Slovenski biografski leksikon
Vesel Jovan-Koseski, pesnik in prevajalec, r. 12. sept. 1798 v Spodnjih Kosezah pri Moravčah premožnemu kmetu Martinu in Mariji r. Cerar, u. 26. marca 1884 v Trstu. Prva 2 razr. normalke je 1808–10 obiskoval v Lj., nato 5-letno gimn. 1811–5 v Celju, 1816 do 1818 filoz. na lj. liceju. 1818–20 je študiral pravo na Dunaju in 1820–3 v Gradcu, kjer je študij dokončal. 1823–5 je bil konceptni praktikant pri polic. ravnateljstvu v Lj., 1826–32 uslužbenec pri finan. ravnateljstvu za Primor. v Trstu, Tolminu in Gorici, 1832–52 pri isti ustanovi finančni svetnik; upokojen je bil 1852 zaradi bolezni. Bil je dokaj bogato oženjen, imel 2 sina in 5 hčera, a so se potujčili; eden od vnukov (sin hčere Julije) je bil Julius Kugy. Zaradi nespretne operacije tura na licu je V. 1852 tako zbolel, da so mu otrpnili udi; po zdravljenju v toplicah Abano (It.) 1856 si je telesno sicer opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. — 1848 je bil nekaj mesecev predsednik trž. Slavjanskega zbora, ki je nastopal proti Italijanom, a ker je sprejemal sklepe, s katerimi se V. ni strinjal, je kmalu odstopil (gl. LMS 1909, 155). S člankoma Moje misli (N 1848, 83) in Potrebne besede (ib., 88) se je izjavil proti slov. zastopstvu v Frankfurtu ter poudaril zvestobo Avstriji. Častni član SM je postal 2. sept. 1869.
Po pričevanju celjskega prijatelja A. Žuže se je z verzi ukvarjal že v gimn. in se navduševal predvsem za Schillerja. V javnost je prvič stopil s hvalnico J. Strassoldu Ode auf die Ankunft Sr. Excellenz des Herrn Landes-Gouverneurs (LW 1817, št. 3), ki so ji sledile mdr.: balada po Valvasorju Franz Plassman von Oedengratz (ib., št. 25); romanca Erasmus Lueger (LW 1818, št. 18–20); sonet v nemšč. in sloven. Potažba — Der Trost (ib., št. 24; prvi slov. sonet), o katerem se je posvetoval glede naslova z Vodnikom, medtem ko je bil čop, po V-ovi izjavi, vesel sonetne oblike (gl. LMS 1909, 100–2); balada Kurth von Roseck (ib., št. 31; Der Aufmerksame, Gradec 1821, št. 45); Die Tanne auf Rauheneck (Der Aufmerksame 1820, št. 51). Ko je jeseni 1818 odhajal na Dunaj, mu je prof. matem. na lj. liceju L. Gunz dal priporočilo za dunaj. prof. filoz., pozneje zdravnika, L. Rembolda, v katerem ga je predstavil kot Vegovega (gl. čl.) ožjega rojaka ter enega izmed treh pesnikov, s katerimi se ponaša lj. »fizika« (LZ 1909, 703). Zakaj je poslej vse do 1844 molčal, je težko razložiti. Mogoče je čutil, da mu slov, pesniški jezik povzroča preveč težav in zato ni iskal zveze s slov. pesniškimi prizadevanji pa tudi ne z IB, ki je bil naslednik LW. Pesnil ni niti nemško v duhu Schillerjevem, iz katerega si je prej rad izposojal mota za svoje epske pesmi. Da je dvomil o svojih pesn. zmožnostih in težko premagoval ovire, je razvidno tudi iz njeg. pisma 3. nov. 1845 Bleiweisu (ZMS 1909, 88), ki pa ga je tako močno spodbujal k pisanju, da se je V. končno res s peresom v roki postavil po robu omalovaževanju slov. jezika. Iz pisem Bleiweisu (1845–52) je mogoče razbrati, kako sta se posvetovala o jeziku in kako je V. branil svoje posebne oblike zaradi ritma in rime ter da je kolikor toliko poznal tedanje slov. slovnice, zlasti Metelkovo.
