Vilhar, Miroslav (1818–1871)

Vilhar Miroslav, pisatelj, skladatelj in politik, r. 7. sept. 1818 v Planini (pri Rakeku) poštnemu uradniku Francu (iz rodu Wilicherjev, ki se je poslovenil) in Ivani r. Obreza, u. 6. avg. 1871 na gradu Kalec, pokopan v Knežaku. Osn. šolo je obiskoval v Postojni, gimn. v Šentpavlu na Kor. (verjetno 1829 do 1833), licej (1833–5) in filozofijo (1835–7) v Lj. Potem je dokaj neredno študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, opustil študij ter 1843, po poroki z Jožefino Dejak, hčerjo graščin. oskrbnika v Senožečah, prevzel očetovo gospodarstvo na Kalcu. Tu se je zelo zbližal s tamkaj. kmeti, z nar. zavednimi izobraženci pa se je sestajal v Senožečah, kjer je ustanovil nar. stražo (1848) in se tako izognil sovraštvu, ki so ga čutili kmetje do zemlj. gospode. Ker je imel 8 otrok (4 hčere in 4 sinove) (op. ur.: 9 otrok (5 hčera in 4 sinove)), je 1858 sprejel za dom. učitelja Fr. Levstika, ki je močno vplival na V-jevo nar. zavest in na pesn. delo, vendar je (zaradi nesoglasja med njima) 1861 odšel v Trst, V. pa se je kot poslanec kranj. dež. zbora (od 1860) in zaradi šolanja svojih otrok i. l. preselil v Lj. Tu je vneto sodeloval v čitalnici ter na kult. in družab. prireditvah. 1863 je izdajal polit. list Naprej; zaradi Levstikovega članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (št. 14 do 16) je bil sodno preganjan ter 6 tednov zaprt, list pa ukinjen (gl. ib. št. 49, 78; N 1867, 31, 174, 189, 248). Po obsodbi je izgubil poslan. mandat, se zagrenjen vrnil na Kalec, sprejel za dom. učitelja J. Alešovca, polit. pa deloval kot župan v Knežaku. Gospodarstvo je vodil zelo neuspešno, še posebej proti koncu 60-ih let, ko je zbolel. — Za njim je prevzel posestvo prvorojeni sin Evgen, a ga je po smrti edinke Ljudmile (7. maja 1896) prodal kmetom in se preselil v Lj.; grad Kalec je bil po 1. svet. vojni zapuščen, danes je v razvalinah. Evgenova žena Marija r. Skvarča (1855–1911) je v oporoki volila 100 000 kron CMD in nekaj za reveže v Knežaku (prim. SN 1911, št. 10; KCD 1912, 25–33).

