Vilfan, Josip ml. (1878–1955)

Vilfan (Wilfan) Josip ml., politik, r. 30. avg. 1878 v Trstu gradbeniku Josipu (gl. čl.) in Gabrijeli r. Jugovic, u. 8. marca 1955 v Beogradu, pokopan v Ljubljani. Osn. nem. šolo in 2 razr. nem. gimn. (1888–90) je opravil v Trstu; ker je bil 1890 oče službeno premeščen v Dubrovnik, je tu gimn. nadaljeval in maturiral 1896. Na dunajski univerzi je študiral pravo in bil 1901 promoviran. Nato je bil v Trstu pri dež. sodišču 1 leto brezplačni praktikant, 1902 do 1904 prakso nadaljeval v Pulju pri odvetniku in istrskem politiku M. Laginji, se zgodaj jeseni 1904 vrnil v Trst in bil praktikant pri M. Pretnerju in U. Fillinichu. Od konca 1908 je bil samostojni odvetnik (v trž. odvetniško zbornico je bil vpisan do 1930); od 1928 je na Dunaju vodil pisarno Kongresov evropskih narodnosti, 1939 se preselil v Bgd in tu živel do smrti. — Do okt. 1939 je pisal svoj priimek Wilfan, potem pa je nem. W dosledno zamenjaval s slov. V. — V Novi Gorici so mu 1979 v Erjavčevem drevoredu odkrili spomenik, avtor N. Nemec.

Prihod v Trst po končanem študiju je začetek V-ovega javnega delovanja, ki je imelo korenine v družini (nar. zavednost staršev, družinski stiki z uglednimi trž. Slov. dr. S. Pertotom, Fr. Cegnarjem idr.) in v štud. letih (prebiral je Montesquieuja, Lessinga, rimske in franc. klasike, zahajal med socialiste na Dunaju). 1901–2 je bil v Trstu blagajnik Ruskega krožka in ponovno član Sokola (sicer član že v dij. letih). V polit. življenje je stopil jeseni 1906, ko so ga izvolili za tajnika trž. E, potem ko je društvo preživelo krizo in prenovilo svoje vodstvo (prim. V-ovo poročilo na obč. zboru, E 1907, št. 327–9). Vidno je sodeloval pri agitaciji za drž. volitve 1907 (od Slov. izvoljen O. Rybar) in podprl boj trž. Slov. proti ital. iredenti (E 1908, št. 120, 124; podpis Dr. W.). V tem času je začel tudi govorniško nastopati. Zavzemal se je za uveljavljanje Slov. na Tržaškem »na podlagi enakopravnosti brez osvajalnih namer«, »na podlagi obstoječih zakonov« (Jadr. kol 1980, 177). Trst naj postane primer sožitja narodov, ker »jemati Lahom Trst se mi je zdelo šovinizem, proti kateremu sem vedno nastopal« (ib. 179). 1910 je bil izvoljen za preds. društva E. V tej funkciji je organiziral razkrinkavanje nepoštenega ljudskega štetja v Trstu in okolici, ki je bilo 31. dec. 1910. Zaradi dokazanih potvorb so dosegli 1911 revizijo, ki je prvotno ugotovljeno število 37 063 slov. govorečih dvignila na realnih 56 916 (prim. L. Čermelj, Anali Jadr. instituta, Zgb 1958, 7–51). 1909 in ponovno 1913 je bil V. izvoljen v trž. občinski svet in trž. dež. odbor (razpuščena ob vstopu Ital. v vojno). Njeg. jezikovno in strokovno znanje ter govorniški talent so vzbujali splošno pozornost. Delal je zlasti v šolski, tehniški in pravni komisiji. Nekateri njegovi govori so bili tudi objavljeni v slov. listih (npr. Pm 1913, št. 3; Soča 1913, št. 18; E 1914, št. 90, 127). Ob volitvah v drž. zbor 1911 je kandidiral na slov. listi v 5. trž. okraju, a ni uspel.

Svetovna vojna je javno nastopanje pretrgala. Jan. 1915 se je V. udeležil sestanka voditeljev trž. Slov. z ital. diplomatom C. Gallijem, ki se je zanimal, kako bi reagirali trž. Slovani, če bi Ital. stopila v vojno na strani antante. Ko je maja 1915 do tega prišlo, je V. postal član Comitata di publica assistenza, ki naj bi reševal probleme Trsta, če bi bilo mesto vpleteno v neposredno vojskovanje; kasneje imenovani vladni komisar tega odbora ni dovolil. Sredi 1918 se je V. vključil v polemiko, komu naj pripade Trst po vojni (npr. E 1918, št. 154, 161, 165). Zagovarjal je stališče, da sodi mesto k Jsli, ital. manjšina pa naj svoj status rešuje z medsebojnim sporazumom. Sodeloval je pri ustanavljanju Nar. sveta v Lj. (avg. 1918), postal njeg. član in član krajevnega nar. sveta v Trstu (KNS; ustan. 11. sept. 1918). Ob razpadu Avstrije je bil V. eden od 4 slov. članov trž. Comitata di salute pubblica, ki je prevzel upravo Trsta (KNS podobna pobuda ni uspela). Sledila je znana misija predstavnikov tega odbora v Benetke k antantnim silam, naj zasedejo Trst, namesto njih pa je prišla ital. vojska.

Z ital. zasedbo Julijske krajine (ime je uveljavil V. za ital. oznako Venezia Giulia) 13. nov. 1918 se začne nova doba V-ovega polit. delovanja. Za O. Rybářem, ki je postal član jsl mirovne delegacije, je prevzel vodstvo slov. nar. stranke na Tržaškem in postal ena osrednjih slov. polit. osebnosti v Ital. do 1928. Se naprej je bil preds. društva E (s presledkom poleti 1922; 19. sept. 1928 prepovedana), tudi v času, ko so bili v društvo vključeni gor. kršč. socialisti (avg. 1919—jul. 1922) in je delovalo med Slov. in Hrv. cele Jul. krajine. Sprva je še zagovarjal tezo o pripadnosti Jul. krajine Jsli, po rapalski pogodbi nov. 1920 pa je poudarjal pripadnost Slovanov v Ital. k jsl narodom, pravico do nadaljevanja lastne kulture in enakopravno sožitje z Italijani. S predavanji in članki (zlasti za E, npr. 1922, št. 52, 174; 1923, št. 1, 3, 6) je razčiščeval nejasnosti znotraj slov. tabora, kazal na manjšinsko problematiko in na razmerje do ital. vladne politike, še posebej v odnosu do manjšin. Praksa mu je narekovala, da je pojasnjeval aktualno polit. izrazje: Zedinjenje in ujedinjenje (Plamen 1921), Nazione in nazionale (E 1921, št. 266), Narodnost in nacionaliteta (E 1927, št. 56, 57), Iz politične terminologije (E 1927, št. 85–6), Politika in etnika (Luč 1928). Spričo prezaposlenosti s polit. nalogami je v svojo pravno stroko posegal publicistično le priložnostno. V trž. Pravnem vestniku je objavil nekaj praktičnih razlag zakonov (1922–3, 1925,1927), sestavil pregled vsebine prvih 5 letnikov (ib. 1926), za SP napisal načelne pripombe k jsl ustavi (Jezikovno pravo v ustavi, 1921) ter nekrolog stanovskemu in polit. tovarišu E. Slaviku (1931), v Pol stoletja poročal o trž. društvu Pravnik in njegovem glasilu Pravni vestnik.

