Vižintin, Bogomil (1905–1978)

Vižintin Bogomil, ilegalno in partizan. ime Milo, družbenopolitični delavec, r. 12. sept. 1905 v Renčah pri Novi Gorici zidarju Ludviku in Idi r. Čotar, u. 17. sept. 1978 v Novi Gorici. Po 4 razr. osn. šole v r. kraju se je 1916 zaposlil kot cestni, kamnoseški in gradb. delavec v okolici Štanjela na Krasu (tedaj nekaj časa s starši v vojnem begun. taborišču Branica). 1923 je končal zidar. šolo v Renčah, 1923–5 zidal v razl. krajih na Prim., 1925–9 v Bgdu sezon. delavec, 1929–41 zidar. mojster v Renčah. Jul. 1941 se je povezal z OF, sodeloval z A. Veluščkom (gl. čl.) pri organiziranju odborov OF na Goriškem, okt. 1941 sprejet v KPS, 1942–3 v it. zaporih in koncentr. taboriščih, mdr. v Gorici, Notarescu v Abruzzih, Trstu (Coroneo) in na otoku Fossalone. Po vrnitvi v r. kraj je bil 1943–5 tajnik NOO za Renče, OK KPS in OO OF za Miren, okrožn. NOO za srednjo Primorsko (tu še član OK KPS) ter član pokrajin. NOO za Slov. primorje in Istro. Po vojni je 1945 postal tajnik okrož. NOO in član OK KPS za Goriško, od 1947 preds. IO OF za gor. okraj. Apr. 1947 je bil poslan v Gor., ki je pripadla Italiji, postal član Federalnega komiteja KPI za Goriško in tajnik Demokratične fronte Slov. v It. Maja 1949 je bil kot jsl državljan izgnan v Jslo zaradi polit. delovanja. Živel je v Lj., kjer je bil 1949–53 član IO OF Sje, po preselitvi v Novo Gor. pa 1953–72 član GO OF oz. Repub. konference SZDL, obenem 1953–63 še sekretar (nekaj časa podpreds.) OO OF oz. SZDL gor. okraja; 1963 upokojen.

V. je 1918–41 opravljal štev. polit. in kult. naloge ter funkcije, mdr. je bil tajnik KUD Svoboda v Renčah (do 1927, ko je fašist. oblast razpustila vse slov. organizacije), od 1927 član ilegal. nar. revoluc. organizacije TIGR (širil protifašist. tisk, vzdrževal ileg. zveze ter prirejal ileg. kult. nastope; gl. njegov članek Kako smo začeli, Gor. zbornik 1947–57, 1957, 84–97). V mandatnih obdobjih 1949–63 in 1969–74 je bil poslanec repub. zbora skupščine SRS; 1971–8 podpredsednik SIM. — V. je bil nosilec partizanske spomenice in več odlikovanj, mdr. reda zasluge za narod II, bratstva in enotnosti II (1951), republike s srebrnim vencem (1961), dela z rdečo zastavo (1963). — Prim.: osebni podatki; arhiv CK ZKS (Lj.); Ko je ko u Jsli, Bgd 1970; Delo 1975, št. 213–4 (s sliko); 1978, št. 216–8, 221, 223; PDk 1975, št. 212; 1978, št. 221; Dnevnik 1978, št. 254; Prim. novice 1978, št. 39. Kn.-W.

