Vilhar, Stanislav (1904–1982)

Vilhar Stanislav, polit. delavec in publicist, r. 15. nov. 1904 v Kromberku pri Novi Gorici, u. 13. febr. 1982 v Ljubljani (brat Srečka, gl. čl.). Osn. šolo je obiskoval v Gor., 1915–8 gimn. v Lj., kjer je bila družina v begunstvu. Po vrnitvi v Gor. je kot privatist delal izpite pred slov. komisijo tam in nato v Idriji (slov. sred. šole zaprte), mature pa ni opravil, ker so it. oblasti komisijo razpustile. 1924–5 je služil it. vojsko najprej v Torinu, nato na Sardiniji, kamor je bil kazensko premeščen iz polit. razlogov. Pozneje je bil zasebni uradnik v Gor.

Polit. je deloval najprej v dij. društvu Adrija. 1925 je bil sprejet v KPI za Goriško, postal član PK, 1928 komiteja KPI za Julij. krajino; tedaj je predvsem obnavljal prepovedano KPI, ur. časopis Delo, ki so ga ileg. izdajali gor. komunisti v izr. težavnih okoliščinah. Po množičnih aretacijah mu je uspelo jan. 1929 zbežati v Lj. Tu je ob sodelovanju I. Regenta idr. slov. polit. emigrantov iz It. nadaljeval s tiskanjem Dela ter organiziral ileg. prehode med It. in Jslo. Kmalu zatem je bil aretiran in po 4-mesečnem zaporu okt. 1929 izgnan iz Jsle. Odšel je v Francijo, nato v Belgijo, kjer se je preživljal z delom v tovarni, polit. pa delal v odboru za priseljence pri KP Belgije in pomagal urejati it. izseljenski časopis Il Riscatto. 1931–2 je obiskoval leninsko šolo v Moskvi (franc.-belgijska skupina) in bil član VKP/b. Po vrnitvi v Francijo ga je 1934 CK KPI kooptiral kot člana in zadolžil za delo med slov. manjšino v Julij. krajini in med slov. emigracijo v Zah. Evropi. Spet je sodeloval pri urejanju Dela (glasilo KPI in KPJ), pri časop. agenciji Inprekor za Italijo in pri it. partijskem časopisu Lo Stato operaio. Po 1934 je z Lovrom Kuharjem — P. Vorancem pripravljal ter prevajal partijsko gradivo, zlasti tisto za VII. kongres Kominterne v Moskvi 1935, ki se ga je udeležil kot član ital. delegacije. 1936 je v Ital., zlasti v Julijski krajini, organiziral ljudsko fronto. 1937–9 se je boril v vrstah armade španske republike in bil partij. delavec v intern. brigadi Garibaldi. Po končani španski vojni je bil do srede 1941 v franc. taborišč. Argelés, Gurs in Vernet, iz slednjega je zbežal in se skušal s skupino Jugoslovanov prebiti prek Nemčije k partizanom v Jslo; načrt mu je preprečila očesna bolezen. V zač. 1942 mu je uspelo vrniti se v Francijo, kjer se je pridružil franc. odporn. gibanju v Parizu, ko pa je bil le-ta osvobojen, je delal v odboru KP Francije za priseljeno delovno silo, nato v ured. li-sta Nova Jsla, bil eno leto dopisnik TANJUGA in član vodilnega odb. Zveze Jugoslovanov v Franciji ter pomočnik atašeja za tisk pri jsl ambasadi v Parizu v času mirovne konference. Ko se je 1947 vrnil v Jslo, je do konca 1951 delal v min. za zunanje zadeve v Bgdu, 1952–1962, ko je šel v pokoj, pa pri Radiu Lj. kot zunanjepolit. urednik in komentator. — 1956 je bil odlikovan z medaljo za hrabrost; 1965 z redom zaslug za narod z zlato zvezdo; 1968 prejel Tomšičevo nagrado za življ. delo. V. je priobčil obsežnejšo razpravo Drž. monopolist. kapitalizam u Italiji v reviji Medjunar. problemi (Bgd) 1951, več člankov pa v: NRazgl (1952, 1959), SocM (1954, 162–5: Po berlinski konferenci), Tov (1956, 1331; 1957, 563), NŽ (1953, 1955–8, 1967), Borcu (1966) ipd. Pripravljal je študijo o pol. zgod. Slov. primorja, zbral veliko gradiva, a načrta ni več mogel uresničiti. — Prim.: osebni podatki; arhiv CK ZKS in IZDG (Lj.); arhiv Društva novinarjev Sje (Lj.); Bili smo v Španiji, 1960, 349 sl.; PDk 1963, št. 290; Fotograf. dokumenti o boju KPS I/1, 1965, 438 (s sliko); J. Munda, Bibl slov. marks. tiska, 1969, 11; F. Klopčič, Prim. srečanja 1982, 187–93. Kn.-W.