Dvakrat je bil izvoljen v ital. parlament, kljub fašističnemu terorju: maja 1921 na listi jsl nar. stranke za Goriško-Gradiščansko in Istro (ta mandat je potem odstopil Hrvatu U. Stangerju) in aprila 1924 za Jul. krajino (poleg njega še A. Besednjak in na komun. listi J. Srebrnič). V 1. poslanskem govoru 21. jun. 1921 (E 1921, št. 150) in vseh naslednjih ter v interpelacijah na vlado se je odločno zavzemal za osnovne pravice Slov. in Hrv. v It. Dosegel ni nič; nastope v parlamentu mu je fašistična večina grobo ovirala, vlada na interpelacije navadno sploh ni odgovarjala. Prav malo so tudi zalegli osebni ali pismeni protesti pri trž. prefektu, ministrih, min. predsedniku in drugih drž. funkcionarjih. Do Mussolinija je prišel trikrat: 25. nov. 1922 (razložil slov. nar. zahteve in mu jih nato podal še v spomenici), 7. mar. 1924 (z Besednjakom; opozorila sta na možno nasilje pred bližnjimi volitvami) in 25. sept. 1928. Razmeroma učinkovite pa so bile V-ove intervencije pri oblasteh v prid svojim volivcem za posamezne pravice in koristi. Fašistično nasilje in raznarodovalna politika sta neustavljivo rastla, sistematično odvzemala Slov. in Hrv. kulturne in nar. značilnosti in vrednote (javna raba materinega jezika, šole, društva, tisk itd.). Ob požigu Nar. doma v Trstu 13. jul. 1920 je zgorelo tudi V-ovo stanovanje z bogatim zasebnim arhivom in knjižnico. Med preganjanimi opoz. poslanci po Matteotijevem umoru, je bil tudi V.; nov. 1926 so ga v Rimu zaprli in med vrnitvijo v Trst spet aretirali v Florenci, obakrat izpustili na intervencijo evropske javnosti. V drugi pol. 1928 je postalo demokrat. polit. delo nemogoče. V. je nekaj dni po zadnjem obisku pri Mussoliniju emigriral v Jslo, se konec leta preselil na Dunaj in se ves posvetil manjšinski problematiki.

Vanjo se je poglabljal že od 1921, ko je postal član ital. skupine interparlamentarne unije; delal je v njeni komisiji za manjšinska vprašanja. Udeležil se je kongresov unije v Kopenhagnu 1923 (sprejeli njegovo deklaracijo o pravicah in obveznostih nar. manjšin; o tem V. poročal v E 1923, št. 203, 206, 209), Bernu 1924 (gl. E 1924, št. 275), Ženevi 1924 in 1927 (poročal v E 1927, št. 229), Parizu 1927 in Berlinu 1928; priložnosti je V. izkoriščal, da je javnost obveščal o zatiranju Slov. in Hrv. v Jul. krajini. V Trstu je 1925 ustanovil slov. društvo za ligo narodov in kot njegov delegat sodel. pri mednar. zvezi teh društev. Za zasedanje zveze v Bruslju 1932 je sestavil memorandum O tisti obliki življenja, ki ji pravimo narod (Jadr. kol 1978, 75–7). S predstavnikom nem. in madž. manjšine je 1925 sklical v Ženevi I. kongres evrop. nar. manjšin, imel predavanja (prim. Der Morgen, Zgb, 1925, št. 839), bil izvoljen za predsednika stalnega delovnega odbora Kongresov evrop. narodnosti (Kongress der organisierten nationalen Gruppen in den Staaten Europas) in od konca 1928 vodil pisarno Kongresov na Dunaju. Kongrese so imeli vsako leto, nazadnje 1938 v Stockholmu; nadaljnje so preprečile polit. spremembe v Evropi. V. je bil glavni organizator, vodil večino kongresov, sodeloval pri resolucijah, imel poročila ali referate, npr.: Les minorités ethniques et la paix en Europe (Dunaj-Leipzig 1929), La minorité Bulgare en Yugoslavie dans ses rapports avec les Congrès des nationalités européennes (Les minorités nationales, Bruselj, 1931), Die Organisierung der Volksgemeinschaft (Nation und Staat, Dunaj, 1932, zv. 7), Die programmatische Arbeit der Nationalitätenkongresse (ib. 1934, zv. 1), Der europaische Nationalitätenkongress und das Problem des Friedens (ib. 1936, zv. 8). Široko slov. in jsl javnost je z manjšinskim vprašanjem, pomenom in delom Kongresa seznanjal s poročili (npr. KGM 1927; E 1927, št. 229, 230, 232; Istra 1933, št. 44), predavanji in članki, npr. Dosadašnji i buduči razvitak kongresa evropskih nar. manjina (Obzor, Zgb, 1927, št. 261–3), Proučavanje susjednih država i naroda (Politika, Bgd, 1929, št. 7634), Povodom jednog razgovora u Budišinu (ib. 1930, št. 7804; o Luž. Srbih), Manjšinski kongresi (Sd 1934), »Sunarodi« (Vidici, Bgd, 1940), O jednom neaktuelnom pitanju (Danica, Bgd, 1941, št. 10; o Valežanih). Po zaslugi Kongresa je postalo vprašanje nar. manjšin sestavni del mednar. politike, zasluga preds. V-a pa je, da so bili definirani ustrezni pojmi in opredeljene pravice, ki naj jih imajo manjšine. Nekatera V-ova stališča so doživela kritiko levo usmerjene emigracije iz Jul. krajine. 1945–7 je sodel. z Inštit. za proučevanje medn. vprašanj pri zbiranju gradiva za mirovno konferenco in pri knjigi Oko Trsta (Bgd 1945). Kot govornik je zadnjič nastopil ob tržaški krizi na zboru trž. rojakov v Lj. okt. 1953. Zadnji objavljeni spis je predgovor h knj. V. Pertota Trst, međunarodni privredni problem (Bgd 1954).

V. izhaja iz trž. narodnjaškega in edinjaškega kroga in je bila vsa njegova politika tako usmerjena. Kljub novejšim nalogam in ugotovitvam je vztrajal pri nespremenjenih zahtevah in metodah iz let nar. prebujenja v 2. polovici 19. stol. (liberalizem). Tudi kasneje ni mogel prisluhniti novim idejnim tokovom in je nastale probleme vselej skušal reševati v pravnih normah in njihovem vestnem izpolnjevanju. Med drugo vojno je v Bgdu pisal spomine, a jih ni dokončal. Objavil jih je sin Joža (Jadr. kol 1980, 168–88), isti tudi del korespondence med njima (Dan 1978–80).

Prim.: osebni podatki; osebni arhiv, last Inštituta za nar. vprašanja (deponiran v Zgod. arhivu v Lj.); izv. nem. gimn. Trst; EJ; Tuma; Gor. straža 1922, št. 14; Istra (Zgb) 1934, št. 36; 1938, št. 35 (s sliko); 1939, št. 13/5; Enc. biografica e bibl. italiana, ser. 43, Ministri, deputati, senatori del 1848 al 1922, III, Roma 1941, 241; Novi list (Trst) 1953, št. 42; SPor 1953, št. 204; 1955, št. 58; L. Čermelj, PDk 1953, št. 205; isti, ib. 1955, št. 58–60 (s sliko); isti, Slov. in Hrvatje pod Italijo, 1965; PDk 1955, št. 62–3; 1976, št. 15; 1978, št. 88; 1979, št. 149, 155; Soča, 1955, št. 12; Il movimento nazionale a Trieste …, Udine 1968, 177, 179; Pravnik 1968, 535; Trieste, otto.–nov. 1918, Milano 1968; M. Kacin-Wohinz, Prim. Slovenci pod ital. zasedbo, 1972; ista, Poslanci JNS v ital. parlamentu v predfaš. dobi, Prispevki za zgod. del. gibanja 1974, 109–36; ista, Narodnoobrambno gibanje prim. Slov. 1921–8, 1977; TV-15, 1974, št. 13; S. Renko, Jadr. kol 1978, 65–73 (s sliko); J. Vilfan, Delo, spomini, srečanja, 1978, 6, 24–5; Prim, novice 1979, št. 28; Slov. in ital. socialisti na Primorskem 1900 do 1918, 1979, 107, 115; Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, IV, München 1981, 274 do 275. Črm. + Marušič

