Vesel, Fran (1894–1954)

Vesel Fran, politik, r. 3. aprila 1894 v Kotoru kartografu Franu in Santini r. Agačić, u. 21. jan. 1954 v Trstu. Osn. šolo je začel v Dalmaciji in končal v Trstu, tu 1914 tudi gimnazijo. Med prvo vojno je bil častnik na avstr. frontah in trikrat ranjen. Nato je do 1921 študiral pravo v Gradcu, odvetniško prakso opravil v Trstu in 1925 tu odprl svojo pisarno, pozneje tudi v Postojni in Pivki (St. Peter na Krasu). Med drugo vojno se je pridružil osvob. gibanju, konec dočakal v Urnagu, nato bil spet odvetnik v Trstu. 1947 je z J. Agnelettom pripravil program Slov. demokratske zveze za STO in bil njen glavni tajnik do smrti. V Demokraciji (glasilo SDZ) je pisal o gospod., social. in polit. vprašanjih. Zagovarjal je ohranitev STO, v katerem bi se vse narodnosti enakopravno razvijale, nato se je trudil za združitev tržaških Slov., Hrvatov in Srbov v svobodni in enotni polit. skupnosti SDZ in za resnično sožitje z Ital. Bil je predsednik društva Pravnik, komisar Delavskih zadrug, delal v drugih slov. društvih. – Prim.: podatki vdove Julije V. (Trst); E. D'Agostino, Professionisti ed artisti della Venezia Giulia, Torino 1935, 328 (s sliko); Demokracija 1954, št. 5 (s sliko); PDk 1954, št. 19; A. Sfiligoj, Slov. dem. zveza v Gor. 1947–1969, 1969, 14. Jevnikar

VESEL Fran, odvetnik in politični delavec, r. 3. apr. 1894 v Boki Kotorski, u. 21. jan. 1954 v Trstu. Oče Fran je bil kartograf avstrijske vlade v Dalmaciji, sorodnik pesnika Jovana Vesela Koseskega in slikarja Ferda Vesela, mati Santina Agačič iz Kopra. V osn. š. je začel hoditi v Dalmaciji, dovršil jo je v Trstu in tudi gimn. (1914). Po maturi so ga poklicali k vojakom in 37 mes. je prebil kot oficir na gališkem, romun. in rus. bojišču, bil trikrat ranjen in večkrat odlikovan. Po razsulu avstro-ogr. monarhije se je ves posvetil svojemu bataljonu, ki je bil sestavljen iz Slov., Hrv. in trž. It., in ga srečno pripeljal domov. V tistih težkih razmerah je že kot mlad mož pokazal visok čut odgovornosti in dolžnosti do soljudi, s čimer se je odlikoval vse življenje. Po vojni je na U v Gradcu dovršil pravo (1921) in opravil odv. prakso v pisarni dr. I. M. Čoka, K. Ferluge in brata Jurija. 1925 je odprl lastno odv. pisarno in se posvetil civilnim zadevam. Ker je bil kot človek prijazen in človečanski, kot odv. pa izobražen in temeljit, si je kmalu pridobil veliko strank, slov. in it. Pri delu mu je vsestransko pomagala žena Julijana, ki mu je tipkala govore, pogodbe in druge spise, zbirala material, vodila blagajno in v njegovi odsotnosti sprejemala stranke. Da bi olajšal prim. Slov. pot do svoje pisarne, je odprl pisarno tudi v Postojni, pozneje še v Št. Petru na Krasu (Pivka). Kot vnet narodnjak se je med vojno pridružil delu za narodno osvoboditev, zato so ga zaprli in pod Nemci je bil v veliki nevarnosti, da ga ustrelijo. Razsul ga je našel v Umagu v Istri, kjer je imel hišo, in tu so ga izvolili za preds. NOO, ko pa se je ustalila nova oblast, so ga za 4 mes. zaprli v Pazinu in mu zaplenili premoženje. V Trstu je nadaljeval z odv. delom, vključil pa se je tudi v polit. delo. Z dr. Agnelettom (gl. čl.) sta pripravila program za Slovensko demokratsko zvezo za STO, ki je imela ustanovni občni zbor na predbožično nedeljo 1947. V. je imel govor, v katerem je utemeljil potrebo demokratske stranke in odklonil komunizem, ki ga je spoznal v Rusiji in Istri. Na občnem zboru so izvolili dr. Agneletta za preds. SDZ, dr. V. za glavnega tajnika. Oba sta ti mesti obdržala do smrti. Že 25. apr. 1947 je izšla prva št. Demokracije in V. je ves čas pisal vanjo članke o demokraciji, o STO, o gosp., soc. in polit. vprašanjih. Njegovo povojno delo so prežemali trije cilji: ker je vedel, da se Slov. na STO ne bodo mogli združiti z matično domovino, je zagovarjal ohranitev in uresničitev STO. Prepričan je bil, da bodo v tej državici uživali največ pravic in se enakopravno razvijali s sodržavljani it. narodnosti. Trudil se je, da bi prišlo do resničnega sožitja z It. Želel je, da bi se združili vsi trž. Slov., Hrvatje in Srbi v eno samo samostojno, svobodno in enotno politično skupnost, katere temelje in organizacijsko obliko je videl v SDZ. Zato je zagovarjal v naslovu besedo »zveza« in ne »stranka«, ker naj bi povezovala ljudi različnih nazorov in prepričanj. Kandidiral je na obeh volitvah v trž. obč. svet. Bil je preds. društva Pravnik in komisar Delavskih zadrug, deloval pa je tudi v drugih društvih in ustanovah. Kot človek je bil plemenitega značaja, čustven, dober in požrtvovalen; v njem je bilo nekaj tolstojevskega. Verjel je v človeka, predvsem v mladino, zato jo je zbiral in vodil. Svoj narod je ljubil kot svetinjo, istočasno je spoštoval druge, zato je imel toliko prijateljev med It. Med vojno je skrival na stanovanju nekaj Judov in jih rešil smrti, po vojni je brezplačno zagovarjal mlade demokrate. Podpiral je umetnike, pri srcu sta mu bila narava in morje. V mladosti je bil športnik in je gojil plavanje, jadranje, hockey, nogomet, v zrelih letih veslanje. Sin Aljoša je bil vodilni inž. pri Grandi Motori v Trstu, sin Sergij je časnikar (gl. članka).

Prim.: Podatki vdove Julijane; E. D'Agostino, Professionisti ed artisti della Venezia Giulia, Torino 1935, 328 s sl.; Dr. F. V., Demokr. 29. jan. 1954, 1–2 s sl.; Dr. F. V., PDk 22. jan. 1954; La morte dell'avv. Vesel, CorrTs 22. jan. 1954; Dr. Avg. Sfiligoj, Slov. dem. zveza v Gor. 1947–1969, Gor. 1969, 14; B. C. Novak, Trieste 1941–1954, Milano 1973, 254; SBL IV, 420.

Jem.