Vitovec grof Zagorski, Jan (?–1468)

Vitovec (Witowec, Wittowezc, Wittobecz) Jan (Johann), vojskovodja, r. neznano kdaj na Češkem ali Moravskem (izvira iz plemiške rodbine »Vitovic a ze Zlína«?), u. 1468 na Hrv. »J. V. je prišel na dvor Celjskim kot najemnik s tremi konji v času, ko so se grofje Celjski bojevali z Avstrijci. In bil je potomec revnega viteškega rodu na Češkem« (Kronika grofov celjskih, 1883, 155). V husitskih bojih izkušenega vojaka je spoznal grof Ulrik morda med bivanjem na Češkem 1438–9 in sta ga z očetom Friderikom najela 1439 ter ga postavila za poveljnika svojih čet. — V prvem obdobju celjske vojne s Friderikom III. (1439 do 1440) je V. osvojil vrsto gradov habsburških fevdnikov ali zaveznikov, večinoma v sosedstvu celjskih gospostev (Anderburg pri Šentjurju, Zbelovo pri Studenicah, Lindek pri Vitanju, »stolp« Poljčane, Erkenstein pod Radečami, Novi grad ob Kokri nad Velesovim; v posebnem pohodu iz Krapine krški grad Mokronog). V drugem obdobju (1442–3), ko so se Celjski zvezali zoper cesarja z bratom Friderika III. (vojvodo Albrehtom) na Kranjskem, je za krajši čas zavzel Kranj, brez uspeha napadel Lj. in Novo mesto. V tem obdobju je po smrti (1439) ogrskega kralja Albrehta Habsb. (bratranca Friderika III.) skušal ohraniti pravice njeg. vdove kraljice Elizabete (sestrične Ulrika Celjskega) in njenega sina Ladislava Posmrtnika zoper novega ogrskega kralja Vladislava Jagielonskega (1440–4): 1440 v bojih zoper oblast slavon. bana Matka Talovca v zah. Slavoniji, ko je bil morda osvojen grad Greben v Zagorju, poslej V-čev sedež; 1441 z zmago nad delom Vladislavove vojske pri Samoboru in nato v uspešnih bojih z drugim delom te vojske sev. od Drave (med Körmöndom in Szombathelyjem). Ko so po Vladislavovi smrti (1444 v bitki pri Varni) Ogri 1446 priznali Ladislava Posmrtnika za kralja in ko sta si celjska grofa po smrti Matka Talovca prisvojila položaj slavon. bana, je V. vnovič vodil 1446 celjsko vojsko pri osvajanju banskih gradov in gradov zgb škofije (Djurdjevac v Podravini, Gumnik ali Bosiljevo, Garić, Hrastovica, oba Pakraca, Rača, Gora). Nato je uspešno branil štaj. celjske postojanke (Bistrico, Celje) in Ptuj pred ogrsko vojsko pod poveljstvom Ivana Hunjadija. Po nekaj manjših Hunjadijevih uspehih v Slavoniji (osvojitev Legrada in Koprivnice) je prišlo 1447 v Rači pri Koprivnici in nato v Radgoni do sporazuma med Hunjadijem in Celjskimi. Vnovič je V. vodil boj na Hrv. za razširjenje oblasti Ulrika Celjskega, ko je ta postal 1454 »ban kraljevine Dalmacije, Hrv. in Slavonije«, ter mu 1454 pridobil Ostrovico (v Dalm.), 1455 Knin in Lab, 1456 še vse utrdbe ob Cetini (Sinj, Čačvina, Petrovac), razen Klisa. V nagrado za te usluge je od Celjanov že zgodaj dobil gradova Greben (gospod Grebenski) in Strmec (Sternberg) ob Dravi pod Beljakom, od Ulrika pa tudi položaj podbana (banovca) v Slavoniji.

Ko so 1456 Celjani izumrli, je Ulrikova vdova Katarina z drugimi dediči in plemiči postavila za svojega poveljnika V-a. Po kratkem omahovanju med njo in Friderikom III. je 1457 vodil vojskovanje zoper cesarja, vendar je mogel le začasno zavzeti razl. kraje na Štaj. (Celje) in Kranjskem (Radovljica, Šk. Loka, Kranj). V tem času se je po smrti Ladislava Posmrtnika 1457 v boju za ogrsko krona med Friderikom III. in Matijo Korvinom odločil za drugega in bil za to nagrajen s položajem slavonskega bana (1457–65, z nekaj prekinitvami) ter z gradovi Krapina, Vrbovac in Novi grad v Hrv. Zagorju. Po sporazumu med Katarino Celjsko in Friderikom III. pa se je V. 1459 tudi sam pomiril s cesarjem in dobil 1460 v nagrado za pomoč pri bojih za celjsko dediščino na Kor. zoper goriškega grofa Ivana mesto Lienz in grad Bruck, za pomoč zoper Matijo Korvina pa 1459 potrditev posesti Krapine in 1460 naslov grof Zagorski. V istem času mu je prodala Katarina Celjska še tista celjska posestva, ki so ji ostala v Slavoniji (Medvedgrad, Samobor, Koprivnica, Kalnik, Varaždin). Po prehajanju z ene na drugo stran v boju za ogrsko krono je od 1463 naprej ostal zvest pristaš Matije Korvina in bil nagrajen s potrditvijo grofije Zagorje ter posesti gradov Krapina, Oštrc, Vinica, Trakoščan, Kostel, Vrbovec, Kamenica, Varaždin. Malo pred koncem svojega življenja je 1465–6 še vodil za Matijo Korvina ogrsko vojsko v zvezi z zavarovanjem predelov ob Neretvi in v zvezi z dogovori s Štefanom Vukčićem.

Spomin na V-a je verj. ohranjen v slov. ljudski pesmi Pegam in Lambergar; ime Pegam naj bi nastalo iz Behaim (v Celjski kroniki Becham), ker je bil V. češkega rodu (gl. Slov. ljudske pesmi, I, 1970, 5–15). V. nastopa tudi v povesti F. Detele Pegam in Lambergar (1891) in igri F. Rudolfa z istim naslovom (1976).

Prim.: EJ; H. Jireček, ČČM 1867; Die Cillier Chronik, v: F. Krones, Die Freien von Saneck und ikre Chronik als Grafen von Cilli, II (Gradec) 1883 (poglavitni vir; slov. prev. M. Golia, 1972); E. Laszowski, Prosvjeta (Zgb) 1898, 27–32, 67–71, 101–3, 118–22; Vj. Klaić, Povjest Hrvata od najstarijih vremena … Zgb, II/2, 1901; II/3, 1904; S. Ćirković, Herceg Stefan Vukčić Kosača i njegovo doba, Bgd 1964; J. Orožen, Zgod. Celja in okolice I, 1971, 226–65; H. Dopsch, Südostdeutsches Archiv, München 1974/5, 9–49 (kritičen pretres vse literature). BGrf.