VILFAN (WILFAN) Josip, pravnik, politik, r. 30. avg. 1878 v Trstu, u. 8. mar. 1955 v Bgdu, pokopan v Lj. Oče Josip, pristaniški inž. (gl. čl.), mati Gabrijela Jugovic. Osn. š. in prva dva razr. gimn. v Trstu; ker je bil oče službeno prestavljen v Dubrovnik, je tu šolanje nadaljeval in maturiral 1896. Na dunajski U je študiral pravo in 1901 promoviral; nato je bil v Trstu pri dežel. sodišču enoletni brezplačni praktikant. S prakso je nadaljeval v Pulju v pisarni dr. Matka Laginje, odvetnika in polit. delavca med Hrvati v Istri (1902–04). Zgodaj jeseni 1904 se je vrnil v Trst in bil do konca 1908 praktikant v pisarnah dr. Pretnerja in dr. Fillinicha. Nato je postal samostojen odvetnik in bil v trž. odvetniško zbornico vpisan do leta 1930. – V-ov prihod v Trst po končanem šolanju je povezan s pričetkom njegovega javnega delovanja, kar je seveda posledica dozorevanja, ki se je pričelo v družinskem krogu (narodna zavednost staršev, družinski stiki z uglednimi trž. Slov. – dr. S. Pertot, Fr. Cegnar, 10-letni V. je član Sokola) in nadaljevalo v letih študija (prebiranje Montesquieja, Lessinga, rimskih in franc. klasikov, zahajanje v kroge socialistov na Dunaju itn.). Med 1901–02 je bil v Trstu blagajnik Ruskega krožka in tedaj je obnovil svoje članstvo v Sokolu, pravi vstop v polit. življenje pa je V-ova izvolitev za tajnika polit. društva Edinost v Trstu (jeseni 1906), potem ko je društvo preživelo krizo in prenovilo svoje vodstvo. V-ova intenzivna polit. dejavnost traja poslej celih trideset let. Ena prvih V-ovih akcij je bilo sodelovanje pri parlamentarnih volitvah 1907 (splošna volilna pravica), objavil je tudi prve publicistične prispevke v E (1908, št. 120, 124) v podporo boja trž. Slov. zoper it. iredento; pričenjajo se tudi njegovi govorniški nastopi. V. se tedaj zavzema za uveljavljanje slov. naroda na Trž. na podlagi enakopravnosti in brez »osvajalnih namer... na podlagi obstoječih zakonov« (JKol 1980, 177). 1910 je postal preds. društva Edinost in z manjšimi prekinitvami ostal na tem mestu do njegove ukinitve (19. sept. 1928). V tej funkciji je V. aktivno posegel v dogajanja okoli drž. ljudskega štetja v Trstu in okolici (31. dec. 1910); zaradi očitnih potvorb je društvo doseglo revizijo štetja (1911), ki je prvotno ugotovljeno število slov. govorečih (37.063) povečalo za 19.853 (56.916). V svojih nastopih je V. zagovarjal načelo enakopravnosti do vseh partnerjev polit. boja. Trst mora postati primer sožitja narodov, ker »jemati Lahom Trst se mi je zdelo šovinizem, proti kateremu sem vedno nastopal«, vendar morajo Slov. težiti, »da dobimo v roke vso našo narodno posest« (JKol 1980, 179). V okvir polit. boja Edinosti je sodil tudi trž. mestni (deželni) svet, kamor je bil V. dvakrat izvoljen (1909, 1913). Tu se je odlikoval kot