Vischer, Georg Matthäus (1628–1696)

Vischer Georg Matthäus, kartograf, topograf in geometer, r. 22. apr. 1628 v Wennsu (v Pitztalu na Tirolskem) kmetu in dednemu kaščarju (Kastenamtmann) cisterc. samostana v Stamsu Matiji ter Margareti r. Anderer, u. 13. dec. 1696 v Linzu. Pribl. osem let star je izgubil očeta (domnevno za kugo), kar je povzročilo gospodar. polom družine. 1637–9 je obiskoval samostan. šolo v Stamsu, 1643 Stams zapustil in romal prek Ulma na Württemberško, kjer se je znašel v Schwarzwaldu kot vojak v enoti pozneje znamenitega generala Joh. pl. Sporka (verj. sodeloval v 30-letni vojni). Vojaščine se je znebil šele po 5 letih, 7. febr. 1648 se vrnil v Stams, štud. retoriko v Innsbrucku, nov. i. l. zaprosil za sprejem v cisteric. red v Stamsu in bil sprejet, a 20. maja 1650 na lastno željo izstopil. Kje je potlej končal teol. študij, ni znano. Od 1654 je služboval kot duhovnik v škofiji Passau: 11 let kaplan, nazadnje 1663–6 beneficiat pri romar. cerkvi Andrichsfurth pri Schärdingu, od 1666 pa župnik v Leonsteinu blizu Steyra. Konec 1668 se je fari odpovedal (15. jan. 1669 se označuje kot bivši župnik) in se docela posvetil svojemu nagnjenju, kartografiji, ki jo je dotlej gojil poleg duhovniškega dela. Kmalu so dolnjeavstr. dež. stanovi V-ju zaupali mesto začasnega stanov. kartografa in geografa; tedaj je verj. živel v Gradcu. Ko je pozneje prihajalo do nesoglasij s stanovi (imeli več posluha za V-jevo kartogr. kot pa topogr. delo), se je oziral po trdnejši zaposlitvi; 1681 se je npr. v Vordernbergu 2-krat potegoval za mesto župnika, bil na Ogrskem (delal zemljevid Ogrske 1685 in Sedmograške). Končno je 1687 postal učitelj matematike na ustanovi za plemiške dečke (Edelknabenschule) na Dunaju. O zadnjih letih njeg. življenja je spet malo znanega: 10. marca 1696 se je mudil v Gradcu (še vedno bival v Hofgasse pri vdovi klobučarja Hackla), kmalu zatem poučeval klerike (matem., geogr., kartografija) v samostanu Kremsmünster (njemu prodal svojo kartogr. knjižnico in orodje), po 16. nov. i. l. se napotil v Linz, kjer je kmalu umrl.

S kartogr. delom se je V. začel ukvarjati verj. ok. 1660. Od grofa Georga Siegmunda pl. Salburga je dobil 1662 naročilo, naj posname »v risbi in bakru« njeg. posesti. Že takrat se je dogovarjal s stanovi za kartogr. snemanje dežele ob reki Enns — Gornje Avstrije in se 1667 z njimi pogodil. Delo pa ni teklo brez zastojev, težave so bile zlasti pri snemanju na terenu. Pomagal naj bi mu posebni patent dež. stanov, s katerim se je lahko izkazal pred podežel. oskrbniki in uradniki. Prvi V-jev zemljevid je Archiducatus Austriae Superioris Geographica Descriptio facta anno 1667 (posnet 1666–7, izšel 1669), 12 zložljivih listov, vrezal ga je v baker Melchior Küssel iz Augsburga. 1669 se je dogovoril z dolnjeavstr. stanovi, da izdela zemljevid tudi njihove dežele: kmalu je izšel Archiducatus Austriae Inferioris Accuratissima Descripti Authore G. M. V. Tirolensi, Wien 1670 (posnet 1669–70), 16 zložlj. listov istega bakrorezca, prinaša tudi V-jev portret in grb. To je bilo najsrečnejše obdobje v V-jevem ustvarjanju, ne prej ne pozneje ni imel več tako ugodnih pogojev za svoje delo. Za madž. ozemlje je izdelal zemljevid Velikega (Ostrov) in Malega Schütta (Szigetköz), Rabaua in Tökesa (1672). V 1671 segajo V-jeve priprave za zemljevid Štajerske. 1673 so mu izdali patent, ki se obrača na vso svetno in duhovno gosposko, na dež. mesta in trge ter pojasnjuje kartografov namen: da bo zemljevid dober, mora »prepotovati vso deželo, obiskati, zaznati in narisati vse gospoščine, gradove, ustanove, samostane in cerkve, mesta, trge in vasi, gore in doline, vode, zapore, ,in summa vse in vsakršne deželne posebnosti‘, kar je potrebno za izdelavo pravilnega dež. zemljevida«. Delo je le počasi napredovalo (nepredvideno se je zavleklo zaradi polit. nemirov), sredstva stanov so pritekala počasi ali sploh ne. V. je bil prisiljen sprejemati vmes tudi druga naročila, da je lahko živel. Vendar je 1678 le predložil stanovom osnutek, jeseni i. l. pa izdal: Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio …, 12 listov (okrašeni s štev. napisi in emblemi, na 9. listu V-jev grb in portret), ki jih je vrezal v baker znani Valvasorjev bakrorezec A. Trost (SBL IV, 186–7). Ob V-ju se tu pojavi prvič, z njim poslej stalno sodeluje in pozneje tudi dokonča V-jevo življ. delo. Dve leti zatem se je V. s tem zemljevidom bravurozno poigral: oblikoval ga je v podobo Marsove glave in obdal z 12 sličicami, ki prikazujejo bojna dejanja Štajercev. Izšel je 1681 z naslovom Styriae Ducatus Bellicosissimi Genuina Figura. Nato je izdelal še zemljevid Ogrske Theatrum belli inter magnos duos Imperatores Romanorum et Turcarum, Viennae 1685 (ni ohranjen) in 4 zemljevide dolnjeavstrij. četrti (1695–7); te je V. zasnoval sam ali pa je bil kot osnova zanje uporabljen njegov zemljevid Dolnje Avstrije (1670).

