Slovenski biografski leksikon
Vivencius, zvonar v prvi pol. 14. stol., sin Nikolaja. Podatkov o njegovem življenju kot tudi o življenju njegovega sina Bela, ki je bil prav tako zvonar, nimamo. Ulivala sta med 1328–74. Njuni zvonovi so podolgovate, hruškaste oblike, enostavne in precej grobe izdelave, brez podob in okraskov. Napisi so v gotskih majuskulah. Zvok zvona je mehak in otožen. Najdemo jih na obširnem ozemlju Sje in Hrv., zlasti Istre in zgor. Dalmacije, največ v trikotniku Benetke-Karlovac-Zadar. Mesto ulivanja (Benetke) je označeno le na zvonu v Veroni (Museo civico). Zvonovi v Sji (signirani ali pripisani): Brod (pri Radovljici) 1340; Hrast pri Vinici, mali zvon v p. c. sv. Roka 1374 (ali 1338); Lanišče (pri Škofljici); Orehek (pri Postojni), zvon pokopal. c.; večji zvon v p. c. sv. Jakoba nad Preddvorom 1374; Selo pri Bledu, mali zvon p. c.; Šentjošt nad Horjulom 1354 (ali 1353). Drugod pa še v krajih mdr.: Brgudac pri Buzetu; Dobrinj (Krk) 1328; Dubrovnik, v jezuit. c. 1355, v franč. c. 1370 (sign. Vivencius in Viator — Belov sin?); Gradišče pri Bosiljevu 1334; Holleneg na Štaj. 1351; Karlovac 1339; Marčenigla pri Buzetu; Novokračina pri Šapjanah 1338; Rab 1354; Reka 1353; Verona 1358; Zadar 1328. — Prim.: MHK 1862, 43; 1863, 88; I. Šašelj, ZZ 1889, 95–6; 1891, 271; J. Lavtižar, Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj, 1901, 168; I. Šašelj, Cam. 1912, 230; 1914, 96; A. Gnirs, Alte und neue Kirchenglocken I, Wien 1917, 27, 84, 117, 126, 188, 202, 212, 223; II, Karlsbad 1924, 26, 27, 35, 44, 63, 92; M. Marolt, Dekanija Vrhnika, 1929, 198; V. Fabjančič, Kron 1953, 26; Jadran. zbornik 1966, 267; E. Cevc, Loški razgledi 1970, 85, 86, 102. Lc.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine