Vesel, Ivan (1840–1900)

Vesel Ivan-Vesnin, pesnik in prevajalec, r. 16. avg. 1840 v Mengšu (verj. odsluženemu vojaku) Luki in Neži r. Koman, u. 10. dec. 1900 v Trnovem pri Ilir. Bistrici. Po preselitvi družine v Lj. (tu postal oče užitninski paznik) je 1852–60 obiskoval lj. normalko in gimn., 1860–1 bil pri benediktincih v Šentpavlu na Kor., 1861–5 študiral v Lj. bogoslovje, 1865 bil ord. Kot kaplan je služboval: 1865–7 v Postojni (pri P. Hitzingerju; hkrati bil ravnatelj glavne šole), 1868–9 na Poljanah nad Šk. Loko, 1870–3 v Tržišču pri Sevnici, 1873–5 v Starem trgu pri Ložu (tu obenem ž. upravitelj); 1875–86 je bil župnik v Velikem Trnu pri Krškem, 1886–90 dekan v Trnovem. — Imetje je zapustil CMD, ki je knjižnico razprodala (gl. LZ 1907, 256), zapuščino pa ohranila, a je med 2. svet. vojno propadla.

Slovstveni začetki segajo v semeniška leta, ko je sodeloval pri Slovenski lipi (soustanovitelj 1861, ur. 1862–4), študiral rušč. in bral svet. klasike (Calderon, Dante, Shakespeare). Tedaj je v SG objavil romant. pesmi Zora in Ljubin (1861) ter Črnogorska mati (1863), povesti Povodni mož (1861; porabil zgodbo o Prešernovi ljubezni do Dolenčeve Zalke po pripovedovanju njeg. prijatelja, Radovljičana Blaža Zime, benediktinca v Šentpavlu) in Bojmir (1862; o odporu mesta Metullum, ki pade v roke Rimljanom, 33 pr. n. št.). Nekaj pesn. rkp zapuščine iz te dobe (pozneje ni več pesnil) je izšlo v KDCM 1904, 32–3. Ok. 1870 je za Dramat. društvo napisal tragedijo Droh (iz časa pokristjanjenja karantanskih Slovencev, gl. SN 1874, št. 231), a ni bila uprizorjena, okoli rkp pa se je po V-ovi smrti vnel časopisni boj; delo je do danes neznano, verj. uničeno. – Opis očetovega r. kraja je obj. v N (Loški potok – z dodatkom tamkaj. ljudske pesmi, 1861, 101–3, 110–1, 120). Pedagoške vsebine sta članka v poročilih glav. šole v Postojni (Poezija v ljud. šolah, 1866; Zemljepis v ljud. šoli, 1867; ponatis: N 1867, 371–2). Zbiral je sadna in trtna imena za Erjavčev slovarček Potna torba (LMS 1875), po Ad. Kniggeju in J. G. Wenzlu je priredil vzgojno knjigo Olikani Slovenec, 1868.

Glavno slovstv. delo pa so prevodi iz rus. poezije, mdr. M. Lermontova (IzmaelBej, Clc 1864; Demon, Terekovi darovi, Mrličeva ljubezen, Želja, LMS 1870), A. S. Homjakova (Orel), K. K. Pavlova (Valensko jezero, oboje v LMS 1870), Puškina (Obrekovalcem Rusije, Prerok, Morju, Guadalkvivir, Gruzinska pesem, Elegija, LMS 1870; Krokarja, Zimski večer, Besi, Zora 1873) in P. P. Vjazemskega (Tesnoba, LMS 1870), ki so bili osnova za njeg. Rusko antologijo, 1901 (postumno dopolnil in ur. A. Aškerc; sodelovali: S. Gregorčič, D. Kette, A. Medved, J. Mencinger); v njej so predstavljeni štev. ruski pesniki od Iv. Dimitrijeva in Krylova do Nekrasova (18. do 20. stol.). Za gledališče je prevedel Gogoljevo dramo Revizor, 1884 (večkrat upr. v lj. Drami 1887–919). Uspeli so tudi štev. prevodi svetopisemske poezije, mdr. Aleluja (ZD 1865), več psalmov (Zora 1872, Drobt. 1887), ki jih je z Gregorčičevim sodelovanjem (psalm 118.) izdal v knjigi Psalmi, 1892 (sam tudi plačal stroške) in so lep dokaz V-ove pesniške zmogljivosti. – Prim.: r. matice (ž. urad Mengeš); Glaser IV, 53–6; D. Kette, ZbD I, 275; II, 242–3; Marn XXX, 33–5; Repertoar; SGL; Zssl II, 290; izv. višje gimn. Lj.; šematizmi lj. škofije 1862–901; S 1900, št. 282–3; 1901, št. 37, 39; SN 1900, št. 283–5; 1901, št. 21, 25, 29, 62; A. Aškerc, LZ 1901, 60–2; S. Gregorčič, ib., 62; J. Šlebinger, ib. 1912, 257–64 (Mencingerjeva pisma V-u); DS 1901, 63; N 1901, 46; I. Vrhovnik, KCD 1904, 26–35 (s sliko); M. Boršnik, Anton Aškerc, 1939; SJ 1939, 112; J 1940, št. 150; Mengeški zbornik 1954, 123–4; Č. Zorec, Glas (Kranj) 1972, št. 15. Kr.