Vidmar, Jernej (1802–1883)

Vidmar (Widmer) Jernej (Bartolomej), 25. lj. škof, v Kranju r. 11. avg. 1802 dekanijskemu slu (furmanu) Petru in Mariji r. Sorscheg (kot prvi izmed 8 otrok) ter u. 17. maja 1883. Po osn. šoli v r. kraju je v Lj. 1816–22 obiskoval gimn. in štud. 1823–5 na liceju filoz., 1825–8 pa teologijo. Avg. 1827 je bil ord., nato 10 mes. kaplan v Šentrupertu na Dol. 1829–37 je kot gojenec Avguštineja opravil na Dunaju višje teol. šole in bil avg. 1837 prom. za dr. teol., vmes predaval 1831 kot adjunkt, 1832–7 pa kot suplent bibličnih ved in orient. jezikov v Lj. 1837 je postal dvorni kaplan in študij. ravnatelj Avguštineja na Dunaju (do 1860), 1853 pa dvorni ceremoniar. 1859 je bil imenovan in jun. 1860 na Dunaju posvečen za škofa, slovesno umeščen pa v Lj. 1. jul. (kot naslednik A. A. Wolfa). Že 1868 je hotel prvič odstopiti, 1871 drugič (verjetno zaradi bolezni, ki je hromila njegovo prvotno vnemo, ga ovirala pri polit. poslih in pa zaradi vedno bolj zapletenih polit. razmer v škofiji, v katerih se ni znal ali mogel jasno odločiti, kakor bi se kot škof moral); okt. 1872 ga je papež rešil škof. odgovornosti, vendar s pogojem, da mora vztrajati, dokler ne bo imenovan naslednik. Tako je ostal v Lj. še 3 leta kot upravitelj škofije; od predlaganih naslednikov (V. Müller, J. Zl. Pogačar) je prvi imenovanje odklonil, zato je bil slednjič izbran Pogačar. V. je jul. 1875 odšel v Kranj, kjer je bil že 1873 kupil »visoško gilto« (od Helene Globočnik), in si zgradil »škofijo« (sedaj osrednja knjižnica, Tavčarjeva 41); upokojen je tu živel do smrti.

V Avguštineju si je V. pridobil temeljito biblično znanje (za bibl. vede se navdušil že v Lj. pri prof. Jak. Zupanu) in znanje orient. jezikov (hebrejsko, arabsko, armejsko, kaldejsko, sirsko), tu vzgojil vrsto pomembnih teologov, med njimi škofa J. J. Strossmayerja in A. M. Zorna ter lj. teologe A. Čebaška, J. Gogalo, A. Jarca, L. Klofutarja, J. Rogača, L. Vončino. Čeprav v tem času ni bil v stiku z domovino, so se novice, da bo postal lj. škof, razveselili, zlasti še J. Bleiweis, s katerim sta bila rojaka.

Kot škof se je takoj vključil v tedanje prizadevanje za uvedbo sloven. v javno življenje. Že ob prvem srečanju 1860 je bogoslovce pozval k učenju dom. jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi sloven., rekoč mdr. »nikoli ne smemo pozabiti, da naša domovina je slov.« in (besede, ki jih je ohranil T. Zupan) »Ljubi moji, vsa škofija je slov., naj se torej vsaki izmed vas v dom. besedi tako izuri, da bo v čistem jeziku besedo božjo oznanoval… tirjal bom, da bo vsaki pravilno znal pisati« (gl. Slov. lipa 1861, št. 8, rkp. v Semeniški knjiž. Lj.). V stolnici, na birmah in ob posvečanju novih cerkva je slov. pridigal, kar dotlej ni bilo v navadi; poročila o tem v ZD so širila navdušenje po vsej Sji. Po enem letu so bogoslovci (1861) pod vodstvom J. Sterbenca ustanovili društvo Slov. lipa in se v istoimenskem rkp. glasilu vadili v slov. izražanju. Med odborniki tega društva 1862 srečamo ljudi, ki so se pozneje uveljavili v slov. kulturi in znanosti: J. Bilc, L. Gorenjec, K. Klun, M. Lotrič, Jož. Smrekar, Fr. Stanonik, B. Sušnik, J. Šafer, Fr. Štrukelj, I. Vesel-Vesnin, T. Zupan. Bogoslovce je navduševal za sv. pismo, zlasti za psalme (ZD 1904, 175). V. je izdal odloke, mdr.: a) cerkv. sodišče (pod vodstvom J. Zl. Pogačarja) naj uraduje v sloven., b) J. Marn in A. Lesar lahko poučujeta verouk na lj. gimn. in realki v sloven., c) nedelj. krščan. nauk v Alojzijevišču bo slovenski. Škofij. list (Kirchliches Verordnungsblatt für d. Laibacher Diozese), ki ga je začel izdajati 1863, je bil sicer pisan nem., objavljal pa je tudi slov. in lat. tekste, prav tako vsakoletni pastir. listi. Po V-jevem naročilu je prof. A. Zamejic priredil novo izdajo uradnega lekcionarja (Berila ali listi in evangeliji, na podlagi »Wolfove« slov. biblije), ki ga je V. še 1870 lahko uzakonil. 1865, po ureditvi Wolfove zapuščine, je hotel takoj nadaljevati njegov slov.-nem. slovar, a ni uspel (izšel je šele 1895 v redakciji M. Pleteršnika). Duhovnikom je sept. 1864 priporočil, naj postanejo člani novoustanovljene SM. — V dec. 1869 je odšel v Rim na vatikan. cerkv. zbor, kjer je bil privrženec opozicijske manjšine (kot drugi avstrij. škofje in Strossmayer), vendar v debato ni posegal; vrnil se je spomladi 1870 še pred sklepom koncil. zasedanj, ker ga je verjetno v tem času bolezen že zelo ovirala.

