Novi Slovenski biografski leksikon
VIDMAR, Nande (Ferdinand Vidmar), slikar, grafik, likovni pedagog (r. 17. 8. 1899, Prosek/Prosecco, Italija; u. 16. 6. 1981, Ljubljana). Oče Ferdinand Vidmar, železničar, mati Helena Vidmar, r. Benčina. Brat Drago Vidmar, slikar, grafik, bratranec Josip Vidmar, kritik, esejist, politik.
Osnovno šolo je obiskoval na Brezovici in v Ljubljani, tu se je 1913 vpisal na učiteljišče. 1917 je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko in poslan v oficirsko šolo. 1919 je maturiral in se zaposlil kot namestnik učitelja v Podjuni na Koroškem. 1920 se je poročil in preselil v Šentrupert nad Laškim, kjer je deloval kot učitelj in šolski upravitelj. 1918–22 je bil večkrat na Dunaju. 1923–24 je študiral na umetniški akademiji v Zagrebu in bil na krajšem študijskem potovanju v Dresdnu. 1926 je obiskal Beneški bienale. 1928 se je zaposlil kot upravnik osnovne šole v Vrhu nad Laškim (tedaj Sv. Lenart). 1933 se je na zagrebški višji pedagoški šoli vpisal na študij likovne vzgoje, vendar ga je po enem letu prekinil. 1935 se je z družino preselil v Bistrico pri Tržiču, kot učitelj risanja in deških ročnih del je bil premeščen na meščansko šolo v Tržiču. 1937 je bil štiri mesece na študijskem dopustu v Parizu. 1941 je iz Tržiča pobegnil v Ljubljano in se vključil v Osvobodilno fronto (OF). 1942 je bil interniran v taborišče Čiginj, nato v Gonars, kjer je poučeval v »slikarski šoli«, zatem je bil premeščen v taborišče Renicci, naslednje leto pa izpuščen. 1943 se je vključil v Šlandrovo brigado, nato je bil premeščen v oddelek 15. divizije. 1944 so ga zaradi zdravstvenih težav odpustili iz vojske. 1945 je poučeval risanje na črnomaljski gimnaziji in sodeloval pri fotosekciji propagandne komisije OF. 1946 se je preselil v Ljubljano in se zaposlil kot profesor risanja na II. državni gimnaziji. 1954 se je upokojil in se docela posvetil likovnemu delu. Prvič je razstavljal 1920–21 kot član mariborskega Umetniškega kluba Grohar. Že v zgodnjih dvajsetih letih ter v glavnem ves predvojni in povojni čas je razstavljal skupaj z bratom Dragom Vidmarjem. Bil je član Kluba mladih, Slovenskega lika, Udruženja prijatelja umetnosti Cvijeta Zuzorić in Društva slovenskih likovnih umetnikov; 1929 je bil izvoljen v odbor Umetniške matice.
V najširšem pogledu je za njegov opus značilno tesno prepletanje ekspresije in mimetičnega. Motivno je bil razpet med krajino, figuraliko in tihožitjem, deloma tudi aktom. Med vojnama se je uvrščal med vodilne predstavnike ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem. Razstavljal je tudi v tujini skupaj z osrednjimi imeni slovenske likovne umetnosti. V dvajsetih letih 20. stoletja je v ruralnem okolju ustvaril ključna ekspresionistična in novostvarnostna dela ter se obenem trudil ohranjati stik z umetniškim dogajanjem v prestolnici. Njegove grafike iz obdobja ekspresionizma z oblikovnega vidika spominjajo na dela nemških ekspresionistov iz skupine Die Brücke, medtem ko je v slikarskih krajinah čutiti več pastoznega, impresionističnega naboja. Z izjemo nekaj del prevladuje profani tip ekspresionizma brez religiozne trpkosti. V javnosti so izstopali predvsem slikarjevi monumentalni novostvarnostni portreti in krajine z zelenkastim ali modrikastim koloritom, za katere je značilna plastična modulacija, in bolj premišljene prostorske kompozicije. V tridesetih letih se je v okviru estetike socialnega realizma še bolj dosledno identificiral s kmečkim in delavskim slojem, ki ga je sicer že prej sočutno upodabljal. Pri zahtevnejših slikarskih prizorih si je pogosto pomagal z risbo in fotografijo. Med drugo svetovno vojno je kot risar dokumentiral obdobje svoje internacije in partizanstva.
Že v zgodnji ustvarjalnosti je močno vplival na slikarstvo, grafiko in risbo mlajšega brata Draga, s katerim je vse do konca življenja ohranjal globoko vez. Njuna dela so si bila vse do petdesetih let izjemno podobna, dokler se ni starejši in likovno naprednejši Nande vzpel k drznejši poetiki. V petdesetih letih je namreč njegovo slikarstvo pod vplivom francoskega slikarstva dobilo nov, barvit zagon. V tistem obdobju se je začel umikati izpred oči javnosti in je v duhu intimizma slikal ateljejske motive, v katerih je praviloma upodabljal predmete in družinske člane. V zadnji fazi svoje ustvarjalnosti je ponovno predrugačil kolorit, se oddaljil od mimetičnega upodabljanja ter se naslonil na abstraktne težnje in prizadevanja mlajše generacije slovenskih likovnikov. V teh poznih, enigmatičnih delih, v katerih je prav tako kot v mladostnem obdobju izražal ekspresivnost, je tematiziral predvsem razkol med svojim partizanskim angažmajem in povojno družbeno ureditvijo, do katere je ostajal kritičen.
Njegov osrednji vzornik je bil Oskar Kokoschka, vendar so nanj vplivali številni nemški, francoski in hrvaški, tudi slovenski slikarji, mdr. Veno Pilon. Do začetka druge svetovne vojne je gojil stike s predstavniki slovenske ekspresionistične generacije ter prijateljeval s slikarjem Franjem Stiplovškom in pisateljem Tonetom Seliškarjem, ki sta vplivala na Vidmarjeve predstave o umetnosti, bodisi po vsebinski ali oblikovni plati.
1928 je postal dopisni član dunajskega umetnostnega združenja Hagenbund. 1946 je prejel medaljo zaslug za narod, 1949 medaljo za hrabrost, 1957 red dela z zlatim vencem, 1975 red zaslug za narod z zlato zvezdo. 1978 je skupaj z bratom Dragom Vidmarjem prejel Prešernovo nagrado.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine