Viher, Danilo (1912–1971)

Viher Danilo, pedagog in pesnik, r. 4. jan. 1912 v Bovcu uradniku na okraj. sodišču Martinu in Mariji r. Karbič, u. 21. avg. 1971 na Jesenicah, pokopan na Žalah v Lj. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, nato se je s starši preselil v Mrb ter tu končal 1924–8 nižjo klas. gimn. (4 razr.) in 1928–33 učiteljišče. 1933–7 je študiral v Zgbu pedagogiko na fil. fak. in 1939 doktoriral. Zaposlil se je 1939 kot učitelj pripravnik na jeseniški meščanski šoli. Po okupaciji 1941 so ga Nemci aretirali in zaprli v Begunje, nato premestili v Spittal ob Dravi. Ker je V-jeva žena ostala na Jesenicah, je prihajal k njej na obiske, obenem pa kot član OF (od sept. 1941) ter komandant in politkomisar spittal. (zahodnokor.) sektorja slov. OF (ustan. 1942) izpolnjeval povelja III. alpske cone oz. IX. korpusa. Po osvoboditvi je vodil štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in izgnancev na Jesenicah. 1946 se je preselil v Split, ženin r. kraj, kjer je bil profesor na VPŠ in vodja katedre za pedag. vede vse do smrti. — Od 1933 je bil predsednik mladin. delav. društva Nanos v Mrbu in združenja mrb. učiteljiščnikov ter član Svobode, po 1946 pa v Splitu sodeloval pri pedag. centru, odboru za pomoč nepreskrbljenim otrokom, pedag. društvu, svetu za prosveto in kulturo. — Za pedag. delo je prejel mdr.: diplomo mesta Split (1964, z nagrado), diplomo Pedag. zbora Zgb (1965), plaketo fonda I. Filipović v Zgbu (1970, z nagrado).

Objavil je strok. knjige: Problem pedag. fundacije kult. stvaranja (Zgb 1939, disertacija), Naš put k djeci (Split 1956), Oko sedme godine života (Zgb 1956), Opća pedagogija (soavtor zbornika, ur. S. Pataki, Zgb 1956), Pedagoške analize (1961, skupaj z M. Petrasom), Gnoseološki elementi pedag. svijesti (1962), Nastavna odgajalaštvo (1962), Problem didaktološke spoznaje (1965), O 20-godišnjici Pedag. akademije u Splitu (1965), Tehničko stvaralaštvo kao pedagoški problem (1971; vse v Splitu). Za študente pedag. akademije je sestavil skripta: Tehnički i radni odgoj (Split 1956) in Osnovi dokimologije (Split 1962). Prve članke je objavil v MV (1935, št. 53, 57, 64, 68, 73, 79, 85, 108, 115, 136, 141). O pedagoških temah pa je pisal v strok. časopise, mdr.: Pedagoški rad (Zgb) 1952, 1954 in 1956, Školske novine (Zgb) 1952–60, Škol. vjesnik (Split), 1952–67, Predškolsko dijete (Zgb) 1953, Savremena škola (Beograd) 1955 in 1957, SodP 1956, 1958 in 1967, Mladi svet 1958, Hortikultura (Split) 1969. — Pesmi je objavil najprej v almanahu Mladi utripi (Mrb 1933), pozneje v samostojnih zbirkah, ki so izšle v Splitu: Cesta življenja (1965), Ceste svobode (1965), Razdane tišine (1966), Atlantida (1967), Slutnje (1968). Iz teh zbirk odsevajo poleg intimnih liričnih izpovedi in refleksivnih misli tudi duhoviti domisleki in bodice na družbene napake.

Prim.: avtobibl 1970 in bibl žene Marije V. 1972 (arhiv SBL); R. Lešnik, Dialogi 1968,414–9; J. Demarin, ib. 1972, 328–30; PD 1970, št. 20; 1971, št. 19; Delo 1971, št. 229; F. Jakelić, Pedag. rad (Zgb) 1971, 358–60 (s sliko); J. Demarin, SodP 1972, 94–6 (s sliko); F. Bizjak, Srečanja 1972, št. 3516, 57–9. Spindler

VIHER Danilo, pedagog, pesnik, r. 4. jan. 1912 v Bovcu, u. 21. avg. 1971 na Jesenicah, pokop. v Lj. Oče Martin, sodnijski uradnik, mati Marija Karbič. Osn. š. v Bovcu, 1924 pa je družina pobegnila pred faš. v Mrb., kjer je obiskoval nižjo klas. gimn. (1924–28), nato učiteljišče, kjer je 1933 maturiral z odliko. Tedaj je pričel ob javljati pesmi, črtice in epigrame, ki so med drugim izšle v maturant. almanahu Mladi utripi (Mrb. 1933), bil je preds. društva Mariborski učiteljski naraščaj in mladin. delavskega društva Nanos, sodeloval pri društvu Svoboda. Po maturi je ostal brez službe, zato je študiral v Zgbu pedagoško-filoz. skupino predmetov in jsl. književnost (1933–37) ter kmalu po diplomi doktoriral (1939) s tezo Problem pedagoške fundacije kulturnoga stvaranja, ki je bila objavljena v Zgbu 1939. Tedaj se je zaposlil kot učitelj pripravnik na mešč. š. na Jesenicah. Kmalu po okupaciji so ga Nemci zaprli v Begunjah, nato pa premestili v Spittal ob Dravi. Ker je V-jeva žena ostala na Jesenicah, je prihajal k njej na obiske in se vključil v OF (od sept. 1941), bil komandant in politkomisar spittalskega (zahodnokor.) sektorja ter bil podrejen III. alpski coni IX. korpusa. Po koncu vojne je vodil štab za repatriacijo vojnih ujetnikov na Jesenicah. 1946 se je preselil v ženin rojstni Split, kjer je postal tako kot ona prof. na Višji pedag. š., sodeloval pri pedag. centru, pedag. društvu, svetu za prosv. in kult., ljudski tehniki, zavodu za napredek osnovnošol. izobraževanja, postal predstojnik katedre za pedag. vede in bil vsestransko vidna osebnost javnega življenja. V Splitu je ustanovil tudi Šolo za družinsko vzgojo, ki jo je vodil in v njej predaval vrsto let. Delal je tudi v jsl. zavodu za šol. in prosv. vprašanja v Bgdu, v skupnosti pedag. akademij SR Hrvatske. Prejel je vrsto priznanj in odlikovanj. Umrl je v jeseniški bolnišnici po prometni nesreči v Vrbi na Gorenj. – Aktivno je sodeloval na številnih kongresih in znanstvenih srečanjih, bil stalni sodelavec strok. revij, v katerih je objavil nad 70 člankov: Pedagoški rad (Zgb 1952, 1954, 1956), Školske novine (Zgb 1952–60), Školski vjesnik (Split 1952–67), Predškolsko dijete (Zgb 1953), Savremena škola (Bgd 1955, 1957), Sodobna pedagogika (Lj. 1956, 1958, 1967), Mladi svet (1958), Hortikultura (Split 1969). Poleg disertacije je samostojno objavil strok. knjige: Naš put k djeci (Split 1956); Oko sedme godine života (Zgb 1956); bil je soavtor zbornikov Opća pedagogija (Zgb 1956), pa tudi zbornikov, ki so izšli v Splitu: Pedagoške analize (1961), Gnoseološki elementi pedagoške svijesti (1962), Nastavno odgajalaštvo (1962), Problem didaktološke spoznaje (1965), O 20-godišnjici Pedagoške akademije u Splitu (1965), Tehniško stvaralaštvo kao pedagoški problem (1971). Za študente je izdal tudi dvoje skript. – Vse življenje je ostal zvest tudi leposlovnemu ustvarjanju in v samozaložbi je izdal pet pesniških zbirk, ki so vse izšle v Splitu: Cesta življenja (1965), Ceste svobode (1965), Razdane tišine (1966), Atlantida (1967), Slutnje (1968). V pesmih, ki jih je pisal v slov., se vprašuje o smislu življenja, o vrednotah in idealih, upa v pravičnejši svet in v odpravo krivic. Ponekod najdemo tudi duhovite bodice na družbene napake.

Prim.: Članki v dnevnem časopisju ob smrti; SBL IV, 463–64; R. Lešnik, Dial 1968, 414–19; Isti, Nagrada pedagogu dr. Viherju, Prosvetni delavec 18. dec. 1970; F. Jakelić, Dr. D. Viher, Pedagoški rad (Zgb) 1971, 358–60 s sl.; J. Demarin, O življenju in delu prof. dr. D. Viherja, SodP 1972, 94–96 s sl.; Isti, V spomin dr. D. Viherju, Dial 1972, št. 5, 328–30; F. Bizjak, Spominu dr. D. Viherja, Sreč 1972, št. 35/37, str. 57–59.

Jan