Vidmar, Milan st. (1885–1962)

Vidmar Milan st., elektrotehnik, šahist in filozof, v Ljubljani r. 22. jun. 1885 in u. 9. okt. 1962 (brat Josipa, gl. čl.). Obiskoval je osn. šolo 1891–5 in 7 razredov klas. gimn. 1895–1902 v Lj., tega l. naredil še diferencialne izpite na realki in tam maturiral; 8. razr. gimn. in drugo maturo je opravil kot eksternist 1903 na klas. gimn. v Novem mestu. Jeseni 1902 se je vpisal na strojni odd. TVŠ na Dunaju. V kakšno študentsko organ. se ni včlanil. Vojaščine je bil oproščen, ker je imel od otroških let pohabljeno levico. 1. drž. izpit je naredil 1905, jul. 1907 pa 2. in diplomiral za strojnega inž. Vmes je opravil še delni izpit iz osnov elektrotehnike, kaj več pa ni bilo mogoče, ker elektrotehn. odd. še ni v celoti deloval. Febr. 1909 je oddal dis. s področja strojne stroke Die Theorie der Kreiselpumpen (centrifugalne črpalke), poleti 1910 imel rigoroz in zagovor ter bil 16. jul. promoviran na dunaj. TVŠ. V elektrotehniki, v kateri je pozneje zaslovel, je bil torej samouk. 1907–19 je delal v elektroteh. tovarnah kot konstruktor. Prvo službo je nastopil 25. nov. 1907 v tovarni ELIN v Weizu pri Gradcu. Najprej je bil v konstrukcijskem oddelku, kmalu ref. za centrifugalne črpalke z elektr. motorjem, nato ref. za abnormalne, »izpadle« primere. Postajal je specialist za elektr. stroje. 1. jan. 1912 je prešel v tovarno GANZ v Budimpešti, kar je bilo zelo pomembno za njegov razvoj. Postal je osebni asistent izumitelja in graditelja transformatorjev O. T. Blathyja. Na njegovo vzpodbudo se je lotil bolj zamotanih elektroteh. problemov in v kratkem požel velike uspehe. Od 1911 so ga transformatorski problemi skoraj popolnoma prevzemali in mu kmalu prinesli svetovni sloves.

Nov. 1913 je odšel v Lj. in postal tehn. vodja strojne tovarne Kastelic & Žabkar, ki je po njegovem projektu izvedla 12 transformatorjev (prvi na Slov. izdelani transf.) in kovinske konstrukcije za elektrarno v Završnici. Upanja, da bi dobil profesuro na kakšni nem. TVŠ (Braunschweig, Praga, Dunaj), se niso uresničila. Okt. 1916 je prevzel pri podružnici tovarne ELIN na Dunaju referat elektr. pogonov. Mdr. je reševal problem elektrificiranja črpalk petrolejskih stolpov za naftna polja v Galiciji. Okt. 1918 je opravil na dunaj. TVŠ rigoroz za privat. docenta. V zač. 1919 se je vrnil v Lj. kot zastopnik avstr. podjetja AEG-Union za Jslo, 1. maja pa postal vodilni inž. in takoj nato ravnatelj Strojnih tovarn in livarn; mesto je obdržal do konca 1922, potem bil še pol leta njihov svetovalec in se nato dokončno poslovil od strojništva. 19. maja 1919 je imel nastopno predavanje Inženjer-filozof in stroj-velikan (SN 1919, št. 117) na začasnem tehn. visokošol. tečaju, ki je bil predhodnik snujoče se tehn. fak. na lj. Univerzi. Od 1. sept. 1919 do 30. jun. 1957 je bil red. prof. na elektrostrojnem odd. tehn. fak. v Lj. Predaval je teoretično mehaniko, teoretične osnove elektrotehnike, teorijo el. strojev, po vojni pa predmet prenašanje elek. energije; po odhodu z univ. je bil še honor. prof. na podiplomskem študiju. 1928/9 je bil rektor lj. Univerze, uspešno interveniral proti naklepu ministrstva, da že tako nepopolno univerzo še bolj okrni, in organiziral praznovanje 10-letnice; v nasl. l. je bil prorektor. Dekan tehn. fak. je bil petkrat (1925/6, 1933/4, 1941/2–1943/4) in štirikrat prodekan (1926/7, 1934/5, 1935/6, 1944/5). 1942 je dosegel obnovitev tehn. fak., ki so jo Ital. zaprli. Kot pedagog se je odlikoval z izredno nazornimi predavanji in z očetovsko skrbjo za svoje študente (dali so mu vzdevek »ata«). Vzgojil je cel rod smotrno in jasno usmerjenih elektrotehnikov, od katerih so mnogi dosegli vodilna mesta v stroki, že ob njem pa prevzemali predavanja na razvijajoči se elektroteh. fak. —16. maja 1940 je bil izvoljen za rednega člana AZU, bil od 27. jun. 1942 do 2. oktobra 1945 njen preds., 10. okt. 1940–16. jun. 1942 načelnik mat.-prir. razreda, od 30. sept. 1949 do smrti tajnik razr. za mat., fiz. in tehn. vede, 1949–59 delegat v Svetu akademij FLRJ.

