Vivat, Benedikt (1786–1867)

Vivat (Vivad, Vivod) Benedikt, steklar in podjetnik, na Smolniku (pri Rušah) v stari (Girtlerjevi) glažuti nad slapom Šumik r. 21. mar. 1786 steklar. mojstru Janezu in Johani r. Stangl (Standl, Steinl) ter u. 3. sept. 1867, pok. v družin. grobnici v Rušah. Steklarstva se je izučil pri očetu na glažuti v Rakovcu nad Vitanjem. Delal je najprej kot pomočnik v žusemski steklarni pri Kozjem in vodil nekdanjo Langerjevo steklarno nad Josipdolom, 1816 postal obratovodja (med 1813 do 1817 je v virih omenjen kot direktor), 1827 pa je kupil steklarna Langerswald (obč. Ribnica na Pohorju, dotlej last Raim. Novaka), nato 1833 še nekdanjo Zemljičkovo steklarno ob Lamprehčici pod Klopnim vrhom (obč. Lovrenc na Pohorju, dotlej last Ferd. Mart. Liebmanna barona Rasta), ki pa jo je 1837 (1838) opustil. 1834 je začel ob spodnjem toku Lobnice blizu Ruš zidati veliko in tedaj tehnično zelo napredno steklarno Neu-Benediktental (Novi Benediktov dol), ki so jo jul. 1838 odprli (sliko steklarne, baje delo mrb slikarja Edvarda Linda, hrani Pokraj. Muzej v Mrbu) in bil tako lastnik dveh steklarn na Pohorju do 1864, ko je Langerswald opustil. Pri obeh je uredil zasebno šolo, kjer so dobili otroci njegovih delavcev osn. pouk, V. pa je iz njihovih vrst odbiral naraščaj za svoje delavnice. V obeh obratih je bilo zaposlenih okoli 400 oseb, med njimi precej otrok pod 14 letom starosti. Izdeloval je poleg merkantilne (buteljke, stekleničke, posode in pribor za lekarne) tudi okrasno steklovino, namizno posodje iz kristalnega, barvastega in pristnega rubinskega stekla, ga okraševal z brušenim, graviranim, slikanim dekorjem in pozlato. Letno je izdelal 2750 kop brušenega, 16830 navadnega, 1000 barvastega, 150 mlečnega in 60 kop pristnega rubinskega stekla. Izdelke je po večini prodajal v tujino (polovico proizvodnje prek svoje podružnice v Trstu v Levanto, Grčijo in Ameriko, po osmino v neapelj. kraljestvo, vatikan. državo in Lombardijo, le osmino pa na Štajer. in v kraljevino Ilirija). V Mrbu je 1835 preuredil staro hišo ob današnji Koroški cesti 12 (prej 177) v prekladališče za svoje izdelke in v trgovino na drobno.

V. je skrbel za dobro kakovost, nove modne vzorce in hkrati za tehniške izboljšave: z uporabo posebne gline, ki jo je kopal pri Zg. Polskavi, je za trikratno dobo podaljšal uporabo talilnikov in peči, namesto stop za mletje kremena je 1847 postavil nov mlin in zdravju škodljivo ročno sejanje zmletega kremena nadomestil z mehanskim. 1838 je odkril v bližini Ruš ležišče premoga in ga začel kopati, prvi propagiral tudi izkoriščanje pohorskega tonalita (na industr. razstavi v Gradcu 1841). Za svoje obrate je 1841 prejel posebni tovarniški privilegij. — Sodeloval je na štev. industr. razstavah, kjer je prejel več priznanj, mdr.: Gradec 1833 (častno pismo in srebrna kolajna), 1841 (pohvala za pisano, zlasti ahatno steklo); Clc 1838 (bron. kolajna za kakovost in raznolikost izdelkov); Dunaj 1839, 1845 (enaka za okrasno steklarstvo); Lj. 1844 (srebrna kol. z diplomo); Mrb 1865, pa še München, Pariz idr.

Po V-ovi smrti je prevzel obrat sin Edvard in 1870 postal edini lastnik; ko je 25. okt. 1872 u., je njegova vdova Marija na prostovoljni dražbi prodala z dolgovi obremenjeno imetje (ocenjeno na 102.745 gld.) baronu Petru Kettenburgu, lastniku falske gosposke. — Prim.: Allg. histor.-statist. topograph. Fabriksbilderatlas d. österr. Monarchie, Graz 1842, II, 8. snopič; Der Aufmerksame (Graz), 1855, št. 47; Bericht d. Grätzer Handels- u. Gewerbekammer über den Zustand d. Industrie, des Handels u. Gewerbes in den Jahren 1857–9, Graz 1860; D. Korent, GozdV 1952, 242–4; F. Minařik, Pohorske steklarne, 1966, 111, 155–6, 171–7, 192, 212–33 (z liter.). Štular