Ob delu za zemljevid Gor. Avstrije je V. že od 1669 pripravljal tudi skice mest, trgov, samostanov, gradov itn.; pozneje se je s stanovi sporazumel za izdelavo topografije. 1670–1 je posnel svojo likovno najbolj uspelo Dolnjo Avstrijo: Topographia Archiducatus Austriae Inf — Modernae seu Controfee und Beschreibung aller Stätt Clöster und Schlösser wie sie anietzo stehen in dem Ertzherzogthumb unter Oesterreich. Heervorgebracht im Jahr 1672… 4 naslovi, 4 zemljevidi; 514 bakrorezov je vrezal Tobija Sadler (faksim. izdaja z uvodno besedo Maxa Vanese je izšla 1920 na Dunaju). Nato je izšla (že 1667–71 posneta) po kvaliteti dokaj neizenačena Gornja Avstrija: Topographia Austriae superioris modernae. Das ist: Controfee und Abbildung aller Stätt Clöster Herrschaften und Schlösser dess Erz-Hertzogthumbs Oesterreich, ob der Enns… 1674; obsega 222 bakrorezov in 8 listov komentarja (faksim. ponatis z uvodno besedo Ed. Straßmayra je izšel 1923 v Linzu). Ob zemljevidu Štajerske je pripravljal tudi njeno topografijo, od 1673 izdeloval posnetke, prav zavzeto po 1678. Povzročala mu je težave pravzaprav do smrti, vendar jo je, kar do nedavnega ni bilo znano, še za življenja tudi končal. Izšla je z graviranim naslovnim listom: Topographia Ducatus Stiriae, Graecii 1681 (znana kot Schlösserbuch — knjiga gradov). Vsebuje 392 graf. listov in register. V primerjavi s tisto iz 1700 ne prinaša starejših upodobitev nekaterih objektov, pač pa njihovo novejše stanje. Štaj. topografijo je V. nadaljeval, 1696 predložil dež. stanovom zadnjih 37 plošč, poslednjih 19, ki jih še lahko pripišemo V-ju, pa 1699 že njegovi dediči. Izšla je ok. 1700 na Dunaju s tiskanim naslovnim listom: Topographia Ducatus Stiriae, Das ist: Eigentliche Delineation und Abbildung aller Stäte, … so sich im Hertzogthumb Steyermark befinden; Und anjetzo … zu finden seynd bey Johann Bitsch … Ta izdaja je najbolj popolna, vendar ne vemo, koliko listov je v resnici štela, ker se ni ohranil noben popoln primerek. Doslej je znanih 499 graf. listov, za katere so se ohranile bakrene plošče (Landesarchiv, Gradec). Večino predlog za plošče je V. narisal sam, včasih se poskusil tudi kot bakrorezec (več manj posrečenih, nepodpisanih rezov). Na 48 upodobitvah je signiran kot risar (vselej v družbi z A. Trostom). Trost je signiran na 159 ploščah, a jih je izdelal nedvomno več; njegovi rezi so v knjigi najboljši. Druge bakroreze sta prispevala M. Greischer (19 plošč) in F. B. Spilmann (14); po enkrat sta navedena kot risarja neki Q. Pict. (veduta gradu Borl) in Paulus Kilian (veduti Frauenberga in Rötelsteina). V Sji je ohranjenih le nekaj nepopolnih izv. te knjige (NUK, študij. knjižnice: Mrb, Celje, Novo mesto); najbolj bogat je mariborski. — Faksim. ponatis samo slov. dela: Topographia Ducatus Stiriae (Lj. 1971) je pripravil s spremno študijo Iv. Stopar. Celotni ponatis z enakim naslovom, ki je izšel 1975 v Gradcu s spremno besedo in nadrobno literaturo Ant. Leop. Schullerja (1976², popravljeno), vsebuje z vsemi variantami vred 495 enot (5 se jih je medtem izgubilo), od teh je 142 z današnjega slov. ozemlja. Od slov. deleža je tu obj. list Zbelovo-Swölla (nekje med Muro in Traa), ki ga Stopar nima, list Grašnica — Graschnitz in Troblje — Rottenpach pa sta lokalizirana na avstr. Štajersko.

V. je izdelal mdr. še: narise: gospoščina grofa G. S. pl. Salburga (po 1662), dež. sodišče v Gschwendtu pri Neuhofnu (1668), županija (komitat) Wieselburg ter ogrsko-altenburška grofija (1672, ni ohranjeno); najkrajši opis sveta Relatio geogr. Iccari senioris … Gräz 1674; panorame: samostan Admont (1674), Dunaj (1675), Gradec (1675); skici dež. meje pri Mandlingu (1677) in pri Semmeringu, območje dež. sodišča in lovišča samostana Kremsmünster (1678); med zadnjimi deli je verj. skica meja med lovišči gospoščin Pernstein (Kremsmünster) in Seisenburg (1696). — Album Die fürst-bischofliche olmucische Residenz-Stadt Cremsier sambt denen nechst darbey Neuerhöbt, von Grand zugericht und erbauten Lust- Blum- und Thiergarten … (1690) vsebuje 3 V-jeve vedute gradu Kromĕříž iz 1679.

Vedute štaj. mest in trgov so sicer nastajale že v 2. pol. 16. stol., a se razen redkih izjem niso ohranile. Za najstar. posnetke veljajo skice J. Clobucciaricha (1550–1605), zatem opisuje spodnještaj. mesta in trge M. Merian, toda (razen gradu Cmurek) brez upodobitev. Sistematsko evidentiranje vsaj pomembnejših objektov na Slov. in s tem tudi na Spodnjem štaj. pa sega v pozna leta 17. stol. V. je prvi, ki je v ta namen načrtno prepotoval vso Štajersko, tudi njen slov. del. S topogr. delom se je pridružil velikima sodobnikoma in vzornikoma, tirolskemu rojaku M. Merianu in Kranjcu J. V. Valvasorju. Četudi ju po kvaliteti in pomenu ni dosegel, je v nekaj desetletjih ustvaril poleg vrste zemljevidov idr. manjših del prek 1000 grafičnih listov. V nasprotju z Valvasorjem, ki se je pomudil pri vsaki, tudi manj pomembni graščinici, je V. v svoji »knjigi gradov« upodobil le važnejše fevdalne objekte (odpadli so zlasti štev. manjši dvorci), vendar pa dal enega glavnih kulturno-zgod. virov za preučevanje krajevne in gradbene zgod. na slov. Štajerskem.

Prim.: ADB; Thieme-Becker; Wastler 175–6; Wurzbach; J. Feil, Über das Leben u. Wirken d. Geographen G. M. V., Wien 1857 (monogr. s sliko in bibliogr.); J. Zahn, MhVSt 1876, 1–135; 1881, 239–43; 1882, 112–20; K. Pamer, Zft d. oberoesterr. Lehrervereines 1886; isti, Programm d. Staats-Obergymn. zu Mitterburg 1886; P. Altmann Altinger, Mitt. d. Geogr. Ges. in Wien 1898, 380–93; A. Schlossar, Zft f. Bücherfreunde 1908/9; F. Orožen, ZMS 1901, 29–30; J. Schwerdfeger, Vienna gloriosa … Wien 1923; I. Nösslböck, Blätter f. Heimatkunde d. Steiermark 1924, 58 sl.; C. Douwe, Die ostbairischen Grenzmarken (Passau) 1927, 184 sl., tudi 157, 161; S. Hackl, Tiroler Heimatblätter 1928, 128 sl.; F. Stele, GMDS 1928, 18; J. Sigl, Beitr. zur Landes- u. Volkskunde des Mühlviertels (Rohrbach) 1930, 92 sl.; J. F. Schütz, Baumeister steier. Gesch. u. Landeskunde, Graz 1943; P. A. Keller, Blätter f. Heimatkunde d. Steiermark 1952; A. Marks, Oberoesterreich 1956, zv. 1/2; I. Nebehay, Die Topographien G. M. V's. Beschreibung u. Verzeichnis d. Ansichten, Wien 1962 (p. o. iz Das Antiquariat 1960/1); E. Bernleitner, Mitt. d. Ges. f. Salzburger Landeskunde 1965; H. Riepl, Kulturberichte aus Niederoesterreich 1965; J. Curk, ČZN 1969, 314–29; R. Puschnig, Mitt. des Steiermark. Landesarchivs (Graz) 1970, 145–63; I. Stopar, Grajski objekti z območja slov. Štajerske na Vischerjevem zemljevidu iz l. 1678, 1972; isti, ČZN 1973, 265, 272–3; L. Mikoletzky, Oberoesterr. Heimatblätter 1973; W. Neunteufl, Mitt. d. Steiermärkischen Landesarchivs 1974, 35–7. Stopar