Pesniti je začel V. v nemšč. med študijem v Gradcu, kjer se je morda seznanil z Vrazom in D. Trstenjakom. Tedaj je napisal kaki 2 dejanji besedila za romant. opero Ana von Gösting (ostala nedokončana), pozneje pa še nekaj nem. pesmi, mdr.: po Prešernu povzeto Soldatenlied (IB 1849, 161) in Die Königin (ib. 261–2). Prva obj. pesem pa je bila slov. Predčutki (N 1845, 33). Po nasvetu voj. kurata N. Žica se je odločil, da bo pesnil samo v slov. jeziku. Objavil je štev. domoljubne, podučne, idilične, šaljive in polit. pesmi, večinoma z manjšo lit. vrednostjo, npr. v listih: N 1845 do 1864 (Vodila pridnim kmetovavcam, 1849, 101; Vodniku, ib. 195; Vesoljnimu svetu, 1850, 55; Sveta gora, 1851, 125; Moj vrtič, ib. 131; Kitica, ib. 137; Postojnska jama, 1852, 169; Župan, 1860, 61; Bistri možje, 1861, 46; Hrast in lipa, ib. 402; Našim vojakom, 1862, 193); SB (Topol, 1852, 2–3), SG (Ljubezen, 1859, III, 71), Naprej (Stari novi duh, 1863, 186), v svojih kol (Slov. kol 1851, Sloga 1863, Koledarček 1867). 1860 je izdal Pesmi, pri katerih je na izbor in obliko odločilno vplival Levstik. Te pesmi ga kažejo v boljši luči in v vseh njeg. značilnostih: zgledoval se je pri Vodniku, rad uporabljal njeg. poskočno štirivrstičnico in, najbrž pod Levstikovim vplivom, posnemal tudi srbsko nar. pesem. Poleg splošne domoljubne in idilične vsebine izražajo očitne notranjske posebnosti. V Zgbu je 1865 (kot spomin na polit. zapor) izdal knjižico humorist. in zbadljivih verzov Žabjanke (Žabe, Raki, Ribice). Ko je bil poslanec, a tudi pozneje, je pisal slov. in nem. epigrame na poslance kranj. dež. zbora. Sprva so krožili v prepisih, 1865 in 1867 pa jih je dal V. litografirati. Postumno sta jih objavila F. Levec (Soča 1880, št. 21, 22; vse) in A. Prevec (Z 1880, 123–4; izbor), ki pa jih je zmotno pripisal S. Jenku (prim. Z 1880, 137–9).

V dramatiki se je skušal uveljaviti s tipičnimi čital. igrami, od katerih jih je 6 izdal kot Vilharjeve igre, I–VI, 1865 do 1866. Izvirne so Detelja, Župan in Poštena deklica, druge — Filozof, Igra Pike in Servus petelinček — so prirejene po tujih predlogah. Med dramske spise sodijo mdr. še: kupleta Frak in surka (Naprej 1863, 230) ter Srce in trebuh (ib. 246), po nem. izvirniku prirejena To sem bil jaz! (1868) in burka Vsakemu svoje (Soča 1871, št. 10). V zapuščini, ki jo je hranil sin Franjo Serafin (gl. čl.), so ostali rkp: Daniela (izvirna žaloigra v 3 dej.), Kdor prej pride prej melje (izv. šaloigra v 2 dej.), Korčovski (dvodejanka), Na kmetih (izv. šaloigra v 2 dej.). Ker imajo vse 4 igre geslo, je verjetno, da so bile namenjene za natečaj Dram. društva (1870). Tako kot pesmi so bile tudi njeg. igre izredno priljubljene v čitalnicah.

Z glasbo se je ukvarjal kot samouk. Najprej je 1842 napisal zvezek skladb, ki jih je posvetil svojim kolegom pravnikom, nato pa so na njeg. pesn. in glasb. ustvarjanje močno vplivali polit. dogodki 1848. Opus obsega 25 samospevov, 12 zborov in 8 klavir. skladb ter 1 spevoigro. Živio-polko in Polko-Slovenko je 1848–9 izvajala godba lj. nar. straže. Valčki za klavir Zvezdice, Slovenske okroglice ter samospeva Vesoljnimu svetu in Slave dom so izšli 1850. Pesmi Miroslava Vilharja (5 zv. samospevov in zborov. skladb) je objavil postopoma: zv. 1/2 (1852), 3 (1861), 4/5 (1862). Polke Naprej, Polka française, Polka-mazurka, Slovenski mladini in Sokolova potnica (posvečena Južnemu Sokolu) so izšle samostojno 1863–4. Več njeg. uglasb. pesmi je ponarodelo, mdr.: Na jezeru (N 1860, 76), Planinarica (Sloga 1863, 12–3), Pri luni, Žalost in Napitnica (Koledarček 1867). Izvirno domorodno igro s pesmimi Jamska Ivanka (I, besedilo; II, skladbe za petje in klavir) je izdal 1850, posvetil pa Slov. društvu v Lj. in mu podaril 500 izvodov, da bi krilo stroške za uprizoritev ter izplačalo dvoje nagrad: za spis o slov. zgodovini in za 2 lirični pesmi (prim. N 1850, 78). Do uprizoritve ni prišlo in Jamska Ivanka, povzeta po nedokončanem libretu Anne von Gösting (snov iz obdobja križarskih vojn, kraj dogajanja v okolici Jamskega gradu in Kalca), je bila prvič delno uprizorjena (3 odlomki) na koncertu Filharm. društva 1851, v celoti pa 30. marca 1871 v lj. čitalnici; RTV Lj. jo je predvajala 1969.