2. obdobje svojega pesništva je začel z odo v distihih, ki je vzbudila največ navdušenja: Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Lj. (N 1844, št. 36, pril.); v njej zajema psevdozgod. veličino iz Vodnikove Ilirije oživljene in jo spaja s staroslov. in slovan. zgodovino. Za njo je objavil več bolj ali manj izvirnih pesmi, npr.: miselna parabola Zima (N 1845, 25, verj. izvirna); Legenda (ib., 41; po L. Kosegartnu); Raj zgubljen (ib., 141–2, verjetno izvirna); Vojaška (ib., 181; uglasbil B. Ipavec); Bravcam h koncu leta v spomin (ib., 209); Kdo je mar? (N 1846, 121, uglasbil K. Mašek) povzdiguje kreposti, pogum in nadarjenost domačega človeka ter budi narodni ponos; Pohlep oslepí (ib., 133, 137, 141); Novice bravcam ob novim letu (N 1847, 1), s katero kliče na delo za izobrazbo in napoveduje lepšo nar. prihodnost; Začarana puška (ib., 117, 121, 125); Naprej, slavenski Jug! (N 1848, 171) je bojna pesem proti Madžarom; Nemškutar (Sja 1848, 96) napoveduje sramoto nar. odpadnikom; Viribus unitis (Jadran. Slavjan, 1850, 45; N 1850, 88) pa je oda, napisana ob cesarjevem prihodu v Trst. Iz Bleiweisovega pisma 13. jun. 1845 (ZMS 1909, 246–7), ki ga je policija prestregla, je razvidno, da je V. snoval tudi večje delo o Janu Sobieskem; Bleiweis sodi, da bo to drugi Osman. Po bolezni 1852 je v javnosti ponovno umolknil, tokrat za 16 let, vendar pesniti ni prenehal. Preden je zbolel in še nekaj časa potem se je ukvarjal z mislijo, da bi napisal nekakšno verzificirano mitologijo in zgodovino človeštva: Jabelkobranje in Golobnjak.
V. je veliko prevajal iz svet. poezije. Ta vnema je gotovo imela namen, da Slov. približa tuje zglede in širi obzorje, zato je prevodom sam ali Bleiweis večkrat dodajal pojasnila. Še najbolj je uspeval pri Schillerjevih pesmih, zlasti na začetku: romanca Grof Habsburški (N 1844, 149), Hoja na plavž (N 1845, 113, 117), Vodotop (ib. 197), Pesem o zvonu (N 1846, 37–8, 41–2, 45–6), Bor z Drakonam (ib. 65–6, 73), Rokavica (ib. 89), Vrednost žen (ib. 105), Ibikovi žerjavi (N 1847, 193, 197), tragediji Divica Orleanska (N 1848, št. 38–52, pril.) in Mesinska nevesta (N 1949, št. 40, pril.). Drugi prevodi so šibkejši, npr.: poglavje o Jobu iz stare zaveze z nasl. Ne sodi! (N 1847, 29–30); G. A. Bürger, Pesem od verliga moža (N 1844, 181–2), isti, Divji lovec (ib., 201–2, 205); A. Chamisso, Orjaška igrača (ib., 161); G. Deržavin, Bog (N 1846, 181–2); Homer, Iliada, XIX. spev (N 1852, št. 69–74). Sredi 1867 se med V-om in Bleiweisom začno pogovori o objavi prevoda Mazeppa. V. je čutil, da je v jeziku zaostal in da ga je mladina prehitela. Zahteval je, naj mu Bleiweis koncept vrne, češ da prevod ni primeren za objavo v Lj. To spoznanje mu je verjetno vzbudila izdaja Prešerna s Stritarjevim uvodom 1866. Zdi se celo, da je V. hotel izpolniti nekdanjo Čopovo željo o rabi južnih, t. j. renesančnih oblik; svoj uvod k Mazeppi je napravil v tercinah, I. in III. spev v stancah, medtem ko Byron uporablja nekitični rimani enajsterec. Mazeppa je vseeno izšel (N 1868, št. 4, pril.) z bobnečimi napovedmi (N 1867, 257, 431), kar je bilo za pesnika usodno. Sledila je uničujoča Stritarjeva kritika V-a kot pesnika (SG 1868, 130–7) in posebej kot prevajalca Mazeppa (ib., 226–30), ki je obveljala kljub Cigaletovim ugovorom (N 1868, 127–8; prim. Stritar, ZbD VI, 452–61). Vendar je V. prevajal naprej, le da sedaj še slabše, mdr.: Rusko-Puškinovih petero (N 1869, št. 2–22: Ribič in zlata riba, Kavkazki vjetnik, Mertva carevna in sedmero vitezov, Bakčisarajski vodomet, Car Saltan in knez Gvidon), celotno Visoko pesem (ib., št. 40–50), Dante, Paklo(LMS 1877, 233–50, spevi 1–4, 34; LMS 1878, I/II, 79–186, vsi spevi).
