Vilhar, Albin (1902–1975)

Vilhar Albin, klasični filolog in prevajalec, r. 27. febr. 1902 v Postojni kovaškemu mojstru Francu in Tereziji r. Vilhar, u. 24. jul. 1975 v Beogradu. Osn. šolo je obiskoval v Postojni, gimn. v Šentvidu pri Lj. 1912–20, potem je v Lj. študiral teologijo (1920/1) in klas. filologijo (1921–4), vmes 3 semestre na Dunaju (1922–3), pri prof. L. Radermacherju izdelal seminar. nalogo Quaestiones Parthenianae, ki jo je pozneje razširil v dis. Izbrana vprašanja o Parteniju ter bil z njo promoviran 1924 v Lj. Rkp dis. je izgubljen (zadnji si ga je izposodil 1929 H. Baerent, lektor za nemšč.) in je o njej težko soditi, je pa interesanten že sam izbor teme, kajti kot kažejo novejše papirusne najdbe in raziskave, Partenij le ni bil tako nepomemben literat, kot izhaja iz ocen F. Bradača in I. Lunjaka (v arhivu fil. fak. v Lj.), ampak nadvse pomemben posredovalec helenističnih oblik in motivov rimskim pesn. krogom. V. je služboval kot suplent na gimn. v Novem mestu (1924–5), Zaječaru (1925–6), tu nato prof. (1926–31), Sremskih Karlovcih (1932–5) in slednjič v Bgdu: II. moška gimn. (1940–3), Vojna akademija (1944–5), VII. gimn. (do 1950) in klas. gimn. (od 1951) ter kot lektor za latinšč. na fil. fak. 1959–60, ko je bil upokojen.

Že kot gimnazijec se je zanimal za antiko in predaval o Platonu, gr. dramatiki, problemu materije pri starih Grkih. Središče V-jevega zrelega znanstv. zanimanja pa je bilo preučevanje antične mitologije in religije. 1926 je objavil v Godišnjem izveštaju gimn. v Zaječaru prispevek Djurdjev dan i rimske Partilije, istočasno je pripravljal habilit. delo Corpus Hermeticum I (Poimandres), ki ga je predložil fil. fak. v Lj., a je ostalo v rkp (arhiv fil. fak. Lj.). V isto področje sodi V-jevo najobsežnejše obj. izvirno delo Orfej in orfizem — prispevki k zgodovini grške religije (1931) ter notica Zur Deutung des Bellerophonmythos (Philologische Wochenschrift, Leipzig 1931, 1070–1). Pomemben je tudi zapisek Zu Vergils Handschriften (ib. 1927, 600 do 601), kjer je opozoril na neki izgubljen rkp. Vergilija, ki ga je imel v rokah it. humanist Marsiglio Ficino.

Kot srednješol. prof. se je vneto posvečal pouku latinšč.; med dijaki je bil zelo priljubljen ter je užival veliko spoštovanje zaradi razgledanosti in pronicljivosti. Sestavil je več solidnih učbenikov: Latinska čitanka za V. razr. gimn. Bgd 1929 (ocena: M. Grošelj, GJPD 1929, 731–3), 1930², 1938³; Latinski jezik za I. ter za II. razr. gimn. Bgd 1966 (oba prev. tudi v alban. in večkrat ponatisnjena) in za III. razr. Bgd 1969 (in ponatisi). V sodelovanju s polkovnikom P. Ećimovićem je sestavil učbenik anglešč. za vojne akademije, Bgd 1945. S tehtno argumentiranim člankom o izgovorjavi latinšč. (GJPD 1934/5, 123–9) se je pri nas med prvimi zavzel za uvedbo znanstv. izgovorjave (t. i. Kikero-izgovorjava), ki se je po 1945 začela uveljavljati v vseh evrop. državah. Med didakt. prizadevanja sodijo tudi kritične ocene učbenikov, npr. Lat.-srp. rečnika za lat. pisce D. M. Božiča (GJPD 1928, 377–9) ter Lat. vadnice in slovnice za I. razr. klas. gimn. A. Sovreta in E. Tomca (ib. 1935, 387–9). Sestavil je tudi vrsto priročnih slovarjev: slov.-shrv. (1927), shrv.-slov. (1927; ocena: Finžgar, M 1927, 314), nem.-shrv. (Bgd 1941), shrv.-nem. (Bgd 1941), it.-shrv. (Bgd 1941, 1957), shrv.-it. (Bgd 1963); v rkp. je zapustil grško-shrv. slovar. Priredil je zbirko lat. pregovorov in izrekov Latinski citati (Novi Sad 1973, 1980), sodeloval pri teamskem delu M. S. Lalevića Sinonimi i srodne reči shrv. jezika, Bgd 1974. Za Sovretove Stare Grke (1939) je sestavil imensko kazalo. Z M. Đurićem je izdal Legende o junacima starog Rima (Bgd 1967).