Ob pedag. delu je bil V. še naprej aktiven v elektroteh. industriji. 1920 je v Lj. ustanovil svojo tovarno Transformator in jo vodil do konca 1926. 1923–9 je bil preds. upr. odbora delniške družbe Elektra v Lj., 1923–8 svetovalec za transformatorje pri češ. družbi Barthelmus, Donát & Co. v Brnu in od 1928 pri avstr. družbi Siemens-Schuckertwerke, ki je imela podružnico v Zgbu, od 1929 član upr. odbora železarne v Zenici. 1938 so mu v Pragi ponudili organizacijo in vodstvo snujočega se elektrotehn. inštituta, a zaradi vojne napetosti do tega ni prišlo. Med okupacijo je dobil nekaj mikavnih ponudb, ki pa jih je odklonil: 1941 vodstvo razisk. inštituta za elektrotehniko podjetja Siemens-Schuckertwerke pri Berlinu, 1943 profesuro na elektroteh. fak. na Dunaju in 1945 v Münchnu. Po osvoboditvi so ga 1948 v Moskvi vabili za svetovalca pri elektrifikaciji SZ. — Drugo vojno je V. prebil v Lj. Avg. 1941 ga je B. Kidrič v imenu OF zadolžil za priprave na elektrifikacijo nove Jsle. Po nalogu jsl min. je v Lj. organiziral razisk. Inštitut za elektriško gospodarstvo, ki je začel delati 1. jun. 1948; 1950 je bil decentraliziran in prešel pod okrilje SAZU, 1952 se vselil v novo (današnjo) stavbo na Hajdrihovi ul.; od 1968 se imenuje Elektroinštitut Milan Vidmar. V. ga je vodil do 1. maja 1959, potem mu bil konzulent do smrti. Osrednja naloga tega inštituta je bila in je obravnavanje problemov elektrifikacije. V. se je specialno ukvarjal še z aluminijastimi vodniki za daljnovode. Sam ali s sodelavci je izdelal ok. 30 ekspertiz, študijsko potoval po Zah. Evropi, pisal razprave. S tovarno Rade Končar v Zgbu je 6 let sodeloval kot konstruktor velikih transformatorjev. 1950–60 je bil prvi preds. jsl nacion. komiteja CIGRE (Conférence internationale des grands reéseaux éléctriques), vodil v teh letih našo delegacijo na dveletnih kongresih v Parizu (sodel. tudi z referati), vodil jsl konference CIGRE v Lj., Opatiji, Niški Banji in Ohridu.

Tudi sicer se je udeleževal strok. posvetovanj (deloma z referati) doma in v tujini, mdr. svet. kongresa o energiji (New York sept. 1936; obiskal N. Teslo, potoval po ZDA in Kanadi), elektroteh. kongresa (Praga maj 1938), jubilejev dunajske (nov. 1940 — predaval: Drei Jahrzehnte Transformatorenbauens) in praške (1957) TVŠ, desetletnice odseka za elektroteh. gospodarstvo Zah. Evrope v okviru OZN (Ženeva okt. 1957). Nekaj drugih predavanj (večinoma v Lj.): Duševni proletariat, 1924 (prim. J 1924, št. 37), Od potoka do žarnice, 1929 (prim. Trg. tov. 1929, 241–6), o N. Tesli 1937 (prim. Slov. dom 1937, št. 33), Dunaj 1953 in Bgd 1956 (tudi vodil slavnost ob 100-letnici), Med dvema dobama, 1938 (prim. SN 1938, št. 42), Človek in delo, 1940 (prim. J 1940, št. 240), o pojmih dela, 1940 (prim. Tovarniški vestnik 1940, št. 22), o elektroteh. problemih, Zgb 1946 in Moskva 1948, Važnost elektrifikacije za novo Jslo 1947 (Vpraš. naših dni 1947, 389–93), Elektrizitätsversorgung Jugoslawiens, Zürich 1954. 1957 je imel cikel 4 predavanj na dunaj. elektroteh. fak. in eno v društvu avstr. elektrotehnikov. Veljal je za odličnega predavatelja in duhovitega diskutanta.

0 svojih raziskavah in dognanjih je veliko pisal, največ v nem., po vojni tudi v sloven. Obravnaval je vprašanja strojništva, transformatorjev (osrednja in najbolj tehtna tema), gospodarno gradnjo el. strojev, prenašanje el. energije.

Znanstv. in strok. knjige: Moderne Transformatorenfragen, Braunschweig 1915; Der wirtschaftliche Aufbau der elektrischen Maschine, Berlin 1918 (prev. v francoščino, romunščino in ruščino: Ekonomičeskie zakony prochtirovanija električeskih mašin, Moskva 1924); Die Transformatoren, Berlin 1921, predelano 1923², predel. Basel 1956³ (prev. v ruščino: Transformatory, Moskva 1931); Theorie der Kreiselpumpe, Braunschweig 1922 (predel. dis.); Der Transformator im Betrieb, Berlin 1927 (prev. v ruščino: Eksploatacija transformatorov, Leningrad 1929; Transformator v eksploatacii, Moskva 1931²); Vorlesungen über die wissenschaftlichen Grundlagen der Elektrotechnik, Berlin 1928 (prev. v ruščino: Naučnye osnovy elektrotehniki, Moskva-Leningrad 1932); Wirkungsweise elektrischer Maschinen, Berlin 1928 (prev. v ruščino: Teorija i rabota električeskih mašin, Moskva 1931); Der kupferarme Transformator, Berlin 1935; Transformatorenkurzschlüsse, Braunschweig 1940, 1954²; Veletransformatorski problemi, AZU 1943; Transformation und Energieübertragung, Lj. 1945 (gl. intervju J 1944, št. 204 do 205); Problemi prenašanja električne energije, 1947; Aluminij v električnih prenosnih progah, SAZU 1947; Veleprenosne proge v svetlobi telegrafske enačbe, SAZU 1947; Die Gestalt der elektrischen Freileitung, Basel 1952 (v sloven.: Oblikovanje električnih nadzemnih prog, prev. M. Plaper 1953); Predavanja o znanstvenih osnovah delovne elektrotehnike, 1952; Neuartige Aluminiumleiter in Starkstromfreileitungen, SAZU 1953; Delovanje električnih strojev, 1955; Problemi razpetine v električnem daljnovodu, SAZU 1959; Električno ožilje Jugoslavije, SAZU 1961.