govornik v korist slov. narodnopolit. programa (njegovi govori so objavljeni tudi v E, Soči, Pm). – Svet. vojna je prekinila to obliko V-ovih javnih nastopov, pojavili so se novi problemi, zlasti mednarodnopolit. obsega. V. je sodeloval jan. 1915 na sestanku predstavnikov trž. Slov. z it. diplomatom C. Gallijem, ki je v Trstu želel zvedeti o reakciji prim. Slovanov, če It. stopi v vojno na strani antante. Med vojno je postal član Comitato di pubblica assistenza, ki naj bi reševal probleme Trsta, če bi bilo mesto zapleteno v neposredno vojevanje; kasneje imenovani vladni komisar ni dopuščal odborovega delovanja. V. je ob koncu vojne deloval pri ustanavljanju in bil član Narodnega sveta v Lj. (avg. 1918) ter postal član Krajevnega Narodnega sveta v Trstu (KNS; ust. 11. sept. 1918). Vključil se je v publicistično delovanje zlasti v zvezi z ugibanji, komu pripade Trst po končani vojni (E 1918, št. 154, 161, 165). Stal je na brezkompromisnem stališču, da sodi mesto k Jsli, it. manjšina pa naj bi svoj status reševala na podlagi medsebojnega sporazuma. To je dalo povod polemikam, tudi na strani slov. socialistov. Vojna je globoko zarezala tudi v V-ovo osebno življenje, 6. sept. 1918 je u. njegova soproga Marija r. Šavnik, zapustila mu je štiri nedorasle otroke: Joža (gl. čl.), Jela (gl. čl.), Draško (gl. čl.) in Janka (u. 1924). Prav ob koncu vojne je stopil v trž. Comitato di salute pubblica (Odbor za javni blagor), ki je po odhodu avstr. oblasti prevzel upravo Trsta, potem ko KNS-u ni uspela podobna pobuda. Iz sodelovanja Slov. v it. odb. je prišlo do znane misije predstavnikov Odbora, ki so odšli s torpedovko KNS v Benetke prosit antantne sile za pomoč nemirnemu Trstu. Namesto antante je Trst zasedla it. vojska. – Prihod It. pomeni nastop novega obdobja v V-ovem polit. delovanju, ki traja celo desetletje. V novih razmerah je V. ohranil do sožitja z It. stališča, ki jih je zagovarjal pred vojno, vendar pa je za Slov. zahteval, da jim nova oblast da njihove osnovne pravice ter da se jim prizna »naša kultura«. Ta svoja temeljna načela je V. razvijal pri delu na domačih tleh, dokler mu je bilo omogočeno legalno delovanje, ter v evropskem prostoru, kamor ga je privedlo delo pri manjšinski problematiki. Ostal je preds. Edinosti tudi potem, ko je društvo (3. avg. 1919) razširilo svoje področje na celo Prim. ter je združevalo nekaj časa tudi katol. strujo (krščanske socialce). V. je tedaj vzdrževal stike z udeleženci mirovne konference, po aneksiji Prim. k It. pa je v zavesti, da s svojimi rojaki vred pripada It., vztrajal na odločnem prepričanju, da je treba gojiti pri Slovanih v Julijski krajini občutek, da pripadajo jsl. narodom. To načelo zrcali V-ovo parlamentarno delovanje v Rimu. Za drž. poslanca je bil izvoljen v dveh zaporednih mandatnih dobah (1921, 1924), in sicer kot predstavnik Jugoslovenske narodne stranke. Že v prvem poslanskem govoru (21. jun. 1921) in v vseh naslednjih ter mnogih interpelacijah se je odločno zavzemal za temeljne pravice slov. in hrv. manjšine v It. Svoj poslanski mandat je V. opravljal v težkem vzdušju, ki je zaradi nastajajočega fašizma (od 