VILHAR Stanislav, (Srečkov brat, gl. čl.), politični delavec, časnikar in publicist, r. 15. nov. 1904 v Kromberku pri Novi Gorici, u. 13. febr. 1982 v Lj. Oče Franc, učitelj, mati Karolina Vrtovec, gospodinja. Osn. šola v Gorici, gimn. (1915–18) v Lj., kamor se je družina zatekla med vojno. Po vrnitvi na Goriško je kot privatist delal izpite pred slov. komisijo v Gor. in nato v Idriji (slov. sred. šole zaprte), mature pa ni opravil, ker so it. oblasti komisijo razpustile. 1924/25 je služil it. vojsko v Turinu, nato na Sardiniji, kamor je bil kazensko premeščen iz polit. razlogov. Po odsluženju se je zaposlil v Gor. kot zasebni uradnik. – Polit. dejavnost je začel v dij. društvu Adrija. 1925 (ali 1926) je bil sprejet v KPI, 1927 je postal član partij. komiteja za Goriško, 1928 pa komiteja KPI za Julij. krajino. Razen organizacijskih nalog mu je bilo zaupano ured. komun. ileg. lista Delo, ki so ga v izredno težavnih okoliščinah izdajali gor. komunisti. Jan. 1929 je prebežal v Jslo in se tako izognil množičnim aretacijam komunistov. V Lj. je z Iv. Regentom in drugimi slov. polit. emigranti še naprej izdajal Delo ter organiziral ileg. prehode med Lj. in It. Kmalu je bil aretiran in po 4–mesečnem zaporu okt. 1929 izgnan iz Jsle. Odšel je najprej v Francijo, nato v Belgijo, kjer se je preživljal z delom v tovarni, polit. pa je delal v odboru za priseljence pri KP Belgije ter pri ured. it. izseljenskega lista Il Riscatto. 1931/32 je obiskoval Mednar. leninsko šolo v Moskvi (franc.-belgijska skupina) in bil član VKP/b. Po vrnitvi v Francijo ga je KPI zadolžila za delo med slov. narodno manjšino v Julij. krajini in med slov. emigracijo v Zah. Evropi. 1934 so ga kooptirali za člana Centralnega komiteja KPI. Sodeloval je spet pri urejanju Dela (glasilo KPI in KPJ), ki so ga tedaj tiskali v Parizu, in pri it. partij. reviji Lo Stato Operaio, dopisoval je tudi v legalni informacijski bilten Internazionale Presse-Korrespondenz (Inprekor), glasilo Komun. internacionale. Večkrat je ileg. potoval v It. in Jslo, kjer se je zadrževal po več tednov. Ohranjena so njegova poročila, podpisana s psevd. Borier ali Boriani. V letih 1934/36 je z Lovrom Kuharjem – P. Vorancem pripravljal ter prevajal partij. gradivo, zlasti tisto za VII. kongres Kominterne v Moskvi 1935, ki se ga je udeležil kot član it. delegacije. 1936 je med ileg. bivanjem v Julij. krajini pomagal organizirati ljudsko fronto. Še isto leto ga je partija poslala v Španijo v nastajajoče internac. brigade za boj zoper fašizem skupaj z vodilnimi slov. komunisti iz Primorske. (Po kasnejši izjavi St. Vilharja je ta korak oslabil komun. dejavnost v Julij. krajini). Bil je mitraljezec, nato propagandist v internac. brigadi Garibaldi. Po španski vojni je bil (1939–41) jetnik v franc. taboriščih Argeles, Gurs in Vernet, od koder je zbežal in se skušal s skupino Jugoslovanov prebiti preko Nemčije k partizanom v Jslo. Načrt mu je preprečila huda očesna bolezen. V začetku 1942 mu je uspelo vrniti se v Francijo, kjer se je pridružil franc. odporniškemu gibanju v Parizu in okolici. Po osvoboditvi Pariza avg. 1944 je delal v odboru KP Francije za priseljeno delovno silo, nato v ured. lista Nova Jugoslavija, bil eno leto dopisnik Tanjuga in član vodilnega odbora Zveze Jugoslovanov v Franciji ter pomočnik atašeja za tisk pri jsl. ambasadi v Parizu v času mirovne konference. - Po vrnitvi v Jslo 1947 je do konca 1951 delal v Min. za zunanje zadeve v Bgdu, od 1952 do 1962, ko se je upokojil, pa pri Radiu Lj. kot zunanjepolit. ur. in komentator. Svoje bogate življenjske in revoluc. izkušnje je vlagal v razvoj radijskega medija in v rast mladih kadrov. Skromen, strpen in razumevajoč je bil vedno pripravljen pomagati in dajati drugim. Imel pa je tudi kaj dajati, saj je obvladal sedem jezikov in ni bil le polit. razgledan, temveč je dobro poznal tudi književnost, slikarstvo ter bil velik ljubitelj narave. – 1956 je bil odlikovan z medaljo za hrabrost; 1965 z redom zaslug za narod z zlato zvezdo; 1968 je prejel Tomšičevo nagrado za življenjsko delo. – V. je objavil publikacijo Atlantski pakt (Bgd 1949), obsežnejšo razpravo Drž. monopolist, kapitalizam u Italiji v reviji Medjunar. problemi (Bgd 1951) ter več člankov v: NRazgl (1952, 1959), SocM (1954, 162–65: Po berlinski konferenci), Tov (1956, 1331; 1957, 563), Nž (1953, 1955–1958, 1967), Borcu (1966) ipd. Pripravljal je študijo o polit. zgod. Slov. primorja, zbral veliko gradiva, a načrta ni več mogel uresničiti.

Prim.: J. Munda, Bibl. slov. marksističnega tiska, 1969, 11; F. Klopčič, PrimSreč 1982, 34, 187–93; SBL IV, 481; L. Pohar, St. Vilh. v spomin, PrimN 19. mar. 1982 s sl.; In memoriam St. Vilharju, Kričač 31. mar. 1982 s sl.; L. Pohar, V spomin na velikega prim. revolucionarja, Delo (Trst) 8. jul. 1982; C. Zupanc, Revolucionarni boj primor. komun. St. Vilharja..., PrimSreč 1982, 35, 307; Obeležje Stanetu in Srečku Vilharju, PrimN 7. jan. 1983; R. Škrlj, Pozabljena zapuščina St. Vilharja, PDk 10. febr. 1984; Knjižna zapuščina St. Vilharja v koprski Osrednji knjižnici; Domoznanski katalogi koprske knjižnice.

ViK