VIŽINTIN Bogomil – Milo, aktivist OF, javni delavec, r. 12. sept. 1905 v Renčah, u. 17. sept. 1978 v Komnu na proslavi združitve Prim. z Jslo (srčna kap), pok. v Novi Gorici. Oče Ludvik, zidar, mati Ida Čotar, gospodinja. V domačem kraju je opravil 4 r. osn. š., avg. 1916 je moral za materjo in sestrami v begunstvo v Gornjo Branico in v Dornberk. 2. maja je bil ob eksploziji mine ranjen v kamnolomu v Zaloščah pri Dornberku, kjer je kot otrok služil zase in družino. Zgubil je oko in postal invalid. Po vojni se je vključil v gradbeno obnovo. Pri stavbnem društvu je bil težak, nato pa zidarski vajenec. Opravil je tudi triletno večerno in nedeljsko nadaljevalno obrtno šolo. Delal je kot zidar, nato pa je risal in kopiral načrte in opravljal administrativna dela. Dvajsetleten je odšel kot sezonski delavec v Jslo. Kot zidar in delovodja je delal v Lj. in v Bgdu. 1928 se je vrnil v Renče in do 1936 delal pri stricu, ki je bil zidarski mojster, v negradbeni sezoni pa je bil brezposeln. 1937 pa je kot mali zidarski mojster pričel z lastno zidarsko obrtjo ter delal na Tolminskem, na obmejnem območju z Jslo na Cerkljanskem in na Mašunu. – V javno življenje se je vključil 1920. 1. maja 1920 je sodeloval na prvomajskih manifestacijah v Gor. Poslej je sodeloval v gradbinskih stavkah, dejaven je bil tudi v kulturnoprosv. društvu Svoboda v Renčah. Kot njegov član in po 1922 tajnik je opravil zborovodski in dramski tečaj. Polit. je delal tudi kot član TIGR-a. 1941 po obisku Oskarja Kovačiča (gl. čl.) in A. Veluščka (gl. čl.) se je vključil v NOB. Bil je udeleženec sestanka na Kremancah in postal aktivist OF in KPS. 1942 je bil prvič aretiran, zaradi pomanjkanja dokazov je bil izpuščen, 3. maja 1942 pa ponovno aretiran in zaprt v Notarescu v pokrajini Teramo v Abruzzih, od maja 1943 v Gor., nato v Coroneu v Trstu, avg. 1943 pa interniran v taborišču Fossalonu pri Gradežu. 10. avg. 1943 je s sointerniranci zbežal in se v domačem kraju pridružil part. Kot borec in komisar čete je sodeloval na gor. fronti, 12. sept. 1943 je postal tajnik KNOO, nato pa tajnik okraj. odb. OF za mirenski okraj. Okt. 1944 je postal tajnik okrož. NOO in član okrož. komiteja KPS za srednjeprimor. okrožje in to funkcijo opravljal do konca vojne. – Po vojni je bil eden vodilnih slov. javnih delavcev v Gor. Od 9. maja 1945 do 28. febr. 1947 je bil tajnik okrož. NOO za Gor. okrožje in član okrož. komiteja KPS. V skladu z odločitvami po podpisu mirovne pogodbe med Jslo in It. je odšel na območje cone B pod JVU in 1. mar. 1947 postal preds. okraj. LO za Ajdovščino in član pokraj. NOO za Slov. Primorje, a se je že 1. maja 1947 povrnil v Gor., kjer je postal sekretar nove slov. polit. organizacije Demokratične fronte Slovencev v It. in član federalnega komiteja KPI, odgovoren za Slov. V tej funkciji je vodil delegacijo Slov., ki je pri preds. it. vlade De Gasperiju v Rimu 15. sept. 1947 protestirala zaradi napadov na Slov. V času IB je podpiral Titova stališča in bil izključen iz KPI, sočasno pa je bil zaradi svoje dejavnosti v nemilosti pri gor. policiji in deležen številnih hišnih preiskav. 13. apr. 1949 je dobil odlok za izgon iz Gor., nasilno izgnan pa je bil 20. maja 1949. Po prihodu v Jslo se je vključil v tamkajšnje polit. in oblastno življenje. Do 31. jan. 1953 je bil načelnik odd. za zamejska vprašanja pri IO OF Sje v Lj., nato pa do konca 1962 podpreds. in preds. okraj. odb. SZDL za Gor., za tem pa podpreds. in preds. občin. odb. SZDL Gor. V. je bil 18 let poslanec v republ. skupščini. 1963 se je upokojil in tudi potem je bil dejaven v javnem življenju. Med drugim je bil preds. muzejskega sveta, dejaven je bil pri zbiranju zgod. gradiva o NOB, zlasti v okviru domicilnega odbora aktivistov OF za srednjeprimor. okrožje, ki ga je do smrti tudi vodil. V. je napisal tudi nekaj spominskih člankov. Pomembna sta članka v gor. zbornikih za 1957 in 1968 (Tako smo začeli in NOB na Goriškem – doživetja in spomini). O društvenem življenju v Renčah je pisal v Sreč (št. 37–38, 1972), o Mirku Pircu-Slavku v brošuri Ob 35–letnici prvega zasedanja ONOO za srednjeprimor. okrožje, Gojače, 4. okt. 1944. V. je nosilenc part. spomenice 1941 in mnogih odlikovanj. Njegovo part. ime je bilo Milo. Psevdonim se mu je ohranil tudi v povojnem življenju.

Prim.: Življenjepis v arhivu CK ZKS-Str. demokratične prenove, Lj.; Miran Sattler, B. Vižintin, Znanec iz sosednje ulice, Nedelj. dnevnik 17. avg. 1975; Br. Podobnik, Milo Vižintin, 80-letnik, Delo 12. sept. 1975; Zadnja pot Mila Vižintina, PDk 21. sept. 1978; Br. Marušič, B. Vižintin Milo, GorLtk, 7, 1980, 83–84; Slavica Plahuta, Srednjeprimor. okrožje, Nova Gor. 1981; Ista, Kratek oris razvoja ljudske oblasti v srednjeprimor. okrožju (1941–1945). Ob 35–letnici prvega zasedanja ONOO za srednjeprimor. okrožje, Gojače, 4. okt. 1944.

Plah.