V poznejših letih se je ukvarjal predvsem s prevodi v shrv. Njeg. prevode antičnih del je strok. kritika ugodno ocenjevala, zlasti se je pohvalno izražala o filol. dognanosti, čistosti srb. jezikovnega izraza in zavestnem odporu proti pretirani modernizaciji teh tekstov, kot jo sicer opažamo pri sodobnih prevodih iz antike. Osnovno načelo mu je bilo, da mora biti prevod »bukvalan«, tako da »lahko nadomesti izvirnik in se po njem lahko tudi citira«. — Osrednje mesto zavzemajo prevodi iz stare grščine, predvsem Platona, npr.: Država (Bgd 1957, 1969³), Gorgija (Bgd 1968) in Menon ili o vrlini (Bgd 1970). Že 20 let poprej je obj. prevod Evangelija po Luku (Bgd 1937; prim. M. Kuzmič, Evangel. kol 1978, 117), pozneje še Mark Aurelij, Samom sebi (Novi Sad 1961) in Plutarh, Dion i Brut (Bgd 1964). Za prevod Diogena Laertija, Životi i mišljenje slavnih grčkih filozofa (Bgd 1973; ocena: R. Dubravec, Latina et Graeca, Zgb 1973, 57) je prejel nagrado »Miloš Đurić«. — Prevodi iz latinščine: Apulej, Zlatni magarac (Bgd 1954, Zgb 1969; ocena: B. M. Stevanović, Živa antika, Skopje 1955, 411–4); isti, Pripovetka o Amoru i Psihi (Bgd 1964). Prevajal je tudi humanist. latiniste, in sicer za zbirko Poetika humanizma i renesanse (Bgd 1963, 2 zv.) dobro polovico vseh avtorjev iz latinšč. in tudi italijanšč., mdr. Petrarco, Baccaccia, Vida, Robortella, Scaligera, Ariosta, Macchiavellija, Tassa, Guardinija, Castelvetra, Bruna, F. Bacona. V rkp je zapustil prevode Seneke (Pisma Luciliju), Plinija ml. (Pisma) in nekaterih besedil cerkv. očeta Avguština. — Prevajal je tudi iz nemščine (S. Freud, Tumačenje snova, Novi Sad 1969) in angleščine (A. Munthe, San Mikele, Bgd 1940, 1969²; H. G. Wells, Rat planeta, Bgd 1951; J. Conrad, Freja sa sedam ostrva, Bgd-Sarajevo 1960; nekaj učbenikov psihologije). — Iz slovenščine je prev. več strok. knjig (L. Žlebnik, Opšta istorija školstva, Bgd 1958; isti, Za plemenitije međuljudske odnose, Bgd 1967; A. Vedam, Priručnik za tečaj »B« radioamatera, Bgd 1953).

Za mladino je v shrv. priredil skrajšane prevode oz. izbore nekaterih liter. umetnin (Andersenove bajke; D. Defoe, Robinson Kruso; Grimove bajke; Istočnjačke priče; Cervantes, Don Kihot; J. Swift, Guliverova putovanja), ki so izšli 1952 pri založbi Dečja radost v Bgdu. — Prim.: osebni podatki; r. matice (ž. urad Postojna); Savremeni knjiž. prevodioci Jsle, Bgd 1970, 101; D. Nevenić-Grabovac, Mostovi (Bgd) 1975, 285–90 (nekrolog). Gtr.