1870 mu je SM izdala obsežno (690 str.) knjigo Razne dela pesniške in igrokazne. V njej so izvirne pesmi in zlasti prevodi, večinoma ponatisnjeni. Novi so mdr. nekateri spevi iz Homerjeve Iliade (I, III, V, XII, XIV; prim. K. Gantar, Balkan studies, Solun, 1969, 233) in izvirne, a skrajno banalne glose Jugo-Evropejski glosar ali Slovenski glasnik. 1879 je pri SM izšla še knjiga prevodov Raznim delom pesniškim in igrokaznim Jovana Vesela Koseskega dodatek (ocena: Slavoljub, t. j. F. Levstik in L. Žvab, SN 1880, št. 91–3). Obe knjigi vsebujeta večino njeg. izvirnih pesmi in prevodov, med katerimi prevladujejo Chamissova (47 pesmi) in Schillerjeva dela (23 pesmi in 2 tragediji); poleg teh so še pesmi G. H. Bürgerja (2), G. Byrona (Mazeppa), G. R. Deržavina (oda Bog), J. W. Goetheja (4), Homerja (5 spevov Iliade), Th. Körnerja (2), G. E. Lessinga (odlomek iz Nathana), A. Manzonija (1), A. S. Puškina (5), L. Uhlanda (15) in P. Zajottija (4) ter Visoka pesem.
V izvirnih pesmih je V. miselno jasnejši, jezikovno čistejši in v ritmu gibkejši kot v prevodih. Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto navajali slavnostni govorniki v času narodnega prebujenja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst, nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Da so ga zelo cenili, pričajo tudi vzpodbudne prigodnice ob bolezni (gl. Marn XXIV, 97). Starinski jezik, nasilno oblikovanje besed in samovoljne prispodobe pa so pri mlajšem rodu zbujale odpor. Za Stritarjem ga je odklonil S. Rutar (Z 1879, 274–7, 290–2), nato na široko Levstik ob izidu obeh V-ovih knjig in Kleinmayrove Zgod. slov. slovstva (LZ 1881, 502–9, 566–74, 631–3) in ugotovil, da V. nikoli ni bil pesnik; pravično sodbo pa je izrekel F. Levec ob 100-letnici rojstva (KK 1898, 191–209), ko je pretehtal dobre in slabe strani V-ovega dela. Sodil je med tiste pesnike, ki so, da bi zadostili zahtevam metrike pri pisanju heksametrov, »rajši naredili slovniško napako, nego li žensko zarezo« (F. Levec, Pravda o slov. šestomeru, 1878, 27; K. Gantar, NSd 1960, 350). V. je bil svojstven pojav v slov. lit. preteklosti; sad nepristne romantike in nerazčiščenih estetskih pojmov, posledica nezdrave zveze med politiko in kulturo, ki je pesem zamenjavala s samovoljnim prisvajanjem tujih literatur in narodna čustva presiljevala z retoriko. Pri tem ni bil odrinjen samo Prešeren, marveč se malokateri lit. začetnik ni mogel ubraniti V-ovega vsebin. in oblikovnega vpliva. Sam je bil baje skromen, priznaval Prešernovo veličino, vendar mu je tolikšna slava otopila spoznanje o lastnih napakah in onemoglosti.
Prim.: r. matice Moravče (DAS); arhiv. gradivo in korespondenca; Album academicorum lycei Labacensis, 50 (oboje v rkp. odd. NUK); katalogi normalke Lj. 1809–10 (MALj); izv. gimn. Celje; Bibl JLZ; EJ; Gabršček I, 10, 42, 171; Glaser III, 66–8; Grafenauer II, 44, 84, 91, 122, 127–36; F. Levstik, ZbD; Marn XXIV, 90–8; NE; Pol stoletja 144–5; Slodnjak 150–3; J. Stritar, ZbD VI, 76–88, 452–8, 471–3; J. Trdina, ZbD; Wurzbach; Zssl II; N 1847, 32; 1852, 221, 225; 1853, 5; 1854, 200; 1855, 315, 408; 1856, 203; 1869, 290, 431; 1880, 133; 1884, 105; Vodnikov spomenik, 1859, 250; LMS 1868, 4; 1869, 4, 21–2; 1870, 2, 13; 1871, 6; 1880, 347; 1881, 202–8; F. Wiesthaler, Programm k. k. Staats-Gymnasiums, Mrb 1874; SN 1880, št. 88, 91–3; 1884, št. 71, 73–4; LZ 1884, 251–2; 1898, 563–4; 1909, 703; 1911, 501–2; Kres 1884, 224; 1885, 431–4 (V. Kermauner); S 1884, št. 71–2, 74; M. Pirnat, DS 1898, 708–14 (s sliko); INK 1899, 69–80; ZMS 1909, 88–112, 245–59; J. Kugy, Arbeit-Musik-Berge, München 1931, 12–3; J. Gregorič, RSAZU, 2. r., 1965, 42–66; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva III, 1969; Glas 1968, št. 69 (s sliko); A. Inkret, J. V. Koseski, 1971; PDk 1972, št. 108; A. Slodnjak, Obrazi in dela slov. Slovstva, 1975, 109–11. – Slika: Razne dela pesniške … 1870. Kr.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine