Vipotnik, Cene (1914–1972)

Vipotnik Cene (Vincencij), pesnik, urednik in prevajalec, r. 11. nov. 1914 v Zagorju ob Savi mizarju Vincenciju in Alojziji r. Robavs, u. 2. sept. 1972 v Ljubljani. V r. kraju je 1928 končal 8 razr. osn. šole, 1928–30 (po opravljenem izpitu čez 1. in 2. razr.) obiskoval 3. in 4. razr. meščan. šole v Lj., tu se je 1930 (po dopoln. izpitu) vpisal v 4. razr. II. real. gimn. Zaradi socialnih idej, ki jih je bil izrazil v šol. nalogi, je bil 29. apr. 1933 za eno l. izključen iz vseh lj. srednjih šol, tako da je 6. razr. 1933 dokončal v Mrbu, 7. in 8. (z mat.) pa 1933–5 v Lj. na I. real. gimn. Jeseni 1935 se je vpisal na filoz. fak. v Lj., 1939 diplomiral iz franc. jezika in literature. Od apr. 1940 je služboval na meščan. šoli na Rakeku, bil tu kot član odbora OF 29. jun. 1942 od ital. vojske prijet ter odpeljan v koncen. taborišče Monigo pri Trevisu, nato v Chiesanuovo pri Padovi. Po kapitulaciji Ital. je konec sept. 1943 v Zgbu ubežal s transporta, namenjenega v Nemčijo. Ker mu je vrnitev na Rakek preprečila lj. policija, je ostal nezaposlen v Lj.; od maja 1944 do mar. 1946 je učil na mešč. šoli na Viču, vmes (po osvoboditvi 1945) nekaj časa delal pri propag. komisiji IOOF. 15. mar. 1946 je postal član redakcije SKZ, od 1. jun. 1949 do smrti pa je bil urednik pri CZal.

Prvih 24 pesmi (podpis V. V., Vinko V., kasneje Vinko Vipotnik) je objavil v dij. listih: 1930 v šapirogr. glasilu dij. kongregacije Zoreče klasje (8) in Mentorju (2), 1931–3 v leposl. mesečniku dijakov klas. gimn. Žar (13), eno 1934 tudi v M. Nekaj iz tega časa jih je ostalo v rkp vse do izida postumne V-ove knjige Zemlje zeleni spomin, 1975 (uvod, opombe in bibl J. Kastelic), ki vsebuje večino njeg. za življenja obj. in neobj. pesniških, pesniško prevodnih, proznih in publicističnih del. Za vso to mladostno poezijo, ki je V. kasneje, pri sestavljanju zbirke ni upošteval, je značilna prevlada erotične tematike in melanholičnih razpoloženj, ki jih le kdaj pa kdaj pretrga uporni vzgon svetle življenjske volje. Izraz teh pesmi je ujet v literarno konvencijo moderne in ekspresionizma, osebni predznak mu dajejo le posamične drzneje zastavljene pesniške podobe. —Bolj kot s pesmimi se je v tem času uveljavil s kratko lirsko prozo. Poleg dveh manj pomembnih lir. črtic je v Žaru 1931–3 objavil 14 pesmi v prozi; v njih je kljub naslonitvi na lit. zglede (Cankar, L. Mrzel) izpovedal v dovolj samostojni in metaforično negovani lirski govorici svoje mladostno-erot. hrepenenje in bolečino odtujenosti.

Po premolku petih let se je 1939 že kot dozorel pesnik predstavil najprej v LZ z dvema pesmima, nato pa v Dejanju, kjer se je oglašal vse do izbruha vojne 1941, z devetimi. Pesmi, ki so mu jih narekovala vojna doživetja in ki jih je večidel napisal v ital. koncentrac. taborišču 1942–3, je začel objavljati po vojni: v SPor 1945, št. 128 (1), Slovenskem zborniku 1945 (4), NS 1946, (6) in Kol OF 1947 (2). Tiste, ki so nastale po vojni, je priobčil najprej v NS 1948 (2) in 1950 (6 — s še 6-imi starejšimi) in slednjič v NSd 1955 in 1956 (3). 1956 je izšla njeg. edina pesn. zbirka Drevo na samem (1957², 1969³), nagrajena 1957 s Prešernovo in nagrado Zveze jsl književnikov. Vanjo je V., z izjemo Rdeče zastave, izšle pod psevd. Pavel Vresnik v Obz 1947, sprejel vse svoje od 1939 obj. pesmi, marsikdaj v popravljeni in prečiščeni obliki, dodal pa jim je 10 še neobj., večidel iz predvojnega in vojnega časa. Po izidu zbirke ni več objavljal poezije. Neobj. rkp. zapuščina (dve zgodnji ter nekaj fragmentov in nedodelanih pesmi povojnega nastanka) je skoraj v celoti izšla v Zemlje zelenem spominu. Isto velja za napise na partiz. spomenikih, od katerih so 3 (Javorje pri Gabrovki, Kurešček, Črensovci) v verzih.