Znanstv. in strok. članki v Zft für das gesamte Turbinenwesen (Berlin): Zur Messtechnik des Ventilatorenbaues (1909), Der Spaltverlust bei Ventilatoren und Kreiselpumpen (1910), Das Aufstellen. von Typenreihen im Ventilatorenbau (1910), Strömungsverhältnisse in Kreiselpumpen (1913). — Elektrotechnik und Maschinenbau (Dunaj): Über einen neuen Zweiphasen-Dreiphasen-Transformator (1911), Dreileitermaschinen (1911), Eine einfache Formel für die Überlastbarkeit des Drehstrominduktionsmotors (1912), Kühlrippentransformatoren (1912), Typenreihen von Trockentransformatoren (1912), Der Leerlaufstrom bei Transformatoren (1913), Transformatorenstudien (1913), Streuungserscheinungen bei Transformatoren (1914), Unsymmetrische Belastung von Transformatoren (1915), Eine neue Art zusätzlicher Verluste im Transformatorenkupfer (1915), Wirbelstromverluste im Transformatorenkupfer (1915), Das Eindringen von Spannungswellen in Maschinenwicklungen (1916), Der Kaufer and der Erbauer elektrischer Maschinen (1917), Der Entwurf des Transformators (1917), Der Jahreswirkungsgrad des Transformators (1917), Der Aluminiumtransformator (1917), EM Vorschlag zur Ergänzung der Erwärmungsvorschriften (1918), Das Wachsen der Maschinenleistung (1918), Der Einschaltstrom des Transformators (1918), Folgen der Bearbeitungsfehler am Eisen der elektrischen Maschine (1919), Wirbelstromprobleme (1919), Das Wärmestrahlungsproblem des Transformators (1921), Der Magnetisierungsstrom des Transformators and seine Überwellen (1923), Trocken- und Öltransformator (1924), Aktuelle Fragen aus dem Transformatorenbau (1925), Zick-Zack-Schaltung (1926), Der einphasige zusätzliche Kraftfluss des dreiphasigen Transformators (1927), Transformatoren im Parallelbetrieb (1927), Zur Theorie der V-Schaltung (1928), Zur Theorie der Spannungskurve des Synchrongenerators (1928), Das elektrotechnische Institut der jugoslawischen Universität Ljubljana (1928), Zur Entwurfstheorie des Transformators (1928), Zusätzliche Magnetisierungsströme des dreiphasigen Transformators (1931), Eigentümlichkeiten der Erregung des dreiphasigen Transformators (1931), Der Transformator mit Evolventenkern (1932, predavanje v Berlinu), Der wirtschaftliche Aufbau des Transformators (1933), Otto Titus Bláthy, Zum 50-jährigen Jubiläum (1933), Das Jochgesetz bei Transformatoren (1933), Die Verlustaufteilung der Transformatoren (1935, pred. 19. dec. 1934 na Dunaju), Induktivität und Stromkraft (1938), Das Altern der Transformatoren (1939, predaval na Dunaju), Gruppenbetrieb von Transformatoren (1939), Eigenheiten des dreiphasigen Transformators (1940), Gestalt and Grösse des Transformators (1941), Wirbelstromwärme in Grosstransformatorenkupfer (1954). — Elektrotechn. Zft (Wuppertal-Berlin): Der Aluminiumtransformator (pismo, 1917), Der Wechselstromtransformator in Bahnbetrieb (pismo, 1918), Eigenartige Schaltungsmöglichkeiten von Transformatoren (1918), Das Erwärmungsproblem des Trockentransformators (1919), Das Schalten grosser Gleichstrommotoren ohne Vorschaltwiderstände (1919), Ein neues Anlassverfahren für Gleichstrommotoren (1921), Berechnung von Kerntransformatoren (1925), Bemessung von Lichttransformatoren (1926), Eine neue Schutzdrosselspule (1927), Transformatoren im Parallelbetrieb (1928), Die dreiphasige Transformation in Amerika und Europa (1931, predaval 19. maja v Berlinu), Mechanische Probleme beim Bau von Starkstrom-Freileitungen (1953). — Elektrische Kraftbetriebe und Bahnen (Berlin): Aussetzende Betriebe (1917). — Archiv für Elektrotechnik (Berlin): Eine neue Stromkraftgefahr (1928), Der fünfschenklige Eisenkern des dreiphasigen Grosstransformators (1931). — CIGRÉ (Paris): Le problème économique dans la construction des transformateurs (1932, rapp. 17), Aluminium transmission conductors without mechanical reinforcement (1952, rapp. 233). — Bulletin des Schweizerischen elektrotechnischen Vereines (Zürich): Transformatoren mit verstärkten Jochen (1933), Wirkungsgrade und Wirkungsgradkurven der elektrischen Maschinen (1934). — EV: Kelvinovo pravilo v praktični elektrotehniki (1946), Energija in gmota (1946), Nikola Tesla (1946), Oblikovanje prenosnih vodnikov (1947), Trofazne transformatorske skupine (1947), Sodobni veleprenosni problemi (1947), Oblikovanje prostih prenosnih prog (1947), Znane in neznane slike iz povesne teorije (1949), Spreminjanje povesa v nadzemnih prenosnih progah (1949), Predpisana dodatna bremena na prenosnih progah (1950), Vodniki iz čistega aluminija v prenosnih progah (1950), Delo »Inštituta za elektriško gospodarstvo« v Lj. (1951), Nov napetostni efekt v dolgih prenosnih progah (1951), Prof. dr. ing. h. c. Fritz Emde (1951), Z jeklom ojačeni aluminijski vodniki (1952), Neoporečne neojačene aluminijske daljnovodne vrvi (1952), O elektrifikacijskih problemih Jsle (1953, pred. 2. apr. 1952 na SAZU), Mehanska šibkost aluminija v daljnovodih (1954), Fizikalno osnovana geometrijska soredja pri transformatorjih in dušilkah (1954), Odgovor ing. Ž. Stiplošku v debati o članku Fizikalno osnovana geometrijska soredja pri transformatorjih in dušilkah (1954), Dokmanićevo zmotno oblikovanje daljnovodov (1956), Vzporedno obratujoči daljnovodi (1956), Petdeset let gradnje transformatorjev (1958, pred. 6. nov. 1957 na Dunaju), Problem obratovalnih motenj v daljnovodih (1962/3). — Elektrotehniški zbornik: Osnovni elektrifikacijski problemi Jsle (1946). — Elektroprivreda (Bgd): Uzemijenje neutralne tačke trofaznih prenosnih linija za 110 kV (1949), Novi pravac u gradnji dalekovoda (1954), Vodiči od čistog aluminija na dalekovodima za visoke napone (1958). — Archiv der elektrischen Übertragung (Stuttgart): Mechanisch gleichwertige Kupfer- und Aluminiumleiter in Starkstromfreileitungen (1952). — Elektrizitätsverwertung (Zürich): Reinaluminium in Starkstromfreileitungen (1954, pred. maja v Zürichu). — Österr. Zft für Elektrizitätswirtschaft (Wien): Irrlichter im Freileitungsbau (1954), Das Bündelleiterproblem der Höchstspannungsfreileitungen (1955), Strombelastbarkeit der Freileitungsseile (1959), In selbständige Phasen zerlegte oder einheitliche dreiphasige Transformation? (1961). — Elektrotechnika (Budapest): Egy fordulopont a transzformatorepites törteneteben (Preobrat v zgodovini gradnje transformatorjev, 1957). — Ekonomska politika (Bgd): Vodeči problemi elektrifikacije Jsle (1962).

Poljudne strok. knjige: Zanimivosti elektrotehnike in njenega gospodarstva, 1931; Elektrifikacija, 1948; Razgovori o skrivnostih elektrotehnike, 1952. — Poljudni članki: Elektrotehnika v Jsli, S 1919, št. 165 in SN 1919, št. 168; Strojna industrija v Sji, SN 1921, št. 92; Elektrotehnični inšt. naše univerze, SN 1922, št. 22; O problemu Mestne elektrarne, SN 1924, št. 230, 239 (polemika z A. Štebijem); Razvoj elektrotehnike, ŽiS 1929, knj. 5 (predaval jan. 1929 v Lj.); Opazke k debatam o elektrifikaciji, J 1930, št. 143; še o elektrifikaciji dravske banovine, J 1930, št. 148; Elektrifikacijski problem v dravski banovini, SN 1932, št. 58–60 (pred. mar. 1922 v Lj.); Narodno premoženje in elektrifikacija dravske banovine, S 1932, št. 107–8 (polemika z D. Sernecem); Obisk pri N. Tesli, Sd 1937; O bistvu tehničnih problemov, Zbornik Zimske pomoči 1944; Problemi naših visokih šol, LdP 1951, št. 117; N. Tesla, SPor 1953, št. 11; Naša elektrifikacija, Politika (Bgd) 1954, št. 14712; Tehnika in socializem, NSd 1954; Yougelexport ne sme biti država v državi, življ. in tehnika 1954; o aluminijastih daljnovodih: Moj drugi oslovski most, Tov 1955, št. 9; Razmišljanja o napredkih človeštva v 1957. letu, Obz 1958; Elektrifikacija gospodarstva nove Jsle, Življ. in tehnika 1960; Vzgon naše elektrifikacije, ib. 1961.

Ekspertize (vse. na Elektroinštitutu Milan Vidmar, Lj.): O gospodarni razpetini proste prenosne proge, 1948, št. 1; O razdalji povešenega vodnika od zemlje, 1949, št. 2; Poročilo o študijskem potovanju v Švico, 1949, št. 3; Ustroj in delovni načrt Znanstvenega inšt. za elektriško gospodarstvo v Lj., 1949, št. 4; O ozemljenju nevtralne točke v trofaznih prenosnih progah, 1949, št. 5; Kompenzacija prenosa el. energije, 1949, št. 6; Izolacijske verige v nadzemnih progah 110 kV, 1949, št. 8; Prenosni vodniki v nadzemnih progah za 110 kV, 1949, št. 9; O vodnikih iz aluminija v prenosnih progah, 1950, št. 14; Osnutek transformatorja 31, 5 MVA, 110/35 kV, 1950, št. 16; Osnutek veletransformatorja za 31,5 MVA, 10/110 kV in 6/110 kV, 1950, št. 18; Osnutek transformatorja za Jablanico 31,5 MVA, 1950, št. 19; Transformator 30 MVA za Jablanico — abnormalna konstrukcija, 1950, št. 20; Rekonstrukcija prenosne proge Fala-Laško, 1950, št. 22; Študijsko potovanje v letu 1950, 1952, št. 39; Mehansko ekvivalentni bakreni in aluminijski vodniki v prenosni elektrotehniki, 1952, št. 41; Mehanska šibkost aluminija v nadzemnih prenosnih progah, 1952, št. 44; Daljnovod Maribor-Strnišče, 1952, št. 46; Problem upravljanja elektrifikacijskega aparata, 1953, št. 54; Tehnika in socializem, 1954, št. 57; Nova smer v gradnji daljnovodov, 1954, št. 59; Osnutek 220 kV-nega daljnovoda z novovrstnimi aluminijskimi vodniki, 1954, št. 60; Politični, gospodarski in tehnični problem Yougelexporta, 1954, št. 61; Osnutek 380 kV-nega daljnovoda z novovrstnmi aluminijskimi vodniki, 1954, št. 62; Kritika osnutka daljnovoda 220 kV, 1957, št. 93 (s sodelavci inštituta); Problem razpetin v nadzemnih prenosnih progah, 1958, št. 99; Dopustno segrevanje vodnikov v daljnovodih, 1960, št. 139; Zgodovina ozemljevanja zvezdiščne točke, 1960, št. 154; Z jeklom oborožene ali Vidmarjeve neoborožene aluminijaste daljnovodne vrvi, 1960, št. 157; Enotna ali na samostojne faze porazdeljena transformacija trofaznega sistema, 1960, št. 159; Avtotransformatorji v jsl mreži za 220 kV, 1961, št. 177; Vpliv višjih harmoničnih v 110 kV mreži na pogon, 1961, št. 201.

Izvedena dela: številni transformatorji za razna inozemska podjetja, transformator 31,5 MVA, 110/35 kV za tovarno Rade Končar, Zgb, daljnovod 110 kV Maribor-Kidričevo iz čistega aluminija.

V. je združeval v sebi globoko znanstveno raziskovalno sposobnost in izreden dar jasnega izražanja. Poleg tega je umel izluščiti iz zamotane problematike bistveno jedro in ga odeti v nepričakovano pregledne matematične oblike, ki so omogočale jasen in zanesljiv izračun podrobnosti, važnih za elektroteh. prakso. Zato je že prva V-jeva knjiga o transformatorjih (1915) vzbudila v strok. svetu veliko pozornost. V njej in nadaljnjih delih je mnogo povsem izvirnih pogledov na gospodarno graditev el. transformatorjev in drugih el. strojev. V strok. svetu so znani »Vidmarjevi zakoni«, ki na jasen način urejajo gospodarnost el. konstrukcij. Največ priznanja mu je prinesla prav knjiga o transformatorjih, po kateri so se učili vsi pomembnejši evropski graditelji transformatorjev in se danes uvršča v zakladnico klasičnih del el. literature. Po 2. svet. vojni se je posvetil predvsem problemom prenašanja el. energije in aluminijskih vodnikov.

Za strok. delo je dobil veliko priznanj: 1930 je postal dop. član berlinskega Verbanda deutscher Elektrotechniker, 1931 prejel Das grosse Ehrenzeichen der Republik Österreich, 1938 postal dop. član društva Elektrotechn. svaz Československý, 1948 dobil Prešernovo nagrado, 1949 nagrado vlade FLRJ, 1950 red dela I. stopnje, 1954 postal častni član ZIT Sje, 1955 častni član ZIT Jsle, 1955 častni doktor lj. univerze, 1957 dobil Kidričevo nagrado, 1957 zlato inž. diplomo dunaj. TVŠ, 1960 zlato doktorsko diplomo TVŠ prav tam, 1960 postal dosmrtni častni preds. jsl nacion. komiteja CIGRÉ.

Šahist. Za šahovsko igro ga je pozimi 1899 do 1900 nagovoril oče, da bi ga odvrnil od halme. Šah ga je močna prevzel in ga držal vse življenje. Sprva je veliko igral s sošolci (L. Funtek, G. Zupančič idr.) in jih kmalu presegel. Osnove si je nabral iz knj. K. J. S. Portius, Katechismus der Schachspielkunst, s šah. teorijo in turnirji pa se je od 1901 seznanjal pri Franu Poljancu, ki je imel lepo zbirko literature in se sam sistemat. ukvarjal s šahom. V. je pri njem izpisoval lit., preštudiral Dreihundert Schachpartien S. Tarascha (osnovni učbenik vseh tedanjih mojstrov), se vzoroval pri H. N. Pillsburyju in E. Laskerju. Hitro je presegel mentorja Poljanca, se poleti 1902 pomeril z najboljšim šahistom tedanje Lj. Henrikom Pfeiferjem in zmagal. Nato je zmagal na slepi simultanki proti 8 lj. šahistom (med njimi tudi O. Župančič). Ko je odšel na Dunaj, ki je bil pomembno šahov. središče, je imel že veliko znanja. Vključil se je 1902 v Wiener Schachklub, veliko igral s člani in za denar v kavarni Central, s čimer si je gmotno pomagal, ker je bila domača podpora skromna.

Ko se je začel udeleževati turnirjev, je dosegal vedno vidnejše uspehe. Pomembnejši v času študija: 1904 Coburg (Nemčija, 1./2. mesto), 1905 Barmen (Nemčija, 3./4. mesto), 1906 Nürnberg (9./11. mesto, dobil naziv mojster). Z intenzivnim igranjem in uspehi je nadaljeval tudi, ko se je zaposlil: 1907 Karlovy Vary (6. mesto), 1908 Praga (3. mesto, ki mu je odprlo pot na mednar. turnirje), 1909 Petrograd (15./16. mesto), 1909 Göteborg, turnir štirih (1. mesto), 1911 San Sebastian (Španija, 2./3. mesto, dobil naziv velemojster), 1911 Karlovy Vary (7. mesto), 1913 Budimpešta (8./9. mesto), 1914 Mannheim (2. mesto, zaradi vojne turnir ni bil končan), 1918 Berlin, turnir štirih (1. mesto), 1918 Košice (2. mesto), 1922 London (3. mesto), 1925/6 Hastings (1./2. mesto), 1926 Semmering (3. mesto; gl. Župančičeve verze Vidmar-Roselli, ZbD IV, 50; omenjen je tudi v Župančičevi Velikonočni epistoli sinu, J 1926, št. 77), 1927 New York, turnir kandidatov za prvaka sveta (4. mesto, največji uspeh), 1927 London (4. mesto). Odslej je igral manj agresivno in zato uvrstitve niso bile več tako blesteče: 1929 Karlovy Vary (5./7. mesto), 1929 Hastings (2. mesto), 1930 San Remo (7./8. mesto), 1931 Bled (4./7. mesto, bil tudi pobudnik turnirja), 1932 Sliač (ČSR, 1./2. mesto), 1934 Ujpest pri Budimpešti (8. mesto), 1936 Nottingham (9. mesto), 1936 New York, brzopotezni propagandni turnir z Reshevskym (1. mesto), 1936–7 je zmagal v dopisnem turnirju za prvenstvo sveta (pomagal mu je sin Milan, gl. čl.), dobil naslov zvezni dopisni mojster. Po II. svet. vojni je igral mdr. 1945/6 na turnirju osvoboditve v Lj. (2./3. mesto), 1946 na turnirju v Gröningenu (17. mesto), 1952 v Baslu (1. mesto). Prvenstev Jsle se je udeleževal poredkeje: 1939 (1. mesto; samo enkrat bil drž. prvak, čeprav je bil najmočnejši šahist), 1946 (6. mesto), 1947 (5. mesto). Na olimpiadi 1931 v Pragi in 1935 v Varšavi je igral na 1. deski jsl moštva.