Kot politik V. ni mogel uspeti. V razglasu Dragim Primorcem (Sja 1849, št. 15) je zavračal ošaben odnos Italijanov do Slov. primorja v vseh obdobjih, vendarle pa predlagal mirno sožitje s tujci, zlasti z Ital. V dež. zboru ni mogel dosledno izpolnjevati obljub, ki jih je dal volilcem. Glede upoštevanja slov. jezika v javni rabi se je zavzel predvsem za to, da bi bil enakopraven z nemščino, to pa je pri volilcih zbudilo odpor. V-jevo najpomembnejše polit. dejanje je bilo izdajanje lista Naprej, v katerem je slov. nar. in demokratično misel dosledno uveljavljal dejanski ur. Levstik, medtem ko ga je V. vsestransko podpiral (na sodni obravnavi ni izdal pisca spornega članka, zaradi katerega je moral v zapor; javno je zavrnil časopisno vest, da bi bil prosil za novo obravnavo in pomilostitev — gl. N 1864, 189). 1869 je predlagal in organiziral notranjski tabor na Kalcu, kjer so govorniki Jos. Nolli, Ant. Domicelj in K. Lavrič zahtevali ustan. Zedinjene Slovenije, obrambo slov. zemlje, uporabo slovenščine v šolah in uradih (gl. N 1869, 143, 151, 155, 163; SN 1869, št. 55, 56). V Planini so mu 1888 na r. hiši odkrili spominsko ploščo in 1930 kip, delo I. Sajevica. V Postojni so mu na glavnem trgu 1906 postavili spomenik (osnutek I. Jager, kip A. Repič), ki pa so ga Ital. po 1. svet. vojni poškodovali, 1926 prenesli za cerkev in 1941 uničili. — Psevd.: Miroslav, Miroslaw.

Prim.: r. matice Planina pri Rakeku (ŠkALj); Album academicorum, 232, 247 (NUK); Bibl JLZ; Cvetko; EJ; Glaser; Grafenauer II, 174–184; isti, Kratka zgodovina … 175–6; Levstikova pisma, 334 do 335; Levstik ZbD; Lončar 19, 29, 35; Marn XXIV, 79–82; MuzE; NE IV; Prijatelj, SKSZ; SGL; Zssl II; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, 1890, 131–33; Juventus Labac. 1834–5; N 1860, 189; 1862, 117; 1871, 259; SG 1860, 22–25, 189; 1865, 156–7; SN 1871, št. 92–3; 1882, št. 218; 1890, št. 219–223; 1896, št. 106; 1915, št. 78; 1918, št. 203; Soča 1871, št. 9/10 (priloga); LZ 1893, 508–9; 1906, 574–5; S 1890, št. 219–223; DS 1899, 388; 1906, 571, 573 (s sliko); Notranjec 1906, št. 32–3; J. Tominšek, Spomenica o M. Vilharju, 1906; Sn 1917, 154–5, 158; ČZN 1919, 11–2; RDHV 1925, 121–9; Levstikov zbornik 1933, 154–167; Nova Gorica 1950, št. 26; GL Mest. gl. 1953/4, št. 5; Delo 1963, št. 332; 1968, št. 238; M. Turel, Skladatelj M. Vilhar, 1963; PDk 1967, št. 224; 1978, št. 256; R. Savnik, SIK 1969, 164–7 (s slikami). — Slika: ASK 22. Kr.