V zbirki Drevo na samem je V. opustil ciklično razdelitev, ki jo je bil deloma nakazal v prvih objavah (Potepuške pesmi, Njene pesmi, ciklus o Simnu Sirotniku), in je v skladu z močno otipljivo doživljajsko naravo svoje poezije razvrstil celotno gradivo v tri temat. in večidel tudi genet. enotne razdelke: predvojnega, medvojnega in povojnega. Čustva osamljenosti, stiske in negibne ujetosti v usodo, ki obvladuje 1. razdelek, so v drugem prestavljena v širši, zgodov. okvir kolektivnega življenja in se v samogibni obrambi zoper nasilje in smrt polagoma odrešijo svoje trpne vezanosti, dokler se v erot. pesmi zadnjega razdelka ne pretopijo v spokojni vedrini zrelih pesnikovih let ter jih je zaznati le še v njenem elegičnem podtonu. Vzporedno s tem se tudi prvotni, z metaforiko nasičeni pesnikov izraz razveže, se v pričevanjih iz vojnih dni mestoma močno približa preprostejši pesniš. dikciji in se nazadnje predstavi zlasti v erotični pesmi v vsej notranji oblikovni razvitosti in prečiščenosti. V nasprotju z notranjo je zunanja oblika pesmi razmeroma enostavna: po začetnih strožjih formah, kot so sonet, tercina in stanca, poseže v vojnih slikah kdaj pa kdaj tudi po prostem verzu, sicer pa ostaja do konca zvesta sklenjenemu kitičnemu sistemu in največkrat peterostopnemu jambskemu verzu, ki ga navznotraj razgibavata močan čustveni ritem in izpostavljena glagolska funkcija. V. je v prvi vrsti lirik temeljnih, bivanjskih doživetij in čustvenih stanj, zato je kot ustvarjalec razmeroma redkobeseden in ne teži k večjim miselnim konceptom. Njegov najpomembnejši poskus v to smer, ciklus o Šimnu Sirotniku kot simbolizacija slov. narod. usode, je ostal nedokončan. Njeg. pesem je tesno zrasla s slov. pesniško tradicijo. Svoj začetek ima v moderni in poznem ekspresionizmu konca 20-ih in začetka 30-ih let. Na tok novega realizma jo veže predvsem nezastrta realna doživljajska motiviranost, deloma časovno določena tematika pa tudi uporaba stalnih in sklenjenih oblik, medtem ko ji artistično negovan pesniški izraz zagotavlja v njem posebno, samostojno mesto.

Posamezne V-ove pesmi so bile že pred izidom zbirke in po njem pogostoma ponatiskovane. Samostojnega knjižnega natisa za otroke pa je bila deležna v ljud. slogu zapeta žalostinka Zelen grobek, 1960. Veliko pesmi je bilo v srb. ali hrv., angl., češ., franc., ital., nem. in polj. prevodu obj. deloma po tujejez. revijah, zlasti pa v raznih povojnih antologijah in pregledih slov. poezije (gl. Le livre slovène 1971, pos. št.; 1975, št. 3/4). V samostojni knjigi je izšel franc. izbor pesmi: Cene Vipotnik, Pariz 1975 (prev. V. Jesenik, prir. M. Alyn, ur. M. Mejak).

