Vidic, Fran (1872–1944)

Vidic Fran, literarni zgodovinar, r. 30. nov. 1872 v Preboldu (Št. Pavel v Savinj. dolini) učitelju Jožefu in Mariji r. Medved, usmrčen 31. jan. 1944 v Šentvidu pri Lj., pokopan v Begunjah na Gorenj. Osn. šolo je 1878 do 1885 obiskoval v r. kraju, gimn. 1885–93 v Celju. Kot štipendist štaj. koristnega sklada je odšel po nasvetu Vatr. Oblaka študirat slavistiko, klas. filol. in zgod. na Dunaj k V. Vondraku, V. Jagiću in J. K. Jirečku, hkrati bil domači učitelj in se udejstvoval v akad. društvu Sja. 1898 je bil promov. na osnovi dis. Valentin Vodnik's Leben, Dichtung u. Sprache (obj. AslPh 1901–2 z nasl. V. Vodnik, d. erste sloven. Dichter; oceni A. Kalan, DS 1902, 16–9, J. Tominšek, LZ 1902, 65–6). Nato je v Mrbu 1897/8 (2. semester) supliral na klas. gimn. in vplival na usmeritev svojega dijaka Fr. Kidriča v slavistiko. Sredi 1898 je postal urednik slov. izdaje drž. zakonika pri notr. min. na Dunaju kot naslednik K. Štreklja in uredil 20 letnikov. Vmes je študiral od 1900 še 7 sem. pravo (1903 I. drž. izpit) in honor. poučeval sloven. na Terezijanski akad. Po zlomu Avstro-Ogrske ga je država SHS imenovala za svojega zastopnika pri mednar. komisiji za ureditev uradniških vprašanj in za člana likvidac. komisije v sestavu min. za soc. skrbstvo in zdravstvo na Dunaju. 1921 je bil imenovan za tiskovn. referenta pri predsedstvu vlade za Sjo, 1922 za referenta za znanost, umetnost in občo kulturo pri inšpektoratu za prosveto in vere pokraj. uprave v Lj. 1927 je bil upokojen kot vladni svetnik; v tem letu se je potegoval za mesto upravnika SNG, a imenovanja ni dosegel. Kot upok. je živel v Kamniku, bil načelnik Kamn. meščan. korporacije (do 1933), član banovin. sveta za kamn. okraj (do 1936), sodeloval pri kult. in social. akcijah. V banovin. svetu se je z uspehom zavzel za potrebe NarG, med okupacijo pa za ohranitev dragocene knjižnice kamn. franč. samostana. Pod zimo 1943 je bil izdan kot aktivist OF, 7. dec. aretiran, zaprt v Begunjah in med 25 talci, večinoma Kamničani, ustreljen kot povračilo za 25. jan. 1944 likvidiranega sodelavca gestapa in župana v Šentvidu pri Lj. Lovr. Maurerja.

Prvič je V. nastopil 1894 v liter. klubu akad. društva Sja z leposlovjem in s predavanjem o Zolaju, leto zatem pa javno poročal o zbirki S. Čecha Písnĕ otroka (SS 1895, 144, 220) in dodal nekaj svojih prevodov. Nato so V-eve realist. prozne feljtone priobčevali SN (npr. 1896, št. 90–4: Brat Metod; št. 119–26: Gorski župnik; št. 296: Na sv. večer), E in Ska (1897) pod raznimi psevdonimi. Takrat je pripadal ekstremnemu, novostrujarskemu krožku Fr. Govekarja in bil z Iv. Cankarjem, Fr. Gostlom, Fr. Ellerjem, O. Župančičem idr. član dunaj. Slov. liter. kluba (gl. skupin. sliko DS 1926, 192). Z natural. estetskimi nazori sta V. (Morala, SN 1897, št. 154) in Fr. Eller (Moderno kritično stališče, LZ 1898) izvabila A. Ušeničnika (gl. čl.) k napadu na novostrujarje (KO 1898: Ves odgovor — novostrujnikom, Konfiteor novostrujnikov, Umetnost pa morala). Vendar se je V. kmalu odmaknil Govekarju in se približal moderni. L. Furlani, Iv. Jager, Vl. Levec in Iv. Robida so ga izbrali za urednika 1900 na Dunaju snujoče se moderne slov. liter. revije, a do uresničitve ni prišlo.