Bil je vrhovni razsodnik na svet. prvenstvu 1948 (Haag-Moskva), na olimpiadah 1950 v Dubrovniku in 1954 v Amsterdamu, na blejskem turnirju 1961 idr. Na kongresu mednar. šah. organ. FIDE (Fédération Internationale des Échecs) 1961 v Sofiji je podal reformne predloge o sekundantih in remijih; o tem pisal v Deutsche Schachzg (dec. 1954 in 1959) ter v Delo (1960, št. 279–283). Bil je preds. Jsl šah. zveze (ustan. 1921 v Celju), častni preds. Slov. šah. zveze (od 1935) in povojne Šah. zveze Sje ter Lj. šah. kluba. V njegov spomin so slov. šahisti 1969 priredili I. memorial Milana Vidmarja.

V. je najbolj plodovit slov. šah. pisec. Začel je z rubriko Iz šahovskega sveta (Sn 1902/3, št. 10–12; 1903/4, št. 1, 2, 6; vselej na ovitkih) in dolgo sestavljal za J tedensko rubriko Šah (1929–34; nadalj. jo je V. Pirc). Turnir v Karlovih Varih je obdelal v knjigi Turnierbuch Karlsbad (1911, 1960²). Pošiljal je potopisne reportaže s turnirjev v New Yorku (J 1927, št. 35, 55, 58, 74, 94) in Gröningenu (SPor 1946, št. 238–244), poročal z Bleda (J 1931, št. 211), s svetovnega prvenstva Haag-Moskva (SPor 1948, št. 63–118, neredno) in z olimpiade v Amsterdamu (SPor 1954, št. 238–247, neredno). Napisal je učbenika Šah, 1933 (samozal.), 1957² in Razgovori o šahu z začetnikom, 1946. Sinteza spoznanj in izkušenj sta avtobiografski knjigi Pol stoletja ob šahovnici, 1951 (vključil 100 svojih partij s komentarjem) in Goldene Schachzeiten, Berlin 1961 (dodal 30 partij), ki je doživela ok. 70 ugodnih ocen v tujem tisku (prim. NRazgl 1961, 271). Njegovo šah. zapuščino hrani od 1965 Univ. knj. Mrb.

V. je največji amater v zgodovini šaha sploh ter prvi slov. in jsl velemojster. Slog njegove igre je samonikel. Priljubljeno in močno orožje mu je bil damin gambit. V strateške načrte, v premočrtne pozicijske zamisli je vpletal učinkovite kombinacije in presenetljive taktične udare, v katerih je bil domala neprekosljiv. Bil je izreden stilist in njegove knjige sodijo v svet. šah. zakladnico. Čeprav je bil predvsem praktik, je le dal teoriji nekaj novosti: več variant v daminem gambitu, francoski obrambi, slovanski obrambi in pri nekaterih otvoritvah.

Filozof. Z nekaterimi predavanji in članki (O relativitetni teoriji, LZ 1930; Zakrivljeni svet, Sd 1934), zlasti pa s knjigama Moj pogled na svet, 1935 (1946 pripr. novo izd., a ni izšla; ocene: M. P,. J 1935, št. 260; M. H. (M. Košir), Sd 1935; A. U(šeničnik), Č 1935/6; er., Popotnik 1935/6; Dr. A. T(rstenjak), DS 1936; V. Premru, LZ 1936; L. Č(ermelj), J 1936, št. 10; isti, Proteus 1936; S. D(olar), MiD 1936; I. R., S 1936, št. 60; A. Šerko, Sd 1936) in Oslovski most, 1936 (ocene: L. Čermelj, MiD 1936; A. U(šeničnik), Č 1936/7; A. Trstenjak, M 1937; Fr. Klemuc (M. Košir), LZ 1937; J. Mrvec (M. Košir), Sd 1937; I. Pirkovič, Dejanje 1938) je V. vnesel med tedanjo študirajočo mladino zanimanje za sodobno matematiko in fiziko. Čeprav knjigi lahko uvrstimo med poljudna dela — napisani sta v izjemno privlačnem slogu — vsebujeta nekatere pomembne filozofske prvine. Pogled na svet, ki sicer ni posebno razviden v idejnem smislu, je mogoče strniti v tele točke: 1. V. uči na podlagi neevklidovskih geometrij, da je prostor ukrivljen in da se je torej treba ravnati po Einsteinovi splošni relativnostni teoriji, ne pa po Newtonu, čigar fizika temelji na opazovanjih tako imenovane zdrave pameti. 2. Svet torej ni tak, kakršen se nam dozdeva, ampak ga moramo upoštevati kot štiridimenzionalni kontinuum čas-prostor, kakor mu je dal matem. podobo nem. matematik H. Minkowski. 3. Sodobna atomska teorija (N. Bohr) in astronomija narekujeta spoznanje, da je praznine mnogo več kot materije. V. na podlagi tega sklepa, da materije sploh ni, ne pojasni pa, kaj vzbuja naša čutila. 4. Ker na podlagi sodobnih spoznanj naravnih zakonov ni, ampak so samo statistične invariantne zveze, je tudi zakon gravitacije samo popravek Evklidove geometrije, saj ukrivljenost prostora povsem nadomešča gravitacijo. 5. Vse te misli vodijo v razmišljanje o večdimenzionalnem prostoru in o vlogi matematike v človekovem spoznanju. Tu pride V. do zanimive identifikacije matematike z ontologijo (edina prava znanost mu je matematika). Tako se na koncu povzpne do pitagorejske hipoteze, po kateri je »vsemirje skupni prerez dveh štiridimenzionalnih matematičnih svetov, od katerih je fizični neenomemo pozitivno, duhovni pa neenomerno negativno zakrivljen, življenje pa je premikanje enega sveta skozi drugega …« — V-jev svetovni nazor je slika sveta, kakršno dajeta lahko sodobna fizika in matematika. Globljih posledic na slov. filozofijo njegovo mišljenje ni imelo, ker je o teh vprašanjih pisal ljubiteljsko in poljudnostrokovno.

V. je o nekaterih svojih potovanjih tudi pisal (o šahovskih gl. zgoraj), npr. Dunaj-Berlin-London (J 1927, št. 243), Nekaj vtisov iz New Yorka (LZ 1931), Potovanje v Ameriko (Sd 1936). Obisk v ZDA 1927 in 1936, kritična razmišljanja o amer. življenju in posebej gospodarstvu je podal v knjigi Med Evropo in Ameriko, 1937 (ocena: Ivan Potočnik = E. Kardelj, Sd 1938), predelana nem. izdaja Das Ende des Goldzeitalters, Braunschweig 1941, 1942². Zadnji V-jev tekst pa so izredno živo pisani in dokumentarno bogati Spomini, I–II, izšli postumno 1964.

Prim.: osebni podatki; podatki hčerke Vande Vidmar (Lj.); EFK; EJ; ULj, II; J 1925, št. 295; 1927, št. 73; Zgod. slov. univ. v Lj. do 1929, 1929, 531–2 (bibl in slika); S 1930, št. 14; EV 1935, 101–2; 1955, 145–8 (z bibl in sliko); 1962/3, 1–2 (s sliko); GN 1935, št. 55, 65; (F. Ramovš), LAZU 1943, 139–42 (z bibl); Delo 1962, št. 280 (s sliko); 1973, št. 91 (s sliko); V. Koželj, LSAZU 1962, 47–50; LDk 1962, št. 281 (s sliko); R. Poniž, NRazgl 1962, 388; A. Strojnik, Proteus 1962/3, 65–6; V. Bartol, Primor. kol 1963, 54–5; 7 dni 1967, št. 3; V. Korošec, Nova proizvodnja 1972, 269–270 (s sliko); Slovenski šah, 1972, 12–30 (s slikami); S. Petrović in Z. Klement, Dr. M. V., Zgb 1975 (z izborom 100 partij in slikami); Dnevnik 1977, št. 112; J. Vidmar, Obrazi, 1979, 5–20. — Upodobitve. Karikature: J 1927, št. 55; IS 1928, 80 (M. Gaspari); EV 1977, 130. Risbi: B. Jakac 1947. Olje: Č. Škodlar 1973 (Elektroinštitut, Lj.). Doprsna kipa: B. Kalin 1963 (SAZU); Dora Novšak 1977 (pred fak. za elektrotehniko, Lj.). Plaketa: V. Stoviček 1981 (Elektroinštitut, Lj.). Gruden + Šiška + Jerman