V. je veliko pisal, a je v glavnem vse ostalo v rkp., tako študij. zapiski iz Lj. in Dunaja, lat. nagovori in duhov. vaje v Avguštineju 1837–58, več bibličnih, patrističnih in filoz.-dogmatičnih razprav, večji lat. spisi, npr.: Samuel et Saul 1839; Recensio diversarum sententiarum in librum prophetae Jonae 1839. Tiskani so le pastir. listi 1860–75, navadno kot separati, nekateri ponatisnjeni v ZD. Svojo bogato knjižnico je zapustil lj. škofom in je danes poseben spomeniško zaščiten odd. škofij. knjižnice (»V-jeva knjižnica«, urejena in katalogizirana 1892, gl. GMDS 1933, 145).

V. je primer teol. znanstvenika, poznavalca grš. in lat. klasikov, cerkv. očetov in sv. pisma, ki mu je upravna in polit. odgovorna služba v zelo vznemirljivem zgod. času onemogočila, da bi uveljavil svoje znanje in sposobnosti. Nastop škofa, ki je slov. pridigal in sloven. podpiral, čeprav so po njegovi izobrazbi nekateri (morda tudi vlada) pričakovali drugače, je popolnoma soglašal z začetkom pohoda slov. literature, glasbe, šolstva in znanosti. Ob koncu svoje službe pa se V. ni znal uglasiti z novimi strujami v slov. kultur. in polit. življenju in je bil ob odstopu »nepriljubljen v vsej škofiji« (Vošnjak II, 267; popravi letnico 1873 v 1875!). Kljub temu pa je treba, glede na vsa našteta dejstva, popraviti mnenja, ki se o njem ponavljajo v kultur. zgod., da je s svojo avtoriteto 1861 pokopal slovenščino v deželnem zboru (Žigon 12, a prim. N 1861, 128), da je bil »starokopitno nemškutarski« (Prijatelj SKSZ II, 278 do 279) in da je bila »višja duhovščina z lj. škofom Widmerjem na čelu še precej jožefinistično germanizatorična« (ib. 57).

Prim.: r. in mrl. matice, status animarum, risanka iz 1820 (ž. arhiv Kranj); osebni dokumenti (ŠkALj); 2 pismi J. Bleiweisu iz 1861 in 1874 (NUK, rkp. odd.); Simonič 24, 559; Žontar, Kranj 329, 400, 419; N 1859, 79; 1860, 215; 1861, 121, 128, 246; 1883, 167; SPj 1859, 190; ZD 1860, 132, 157; 1861, 128, 129, 177; 1862, 129, 162; 1863, 84; 1864, 46; 1865, 150; 1868, 92, 105; 1870, 85, 251 sl.; 1872, 339; 1875, 231; 1883, 175; 1900, 42; A. Koblar, Kostniška kapela v Kranju, 1914, 54–5; J. Lesar, VBV 1916, 7–8; Bogosl. smotra (Zgb) 1924, 34–48; V. Steska, Glasnik S. J. 1938, 232 (z reprod. portreta B. Jakca); V. Schmidt, Zgod. šolstva in pedagogike na Slov., III, 1966; E. Sauer, Die politischen Aspekte d. österr. Bischofsernennungen 1867–903, Wien-München 1968, 53–62; K. Schatz, Kirchenbild u. päpstliche Unfehlbarkeit bei den deutschsprachigen Minoritätsbischofen auf dem I. Vatikanum, Roma 1975, 480–1; M. S(molik), Družina 1975, št. 27 (s sliko); 1977, št. 13. — Slika: olje L. Grilca iz 1900 (po portretu neznanega avtorja, gl. ZUZ 1926, 38) v Z. c. Kranj, kopija v škofij. dvorcu v Lj. Slk.