, ob Župančičevi 50-letnici), v katerem je pojasnil, da katol. ekspresionisti ne zavračajo duhovno-estetskih načel slov. moderne, predvsem ne Župančiča, da jih celo z velikim spoštovanjem upoštevajo, vendar s poudarkom na relig. mistični kontemplaciji, ne pa na socialno-etični dejavnosti. — Napisal je tudi več lit. ocen, mdr.: O. Župančič, V zarje Vidove (Zora 1919/20); I. Pregelj, Plebanus Joannes (Zora-Luč 1920/1); P. Golia, Pesmi o zlatolaskah (DS 1921); M. Jarc, Človek in noč (DS 1927); S. Kosovel, Pesmi (DS 1928; M 1928).

Kot umetnostni zgodovinar se je zanimal za slikarstvo F. in T. Kralja (Slov. mlada umetnost, Jsla 1921, št. 197; Pri bratih Kraljih, Almanah katol. dijaštva 1922, ponatis M 1922; Razstava bratov Kraljev, Jutr. novosti 1923, št. 140) in za baročnega kiparja F. Robba. V dis. o njem je prvi zbral obsežno arhiv. dokumentacijo, ga slogovno opredelil in osvetlil njeg. osebnost. Obj. so le posamezna poglavja: Gradnja velikega oltarja v uršul. c. v Lj. (ZUZ 1926), Gradnja Robbovega vodnjaka pred mestno hišo v Lj. (ZUZ 1927), Kipar F. Robba (DS 1930), F. Robba (Kron 1935–7, arhivalna študija), Robbova oltarna arhitektura (DS 1944, zbornik I).

Urednik je bil najprej pri gimn. listu Domače vaje (1916/7–1919/20, skupaj z J. Tomažinom), nato je ur. Almanah katol. dijaštva (1922) in Križ na gori (1924/5–1926/7), glasilo slov. katol. dijaštva, s katerim je »utemeljil mladinsko gibanje, ki je sredi površnega katolištva postalo iskalec krščanske avtentičnosti …« (nagrobni govor E. Kocbeka, Nova pot 1965, 535–7). V Križu na gori je obj. poleg redkih lit. besedil (npr. pesmi E. Kocbeka in B. Voduška, ne pa tudi svojih) večinoma novokatol. ideološke oz. družbeno kritične članke (napisal večino uvodnikov; prim. M. Dvořak, Poizkus orisa križarskega gibanja, Nova pot 1969). Sourejal je DS (1930–2) in ur. prve letnike Vestnika Jsl knjigarne (1931, 1935, 1936–7).

Izostreni lit. okus in natančno poznavanje slov. poezije je izpričal kot ur. antologije Slov. sodobna lirika (1933, uvod R. Ložar), ki vsebuje izbrane pesmi predstavnikov razl. lit. smeri od vključno moderne naprej. Anonimno je z J. Modrom ur. antologijo Slov. berilo (1942).

Psevd.: A.V. in T.V.- Prim.: r. matice ž. Šentvid pri Lj. (ŠkALj); pokojninski spis (arhiv Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SRS, Li.); družinski arhiv pri bratu Francetu (Lj.); Bibl JLZ; EJ; MohBibl; SBibl; Zssl VI–VII; F. Vodnik, Slov. relig. lirika, 1928 (uvod); I. Brnčić, Sd 1935, 310–5, 414; J. Gradišnik, Beseda 1951/2, 105–9; isti, SPor 1951, št. 123; isti, Delo 1956, št. 269; V. Bartol, PDk 1961, št. 127; B. Paternu, Problemi 1965, 220–53; isti, Slov. književnost 1945–65, 1967; J. Dolenc, KMD 1966, 118–20 (s sliko); F. Zadravec, Futurizem in ekspresionizem v slov. poeziji, v: Pot skozi noč, 1966; isti, Zgod. slov. slovstva, 7, 1972; T. Kermauner, Problemi 1969, 353–6; F. Petrè, Sd 1970, 472–93, 643–54; E. Cevc, ZUZ 1970, 247–8; A. Slodnjak, Obrazi in dela slov. slovstva, 1975; V. Truhlar, Doživetje absolutnega v slov. leposlovju, 1977, 170–7; J. Vidmar, Obrazi, 1979; K. Šalamun-Biedrzycka, Poezja A. Podbevška i A. Vodnika…, Wrocław, 1980; J. Kos, Sd 1980, 745–6; Slov. književnost, 1982; F. Vodnik, Znamenje 1985, 301–16 (z bibl in lit.); F. Buttolo, JiS 1985/6, 152–8. - Intervju: J. Traven, DS 1927, 91–2. - Slika: Slov. književnost 1945–65, I, 1967, 35. Buttolo