Kot prevajalec poezije se je V. še največ ukvarjal z Baudelairom (NRazgl 1953, št. 8; NSd 1957, 1964), nekoliko tudi z Verlainom (glej Kastelčevo izdajo, 1975, 172) in Leopardijem (gl. njegove Pesmi, 1961, 71), bolj priložnostno pa je prevajal še L. Karovskega (Makedonska poezija, 1948, 101–2), Dž. Džabáeva, I. Seljvinskega in N. Tihonova (Obzornik 1947, št. 1–2), E. Mörikeja (isti, Mozart na potovanju v Prago, 1952; V. prev. verze) ter G. Apollinaira (v knjigi: H. Friedrich, Struktura moderne lirike, 1972, 248–51). — Od večjih proznih del je prevedel iz franc. R. Rollanda Peter in Lučka, 1937 (1978), Maupassanta Njeno življenje, 1952 (1972) in Cl. Avelina Jetnik, 1956. Za otroke je prir. pravljico Dvanajst bratov (1958) in vrsto krajših knjiž. besedil, ki so jih napisali mdr.: M. Alečković, B. Čopić, Vl. Nazor, J. Pavičić, V. Sutjejev, Ch. Perrault, H. Fischer, J. Krüss, L. Folio. Anonimno je prev. nekaj spisov K. Marxa in F. Engelsa (gl. J. Munda, Prevodi Marxa in Engelsa v slovenščino, Knjižnica 1967).

Kot urednik je sodeloval pri sestavi več slovenskih pesniških antologij: Kri v plamenih, 1951, 1961² (sour. F. Kalan — Kumbatovič); Antologija slovenske poezije I, II, Bgd 1961 (sourednika J. Kastelic in D. Šega); Živi Orfej, 1970 (ista sourednika). Uredil je mdr.: Dela Otona Župančiča, V, 1950, 1967²; Prežihov Voranc-L. Kuhar, Doberdob, 1956³; Jamnica, 1956²; Požganica, 1956³; Samorastniki in druge povesti, 1956 (vse skupaj z B. Zupančičem); I. Andrić, Poti in mostovi, 1967. Sad V-ovega dolgoletnega ur. dela pri CZaI je zbirka Bela krizantema, ki jo je urejal 1960 do 1972. Sodel. je še pri štev. drugih izdajah, kjer urednik ni naveden. širši kult. pomen V-ovega ur. dela je v tem, da je uvedel v slov. prevodno literaturo vrsto novih svetovnih imen, v nastajajoči izvirni literaturi pa s kakovostno selekcijo in s pritegovanjem novih avtorjev vzdrževal ravnotežje med deležem starejših in mlajših rodov.

V-ova publicistika je skromna: poleg spremne besede k prevodu R. Rollanda je objavil še članek o Cervantesu (Vprašanja naših dni 1946), oceno povesti I. Potrča (LdP 1946, št. 235) in nekaj krajših replik o poeziji, založništvu ipd. v revijalnem in dnevnem tisku. V rkp so se ohranila poljudna zasnovana, delavcem CZal namenjena predavanja iz obdobja po osvoboditvi 1945, o Cankarju, Ketteju, Prešernu in Župančiču, ki so objavljena v Kastelčevi izdaji. — Njegovi pesmi Žalostinka in Pesem svitanica je uglasbil M. Tomc. — Psevd.: V. V.; Vinko V., Pavel Vresnik.

Prim.: Zssl VI, VII; izv. II. (1930–2) in I. (1933–5) real. gimn. Lj.; izv. real. gimn. Mrb 1932–3; L. Legiša, JiS 1956/7, 277–9; J. Dokler, Mlada pota 1957, 282–5; J. Kastelic, NSd 1957, 1119–21; V. Klabus, Revija 57, 1957, 243–6; LdP 1957, št. 20; SPor 1957, št. 40; D. Šega, NRazgl 1957, 315–6, 330–1, 358–9 (ponatis: Eseji in kritike, 1966, 48–72); M. Marković, Odjek 1965, št. 23; B. Paternu, Slov. književnost 1945–65, 1967, 75–83; J. Kos, Sd 1970, 1131–3; J. Kastelic, Sd 1972, 897–9 (s sliko); C. Kosmač, NRazgl 1972, 486; B. Zupančič, ib.; Delo 1972, št. 242 (s sliko); F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva VII, 1972, 191–3; L. Legiša, Prostor in čas 1973, 1–5; Dnevnik 1975, št. 260; 1982, št. 239 (s sliko); J. Munda, Bibl CZal, 1975, 1979; Večer 1975, št. 221; V. Truhlar, Znamenje 1976, 123–30. — Upodobitve. Slike: M. Pregelj, olje 1939; V. Globočnik, gvaš; V. Pilon, gvaš 1953; B. Jakac, risba 1955. Karikaturi: B. Kos, B. Pečar. Doprsni kip: S. Batič, Zagorje 1976. Šega