1922 že na oblasti) vladalo v it. parlamentu. To se preočitno kaže v V-ovi poslanski dejavnosti, ki je bila v 26. legislaturi it. parlamenta (1921–24) obširnejša (čeprav je tedaj it. Slovane zastopalo pet poslancev). V celotnem poslanskem delovanju je imel 4 parlamentarne govore, preko 20 interpelacij, predlagal je spremembo volilne zakonodaje in postavil nekaj predlogov; bil je tudi član parlamentarne komisije. Kot poslanec je trikrat obiskal Mussolinija (1922, 1924, 1928). Rezultati njegovega parlamentarnega delovanja pa zaradi značilnih okolnosti niso bili posebni. Med poslansko dejavnostjo, pa tudi kasneje, ko je moral zapustiti It. (po 1928), je it. oblast budno spremljala V-ovo delovanje. Povezovala ga je tudi z jsl. vlado, ki je V. finančno pomagala. – V. je vzporedno široko razvijal predavateljsko dejavnost in prispeval zlasti za E vrsto člankov (E 1922, št. 52, 174; 1923, št. 1, 3, 6), ki so skušali razčiščevati nejasnosti znotraj slov. tabora na Prim., kazali na manjšinsko problematiko in na razmerja do it. vladne politike zlasti v odnosu do manjšine. Z letom 1923 začenja V-ovo področje zaobjemati evrop. prostor, ko se je udeležil kot član it. skupine v Interparlamentarni uniji (deloval je v njeni komisiji za manjšinska vprašanja) njenega kongresa v Kopenhagnu. V isti funkciji se je udeležil kongresov unije v Ženevi (1926), Parizu (1927) in Berlinu (1928). Na kongresu v Kopenhagnu so udeleženci sprejeli V-ovo resolucijo o pravicah in obveznostih narodnih manjšin. – V. je v Trstu ustanovil slov. društvo za ligo nacij (1925) in kot delegat društva sodeloval pri mednarodni zvezi teh društev. V-ov memorandum za zasedanje Zveze društev za ligo nacij (Bruselj 1932) O tisti obliki življenja, ki ji pravimo narod je bil objavljen po smrti (JKol 1978, 75–77). 1925 je bil sklicatelj prve konference evropskih narodnih manjšin v Ženevi; izvoljen je bil za preds. stalnega delovnega odbora Kongresa evrop. narod. manjšin in vodil pisarno Kongresa na Dunaju do 1928. Ta zveza evropskih manjšin se je sestajala enkrat letno, zadnjič v Stockholmu (skupaj 14 kongresov) 1938; nadaljnje delo so preprečile razmere v tedanji Evropi. Vsa ta mednar. dejavnost je seveda negativno vplivala na V-ovo razmerje do it. oblasti, ki je z letom 1926 postala povsem fašistična. Prvi boleči stik s fašizmom je bil gotovo požig Narodnega doma v Trstu (13. jul. 1920), ki ni uničil samo središča slov. družbenopolit. življenja, ampak tudi V-ov dom in imetje (v Narodnem domu je imel svoje stanovanje); istega dne so mu faš. opustošili odvet. pisarno. 1926 je bil dvakrat aretiran (Rim, Firence) in doživel vrsto šikan. Zaradi pojačanega faš. pritiska je 1928 zadnje leto V-ovega delovanja na Prim. 19. sept. 1928 je bilo prepovedano društvo Edinost, čez nekaj dni se je V. zadnjič sestal z Mussolinijem, kmalu pa je emigriral v Jslo oz. na Dunaj, kjer je poslej živel celo desetletje in se posvetil delu na Kongresih evrop. narodnosti skupaj z dr. E. Besednjakom. V-ovo delovanje je tedaj obsegalo poleg vodenja te ustanove še predavateljsko dejavnost, ko je v mnogih evropskih središčih seznanjal poslušalce