Vidmar, Tit (1929–1999)

Vidmar Tit, pesnik in novinar, r. 1. jun. 1929 v Ljubljani kritiku Josipu (gl. čl.) in Angeli r. Kosmatin, živi tu. V Lj. je po osn. šoli 1939–42 obiskoval klas. gimn. (3 razr.), maja 1942 odšel v ilegalo na Dolenj., avg. v partizane; bil mdr. v IV. prekom. brigadi v It. Po osvoboditvi je nadaljeval gimn. in maturiral 1947. študiral je 1947–51 najprej filozofijo v Lj., potem diplomacijo v Bgdu. Od 1951 je zaposlen pri dnevniku SPor oz. od 1959 pri Delu kot novinar in urednik, 1971–8 kulturne rubrike, od 1978 tedenske priloge Književni listi; 1966–70 je bil dopisnik iz Rima, 1970–71 iz Moskve. Prejel je red dela s srebrnim vencem (1969), v It. odlikovanje Zaslužnega viteza za rep. Italijo.

Pesmi je objavljal v Mladinski reviji 1946, NS 1948–52, NSd 1953–5, NOja 1954–7, NRazgl 1957–8. Precej širok izbor verzov iz let 1944–54 je izšel 1958 v knj. Lirika. Zgodnejše od teh pesmi izražajo predvsem značilno mladostno zdvojenost in patetiko, ki pa naglo prehajata v intelektualistično refleksijo, praviloma vezano na krajinsko impresijo in nekajkrat opremljeno s šegavo ironičnostjo; meditativnost poslej odločilno prevladuje, tudi takrat, ko je sicer govor o najintimnejših, erotičnih čustvih. Težnjo po notranjem redu in skladnosti izraža navzven forma, ki se brez izjeme podreja klasicistično trdim pravilom. Posamične od teh pesmi so s svojim intimnim subjektivizmom prva povojna leta delovale precej sveže — v tihi opoziciji doktrinarnemu socrealizmu; kasnejši razvoj slovenske lirike pa takšnemu načinu pesnjenja ni bil več naklonjen. Izid zbirke je bil v kritiki zabeležen marginalno, podobno v lit. zgod. (prim. ocene: V. Bartol, PDk 1958, št. 166; M. Mejak, NSd 1958, 937–42; J. Šifrer, NRazgl 1958, 438; B. Paternu, Slovenska književnost 1945 do 1965, I, 1967, 169). Po 1958 pesmi ni več objavljal

Kratko esejistično, potopisno in feljtonistično prozo je priobčeval v NS 1950 (Srečanje), SPor 1957 (Morsko oko, št. 217) in Delu 1968 (o Ladinih, št. 231), v SPor in Delu ocene in poročila o slov. lit. delih, prevodih v slovenščino, gled. predstavah, likovni umetnosti, filmu, o pisateljskih in likovniških zborovanjih ipd. Pripravil je pogovore s kult. in znanstvenimi delavci, npr. z L. M. Škerjancem (LDk 1951, št. 96), M. Krležo (SPor 1953, št. 162), L. Kovačičem (LdP 1955, št. 191), I. Andrićem (Tov 1961, št. 247), M. Bešter, D. Pirjevcem, J. Stanovnikom, F. Štiglicem idr. v rubriki Deset žebljic (Delo 1964). Od nekrologov sta tehtnejša P. Golii (SPor 1952, št. 91)in L. Novy (SPor 1955, št. 298). Zlasti po 1960 je pisal tudi načelne članke o slov. kulturi, npr. Izjava slov. književnikov (Delo 1964, št. 164), Kulturne neznanke in druge nevarnosti (ib. 1973, št. 117), Čas po trgatvi, čas portugalke (ib. 1974, št. 256). 1972 je napisal uvod v knjigo M. Šega, Zgode in nezgode kraljevskega dvora. Nekajkrat se je oglasil tudi v drugih jsl listih, npr. v Oku (Zgb). — Prevedel je pesmi M. Lermontova Oporoka (NS 1948) in Puškinovo Bahčisarajsko fontano (NSd 1953, izšla tudi v Puškinovih ISp 1970), otr. knjigo A. Martić, Lišček (1955), priredil za slikanice (vse ilustr. M. Muster): J. O. Curwood, Medvedek Neewa (SPor 1954, knj. 1977), isti, Kazan (SPor 1958, knj. 1978) in J. F. Cooper, Poslednji Mohikanec (SPor 1955, knj. 1978). — Psevd.: tv, Vir. — Prim.: osebni podatki; r. matice (ž. urad Marij. oznan. Lj.); SBibl; Delo 1964, št. 94. Kml.