VILHAR Albin, klasični filolog, prevajalec, r. 27. febr. 1902 v Postojni, u. 24. jul. 1975 v Bgdu. Oče Franc, kovaški mojster, mati Terezija Vilhar. Osn. š. v Postojni, klas. gimn. v Šentvidu nad Lj. (1912–20). V Lj. je eno leto študiral teologijo (1920-21), potem pa klas. filologijo (1921–24), od tega tri semestre na Dunaju (1922–23). Tu je pri prof. L. Radermacherju izdelal seminarsko nalogo Questiones Parthenianae, ki jo je kasneje razširil v doktorsko disertacijo Izbrana vprašanja o Parteniju. Promoviran je bil v Lj. 1924. Služboval je najprej kot suplent na gimn. v Novem mestu (1924–25) in v Zaječaru (1925–26), tu potem še kot prof. do 1932, nato pa še na gimn. v Sremskih Karlovcih (1932–35), do upokojitve 1960 pa nato v Bgdu. Najprej na 2. moški gimn. (1940-43), potem na Vojni akademiji (1944-45), na 7. gimn. do 1950 in na klas. gimn. od 1951–59. Zadnje leto pred upokojitvijo je bil V. lektor za latin. na bgd. Filoz. fak. V. se je uveljavil kot izvrsten učitelj latin., razgledan in pronicljiv, k temu pa še kot proučevalec antične mitologije in religije ter kot prevajalec v shrv. iz stare gršč. in latin. – Napisal je več učbenikov: Latinska čitanka za 5. razr. gimn., Bgd 1929; Latinski jezik za 1. in za 2. razr. gimn., Bgd 1966, in za 3. razr., Bgd 1969; na to področje sega tudi njegovo zavzemanje za uvedbo znanstvene izgovarjave latin., t. i. Kikero izgovarjave. V. je pisal kritične ocene učbenikov latin. (npr. A. Sovre, E. Tomc), sestavil pa je tudi vrsto priporočnih slovarjev (npr. slov.-shrv., 1927; shrv.-slov., 1927; nem.-shrv. in shrv.-nem., 1941). Priredil je zbirko latin. pregovorov in izrekov Latinski citati (Novi Sad 1973, 1980). Skupaj z M. Djurićem je izdal Legende o junacima starog Rima (Bgd 1967), v sodelovanjij s polk. P. Ečimovićem pa učbenik angl. za vojne akademije (Bgd 1945). - V-jevo znanstveno delo obsega dela iz antične mitologije in religije, tako Djurdjev dan i rimske Partilije (Godišnji izveštaj gimn. u Zaječaru 1926); Zur Deutung des Bellerophonmythos (Philologische Wochenschrift, Leipzig 1931, 1070–71); Zu Vergils Handschriften (prav tam, 1927, 600–01). Njegovo najobsežnejše delo s tega področja pa je Orfej in orfizem, prispevki k zgodovini grške religije (1931). Iz stare gršč. je V. prevajal Platona (Država, Gorgija, Menon ili o vrlini), Evangelij po Luku, Mark Avrelij, Plutarh, Dion i Brut. Za prevod Diogena Laertija Životi i mišljenje slavnih grčkih filozofa je V. prejel nagrado »Miloš Đurić« (1973). Iz latin. je prevedel Apuleja Zlatni magarac, Pripovetka o Amoru i Psihi idr. Iz latin. in it. je prevajal Petrarco, Boccaccia, Vida, Robortella, Scaligera, Ariosta, Machiavellija, Tassa, Guardinija, Bruna, F. Bacona (zbirka Poetika humanizma in renesanse, Bgd 1963). Prevajal je tudi iz nem., angl. in slov. (več strok. knjig). Za mladino pa je priredil skrajšane prevode nekaterih liter. umetnin.

Prim.: SBL IV, 474–75 in tam navedena liter.

Svd.