z manjšinsko problematiko v It. in drugod v Evropi. Deloval pa je tudi kot teoretični pisec o manjšinskih vprašanjih. V slov. jeziku je tako prva obširnejša razprava Politika in etnika (Luč, 2/1928, 5–19), več svojih pogledov pa je objavil v predavanju Manjšinski kongresi (Sd 2/1934, 145–51, 200–05), kjer je poudaril postulate kulturne avtonomije kot podlago reševanja manjšinskega problema ter potrebo sklepanja meddrž. konvencij, ki bi platonske zahteve postavile na tla pozitivnega prava. Med objavami v tujih jezikih je omeniti Les minorités ethniques et la paix en Europe (Vienne 1929), razprave v dunajski reviji Nation und Staat (Die Organisierung der Volksgemeinschaft, 1932, zv. 7; Die programmatische Arbeit der Nationalitätenkongresse, 1934, zv. 1; Der europäische Nationalitätenkongress und das Problem des Friedens, 1936, zv. 8), v drugih tujih revijah (Der Morgen, Südd. Monatshefte) in v jsl. tisku (Istra, Politika, Obzor, Vreme, Domovina, Danica, Vidici, Nova doba itd.). – Zaradi svojih pogledov na manjšinsko problematiko si je V. naprtil kritiko levo usmerjene emigracije iz JK. V-ovo polit. delovanje je z ideoloških pozicij grajala tudi OF (npr. pokraj. plenum OF v Lokah pri Kromberku 14. febr. 1943). – V. se je 1939 z nacističnega Dunaja preselil v Bgd, kjer je poslej živel do smrti. Med 1945-47 je sodeloval pri Ministrstvu za zunanje zadeve (Inštitut za preučevanje mednar. vprašanj) pri zbiranju gradiva, ki naj bi služilo bodoči mirovni konferenci. Sodeloval je pri pisanju knjige Oko Trsta (Trst 1945). Zadnjič je kot govornik nastopil ob tržaški krizi 1953 (zbor trž. rojakov v Lj.), zadnja njegova objava je predgovor v knjigi V. Pertota Trst, međunarodni privredni problem (Bgd 1954). – Kljub polit. delu pa je bil V. poznan tudi kot pravni strokovnjak. Pisal je strok. članke za trž. Pravni vestnik (1921–28). Zanimala so ga tudi jezikovna vprašanja in obvladal je vrsto svetovnih jezikov. – V. izhaja iz trž. narodnjaškega in edinjaškega kroga. Njegovo polit. delovanje nosi pečat take usmeritve, ki je kljub nalogam in ugotovitvam kasnejših let prenašala v sodobnost neizpremenjene zahteve in metode iz let narodne prebuje druge polovice 19. stol. Tudi kasneje ni mogel prisluhniti novim idejnim tokovom in je nastalim problemom vedno skušal najti rešitev v pravnih normah, v njih vestnem izvrševanju. Med drugo svet. vojno je v Bgdu narekoval oz. pisal spomine (objavljeni v JKol 1980, 168–88), deloma je bila objavljena njegova zanimiva korespondenca s sinom Jožo (Dan 1978, št. 77–83, 85–88, 90–91, 93). – V-ov bogati osebni arhiv, last INV v Lj., je deponiran pri Zgod. arhivu v Lj. Po njem se imenuje ulica v Piranu, v Novi Gor. pa ima spomenik (odkrit 1. jul. 1979, delo kiparja N. Nemca). V. je do okt. 1939 pisal svoj priimek v obliki Wilfan, potem pa je nem. W dosledno zamenjal s slov. V.

Prim.: SBL IV, 467–69 in tam navedena liter.; GorLtk 8/1981, 260–61; C. Rinaldi, I deputati del F-VG a Montecitorio dal 1919 alla Costituente, II, Trieste, 1983, 763–70 in tam navedena liter.; B. Marušič, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 132–34 s sl.

B. Mar.