V. je od 1896 prispeval članke o slov. liter. pojavih v AslPh, D, E, INK, LMS, LZ, zgb Mladost, Ska, SN in Život ter v češki Slovanský přehled (1899–900, 1902–7). Usmeritev v liter. zgod. je izpričal z ocenami Zgod. slov. slovstva K. Glaserja v LZ (1896–900), SN (1897, št. 43; 1898, št. 66; 1899, št. 145; 1900, št. 112), navezujoč se na kritiko V. Oblaka (LZ 1895, AslPh 1896) in izzval polemiko z Glaserjem (E 1897, št. 84–5). Avtorju je priznal veliko natančnost, odklonil pa nepreglednost in šol. metodo z naštevanjem drobnih dejstev ter naglasil, da bodi liter. zgod. »nekako psihološki roman iz narodnega življenja, v katerem so osebe in junaki njegovi pesniki in pisatelji«, naj prikazuje ideje in slovstv. stanje, njihove sociol. in psihol. odnose, zgledujoč se pri V. Jagiću ter pri nem. liter. zgod. in teoretikih A. Reinholdu, J. Schmidu, W. Schererju in J. ten Brinku. Tako je V. z M. Murkom, I. Prijateljem in Fr. Kidričem utemeljil slov. filol.-psihol. literarnozgod. metodo. V. je še ocenil: Štrekljeve SNP (LZ 1896–8; SN 1897, št. 36), dela F. Govekarja (E 1897, št. 123–5), I. Tavčarja (Ska 1898–9), P. Pajkove (SN 1897, št. 266), novejšo slov. liter. (Mladost 1898), ZMS 1902 in 1903 (LZ 1903–4), Murkov prispevek o Slov. v OSN (LZ 1898), opozoril na Vondrákovo študijo o Brižin. spomenikih (LZ 1897) idr. Z liter. zgod. razpravami je posegal v protest. dobo: Nekaj o razmerju slov. Trubarjevih spisov k protest. hrv. knjigam (LMS 1898), Slovenska Cerkovna ordninga (LZ 1896), Hrv. protest. sv. pismo v latinici (ib.); razsvetljenstvo: »Ilirija oživljena« v franc. prevodu (ib.), Vodnikov anakreontizem (LZ 1899), V hiši slov. mecena (Ž. Zoisa; Spomen-cvijeće iz hrv. i slov. dubrava, Zgb 1900), Vodnik in Kopitar (LZ 1901), O Vegovi smrti (LZ 1904), V. Vodnik u. d. nachillyrische Periode in Krain (Zbornik u slavu V. Jagića 1908); romantiko: Romantika v Slovanih (LZ 1897; na osnovi Murkove razprave Deutsche Einflüsse auf d. Anfänge d. böhm. Romantik), Kopitar in Vuk (LZ 1898), Prešeren med Nemci (LZ 1900), Pesnik Prešeren pred Ilešičevo sodbo (SN 1901, št. 34–5), Leop. Layerja ponarejevalska afera (ZUZ 1931), Neznan Preš. distih (LZ 1935); novejši čas: Dr. V. Oblak v Macedoniji (LZ 1897), Cankarjev Budalo Martinec (DS 1926) ipd. Napisal je nekrologe T. Elzeju (AslPh 1900), J. Hausenbichlerju (SN 1896, št. 85), J. Kersniku (D 1897, št. 33; INK 1898), D. Ketteju (INK 1901), V. Oblaku (INK 1896; LZ 1896; SN 1896, št. 89), P. J. Šafařiku (DS 1895) ter članke o J. Kopitarju (INK 1899; SN 1897, št. 231), A. Mickiewiczu (LZ 1898), F. Miklošiču (INK 1898), F. Palackem (LZ 1898). Od neobj. del (rkp v NUK) sta najpomembnejši Die Vorfahren des schwedischen Dichters Karl Snoilski in Zaupna korespondenca iz Ilirije.

V samozal. je 1901 izdal na Dunaju knjigo Prešeren, Poesien. Izkupiček je namenil postavitvi Prešernovega spomenika v Lj. Vanjo je uvrstil prevode A. in L. Dimitza, F. H. Penna, E. Samhaberja, A. E. Strahla idr. Kritika se je o zbirki izrekla odklonilno, ker V. ni prečistil besedil (G. Krek, LZ 1901, 572–4; A. Funtek, LZg 1901, št. 132–8; J. Tominšek, Ska 1901, 226–7; F. S. Krauss, Die Zeit 1901/2, št. 381), vendar pa je z njo opravil eno svojih najvažnejših kulturnih dejanj. — Sam je prev. v nem. več slov. proznih del, npr. J. Kersnik: Die Väter Maček, Der Kinder-doktor, Die Rojenica, Der Tod des Bauern (AgTb 1897–8), Mohorič Tone (ib.; Oesterr. Ungar. Revue 1901), Im Grundbuche (v knjigi Aus fremden Zungen, 1896, zv. 21); I. Tavčar: Soror Pia (AgTb 1895, št. 205); Iv. Cankar: Vom Menschen, der seine Ueberzeugung verlor (AgZg 1900, št. 294), Der Dummkopf Martinec (Oesterr. Rundschau 1905, tudi p. o.), Mrovec u. sein Ruhm (Arbeiter Zg 1910, št. 211–2). V rkp je ostalo: A. Aškerc, Der Becher d. Unsterblichkeit, Der Grenzstein; Kersnik: Pongers Vater, Des Vaters Schuld; Govekar: Pauline; Cankar: Allerheiligenbrötchen, Du selbst bist Schuld. Sicer vsebuje zapuščina še Pacetove prevode Prešerna, zlasti pa bogato, za slov. kulturno zgod. dragoceno korespondenco (gl. Katalog rkp NUK, 1975–).

Spričo urejenega meščan. življenja je V. mogel gmotno podpirati več slov. umetnikov, med njimi F. Bernekerja (gl. Kor. fužinar 1972, 17–24), Iv. Cankarja, I. Groharja (gl. ZUZ 1926, 185–8), F. Tratnika, I. Vavpotiča (gl. čl.) in I. Žaboto. Zbral je lepo število umetnin, ki so danes delno last Moderne gal. v Mrbu in Umetnostnega paviljona v Slovenj Gradcu. — V. je bil prikupne zunanjosti, izravnana, družabna osebnost. Slov. lit. zgod. ga je, ker je bil premalo časa ustvarjalen, izgubila iz vida. Medtem ko ga je Fr. Levec štel za obetajočega mladega lit. zgodovinarja, ga je Iv. Cankar kot leposlovca odklanjal. — Psevd.: -α-, -d-, Abraham a Santa Clara, Boštjan Grilc, F. V., F. V. Lisjak, Fr. V-c, Fr. V. Javor, Homec, Janko G., Jaromir, Jos. Grešnik, Lapidarius, Mefisto, Politicus, Radoš, Vid-Cid.

Prim.: osebni podatki, osebni dokumenti v lit. zapuščini (NUK, rkp. odd.) in pri snahi Milici V. (Lj.); »Begunjska knjiga« (Gorenjski muzej, Kranj); Iv. Cankar, ZbD; Bibl JLZ; NE; Vencajz 136, 155; Vesna 1894, 18, 63, 140–1; SS 1895, 120; I. Hranilović, Vijenac (Zgb) 1901, 179 (spor o Prešernu); J 1926, št. 99; M. Boršnik, SR 1948, 105–77; Kamniški zbornik 1955, 80; A. Spendè, Knjiga 1955, 517; D. Cerkvenik, Kamniški zbornik 1961, 347–8; F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva, V, 1970; Pisma F. Levca, II–III, 1973; F. Dobrovoljc, Cankarjev album, 1972, 141, 257; J. Vidic, Zločin pri Lenartu, 1973, 234, 327; O. Berkopec, SR 1974, 220, 223, 226; Pisma F. Govekarja, I, 1978, 8–91, 157–212. Gpn.