VILHAR Miroslav, pisatelj, skladatelj in politik, r. 7. sept. 1818 v Planini (pri Rakeku), u. 6. avg. 1871 na gradu Kalec, pokopan v Knežaku. Psevdomina: Miroslav, Miroslaw. Oče Franc je bil upravnik pošte in župan v Planini, po rodu Wilicher, ki se je poslovenil, mati Ivana Obreza. Osn. š. je obiskoval v Postojni, gimn. v Šentpavlu na Kor. (verjetno od 1829 do 1833); licej (1833–35) in filoz. (1835–37) pa v Lj. Na Dunaju in v Gradcu je študiral precej neredno pravo, pričel pa je tudi z liter. ustvarjalnostjo. Med drugim je napisal dve dejanji za nedokončano opero Ana von Gösting ter nekaj pesmi, vse v nemščini. 1843 ga je oče poklical domov in mu preskrbel bogato nevesto Jožefino Dejak, hčerko graščinskega oskrbnika v Senožečah. Oče mu je prepustil grad in posestvo na Kalcu, kjer je živel v slogi s podložnimi kmeti, se družil z narodno zavednimi izobraženci in postajal vse vidnejša javna osebnost, redni dopisnik Novic (1845–64), kasneje tudi Janežičeve Slovenske bčele in Slovenskega glasnika. Izdal je tudi svoj Slovenski koledar (1851; kasneje je izdal koledar še dvakrat: 1863 Sloga in 1867 Koledarček). Vse bolj se je ukvarjal tudi z glasbo (prvi zvezek skladb je skomponiral že 1842), po letu 1848 pa je pričel posegati tudi v politiko in 1849 v 15. št. Slovenije v Ljubljani objavil razglas Dragim Primorcem, v katerem kritizira vzvišeni odnos It. do Slov., zavzema pa se tudi za sožitje med narodi. Na njegovo vsestransko javno delo je močno vplival Levstik, ki je 1858 postal domači učitelj njegovih otrok (imel jih je osem). Levstikov vpliv se najbolj pozna v zbirki Pesmi (1860). Tega leta je bil V. izvoljen za poslanca kranjskega dežel. zbora, zaradi šolanja svojih otrok pa se je preselil v Lj., kjer je bil vidna osebnost javnega življenja, udeleževal se je čitalniškega življenja, taborov itd. Tedaj je pisal tudi tipične čitalniške igre, ki so bile zelo priljubljene in jih je šest izdal v knjižni obliki: Vilharjeve igre, I. – IV. (1865–66), vendar niso vse izvirne. Nekaj njegovih dramskih del je ostalo tudi neobjavljenih v zapuščini, ki jo hrani njegov sin Franjo Serafin Vilhar (prim. čl. tukaj). V svojem poslanskem mandatu je pisal tudi slov. in nem. epigrame, ki so krožili v prepisih, postumno pa jih je objavil F. Levec (Soča 1880, št. 21, 22). Med V. in Levstikom je prišlo do nesoglasja, tako da je slednji 1861 odšel v Trst, a sta se kasneje spet zbližala, ko je V. pričel izdajati svoj polit. časnik Naprej (1863, 78 številk) in v katerem je imel najpomembnejšo vlogo prav Levstik. Zaradi Levstikovega članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (št. 14–16) so V. sodno preganjali, in ker ni hotel izdati avtorja članka, je bil šest tednov zaprt na Žabjeku, izgubil je tudi poslanski mandat, list pa je bil ukinjen. (V spomin na ta čas je 1865 izdal v Zgbu zbirko zbadljivih verzov Žabjanke.) Vrnil se je na grad Kalec, bil župan v Knežaku, živel živahno družabno življenje, lastno posestvo pa je zanemaril, še posebej proti koncu šestdesetih let, ko je zbolel. Novi učitelj njegovih otrok J. Alešovec mu je ostal zvest tovariš do smrti. Slabi dve leti pred smrtjo je 1869 še sklical na Kalcu »tabor notranjskega ljudstva«, na katerem se je poleg govornikov Jos. Nollija, A. Domiclja in K. Lavriča zavzemal za zedinjenje Sje, za obrambo naše zemlje, za javno rabo slovenščine. Po smrti je prevzel posestvo V-jev prvorojenec Evgen, ki ga je po smrti svoje prvorojenke prodal. Grad je bil po prvi svet. vojni zapuščen in pričel razpadati, med NOB je bil v njem prvi sestanek OF za ilirskobistriško in pivško področje. Tako kot grad razpada tudi družinska grobnica v Knežaku. – V Planini so 1888 odkrili spominsko ploščo na roj. hiši, nato pa še kip, delo I. Sajevica (1930). Na glavnem trgu v Postojni so mu 1906 postavili spomenik, katerega osnutek je napravil I. Jager, kip pa A. Repič. Ta spomenik so It. po 1. svet. vojni poškodovali, 1926 prenesli za cerkev in 1941 uničili. Kot pesnik se je V. zgledoval pri Vodniku, delno tudi pri srbski narodni pesmi, pozna pa se mu tudi močan Levstikov vpliv. Prevladujejo domoljubne pesmi, idilična vsebina, premalo pa je ovrednotena njegova satirična in humoristična ustvarjalnost. Med prvimi slov. pesniki je opisoval Kras. Kot pisec dramskih besedil je bil zelo popularen, čeprav je ustvarjal predvsem za potrebe svojega časa. Poleg izvirnih del – Detelja, Župan, Poštena deklica - ter rokopisnih Danijela (žaloigra v treh dejanjih), Kdor prej pride, prej melje (šaloigra v dveh dejanjih), Korčovski (dvodejanka), Na kmetih (šaloigra v dveh dejanjih), je napisal tudi več priredb iz nem. Njegova »domorodna igra s pesmimi« Jamska Ivanka zajema snov iz obdobja križarskih vojn, dogaja pa se v okolici gradu in Kalca. Tedaj ni bila uprizorjena, čeprav jo je V. izdal 1850 in podaril 500 izvodov knjig Slovenskemu društvu, da bi jo uprizorilo ter izplačalo dvoje nagrad – za zgodovinski spis in za dve lirični pesmi. Odlomke je izvedlo Filharmonično društvo 1871, RTV Lj. pa 1969 in 1984. Njegov ostali skladateljski opus je pomembnejši in obsega med drugim 25 samospevov, 12 zborovskih, 8 klavirskih in drugih skladb. Izbor samospevov in zborovskih skladb je postopoma objavil v petih zvezkih Pesmi Miroslava Vilharja (1852 zv. 1/2, 1861 zv. 3, 1862 zv. 4/5). Številne njegove pesmi so ponarodele, najpopularnejše so: Na jezeru (N 1860, 76), Planinarica (Sloga 1863, 12–13), Pri luni, Žalost, Napitnica (vse v Koledarček 1867).

Prim.: SBL IV, 478–79 in tam navedena liter.; dokumentacija Goriškega muzeja; Bibl JLZ; EJ; NE; SGL; Slovenska književnost (Leksikoni Cankarjeve založbe); Mirjana Turel, Skladatelj M. Vilhar, Lj. 1963; KolGor. Matice 1922, 49 s sl.; 1923, 63; Tov 2. dec. 1949, 801; Soča 1. nov. 1952; Delo (Trst) 8. sept. 1956; Delo 5. dec. 1963; PrimN 14. sept. 1968; Delo 31. avg. 1968; PrimN 7. sept. 1968; Gosp 4. okt. 1968 s sl.; Ljudje in kraji ob Pivki 1975, 162–67; ZUZ 1974–1976, 101–02 (o spomenikih v Postojni in Planini); PDk 29. okt. 1978 s sl.; PrimN 2. mar. 1979; NDn 10. jun. 1984; Delo 24. jul. 1985.

Jan