Verovšek, Anton (1866–1914)

Verovšek Anton, igralec in režiser, v Ljubljani r. 18. jan. 1866 vrtnarju Juriju in Jeri r. Remškar ter u. 20. dec. 1914. V r. kraju je obiskoval osn. šolo in gimn. 1878–81, hkrati se pri očetu izučil vrtnarstva. Nastopal je v Kat. društvu rokodelskih pomočnikov, kjer ga je spoznal J. Stare in povabil h gledališču. Obiskoval je dramsko šolo J. Geclja in I. Borštnika ter 1887 postal redni član gledališča, a še vedno ostal pri vrtnarskem poklicu. 1892 je pristopil k novemu dež. gledališču. Dramatično društvo ga je s podporo dež. odbora poslalo dvakrat na Dunaj in enkrat v Prago, da si je ob delu in predstavah Volkstheatra, Raimundtheatra ter Narodnega divadla izpopolnil znanje. Po 1900 se je začel ukvarjati tudi z režijo in 1912 dobil častni naslov višjega režiserja. 1907–9 je bil v Trstu in tu vodil Slov. gled., hkrati v Lj. še gostoval. To obdobje je neugodno vplivalo na njegove življ. razmere in delo. Postajal je notranje strt, začel bolehati in u. za jetiko. Za njo so umrli 1899 njegova žena Marija r. Kozjak (S 1899, št. 275), 27. mar. 1914 mlajši sin Joško, literarno nadarjen petošolec (psevd. Janko Senca; S 1914, št. 70, 73; Dan 1914, št. 821), končno je za isto boleznijo shiral tudi starejši sin Anton (SN 1918, št. 110; S 1918, št. 112).

Igralec: V Lj. je odigral blizu 400 vlog, mdr.: 1883 duhovnik (Ganglova dramatiz. Prešernovega Krsta pri Savici; V-ov prvi nastop); 1887 Artemij Zemljanka (Gogolj, Revizor; prva večja vloga); 1888 Patrik (C. Birch-Pfeiffer, Lowoodska sirota); 1889 Igla (I. Borštnik, Utok in Struga); 1891 Gaspar Srebrin (J. Ogrinec, V Lj. jo dajmo!), Michel Angelo (Lefont, Trnje in lovor; tu ga kritika prvič omenja: SN 1891, št. 20); 1893 Walter (F. Schiller, Kovarstvo in ljubezen); 1895 Švajcar (isti, Razbojniki); 1896 Othello (W. Shakespeare), Karl (F. Schiller, Razbojniki), Mortimer (isti, Marija Stuart); 1897 Antonio (W. Shakespeare, Beneški trgovec); 1899 Blaž Mozol (F. Govekar, Rokovnjači), Klavdij (W. Shakespeare, Hamlet); 1900 Jaka (A. Linhart, županova Micka), Dobnik (I. Cankar, Jakob Ruda), Oroslav Bucek (O. Blumenthal in G. Kadelburg, Pri belem konjičku); 1901 Merkucio (W. Shakespeare, Romeo in Julija), Vrban Debeluhar (A. Kotzebue), Krjavelj (Govekar, Deseti brat); 1902 Revček Andrejček (K. Morré), Tonček (F. Finžgar, Divji lovec); 1903 Boštjan Jež (F. Govekar, Legionarji); 1904 Župnik (I. Cankar, Kralj na Betajnovi); 1905 Martin Krpan (F. Govekar), Polonij (W. Shakespeare, Hamlet), Mitrič (L. N. Tolstoj, Moč teme); 1906 Stari Gobbo (W. Shakespeare, Beneški trgovec), Gruden (I. Cankar, Za narodov blagor); 1907 Gorgibus (Molière, Gizdavki); 1909 Jurij Zalokar (I. Novak, Strup); 1910 Slepi Vlaho (I. Vojnović, Ekvinokcij);1911 Henšel (G. Hauptmann, Voznik Henšel), Matej Komar (E. Kristan, Samosvoj), Stari Kremen (K. Schönherr, Zemlja); 1912 Pedro Crespo (Calderon, Sodnik Zalamejski); 1913 Rošlin (J. Abram, Rošlin in Verjanko). — V Trstu je odigral okoli 50 vlog (precej istih kot v Lj.), npr.: 1907 Oroslav Bucek, Revček Andrejček, Vasilij Kuzofkin (I. Turgenjev, Tuji kruh); 1908 Krjavelj (pon. 1910), Kantor (I. Cankar, Kralj na Betajnovi), Blaž Mozol; 1909 Gorazd Dolinar (C. Kaatz in M. Neal, Veleturist), Nikita Akimič (L. N. Tolstoj, Moč teme); 1910 Martin Krpan.

Režiser: 1900–13 je v Lj pripravil 75 uprizoritev, mdr.: 1900 F. Grillparzer, Sappho; L. Anzengruber, Dolski župnik; F. Schiller, Marija Stuart; 1901 J. Ogrinec, V Lj. jo dajmo!; W. Shakespeare, Romeo in Julija; C. Birch-Pfeiffer, Lowoodska sirota; G. Hauptmann, Hanice pot v nebesa; O. Ernst, Vzgojitelj Lanovec; 1902 F. Schiller, Devica Orleanska; K. Morré, Revček Andrejček; F. S. Finžgar, Divji lovec; 1903 L. Anzengruber, Krivoprisežnik; 1904 F. Govekar, Legionarji; 1905 F. Schiller, Razbojniki; 1906 Z. Kveder, Egoizem; 1909 F. Govekar, Deseti brat; 1911 G. Hauptmann, Voznik Henšel; K. Schönherr, Zemlja; 1912 I. Cankar, Lepa Vida; W. Shakespeare, Vesele žene windsorske; 1913 I. Cankar, Kralj na Betajnovi. — V Trstu je 1907–9 zrežiral 40 iger, nekaj istih kot prej v Lj., prvič pa mdr.: 1907 G. Prejac, Kdo je mrtev; I. Turgenjev, Tuji kruh; 1908 K. Costa, Brat Martin; A. Wilbrandt, Svetinova hči; R. Benedix, V ječi; I. Rozman, Testament; 1909 F. Ks. Meško, Mati; L. N. Tolstoj, Moč teme; J. Freundenreich, Graničarji.

V. je bil priljubljen igralec. Zaradi naravne nadarjenosti se je povzpel do svojske umetniške ustvarjalnosti, ki ni izgubila prvotne domačnosti, a vendarle segla v vrhove svet. dramatike. Njegov razvoj se je začel v novem dež. gledališču 1892, prve vidnejše uspehe pa dosegel okoli 1896. Visoka postava mu je bila deloma v oporo deloma v oviro, saj mu je v določeni meri predpisovala tip vlog, ga skoraj izključevala iz vlog salonskih tipov, podpirala pa kot klasičnega junaka, zlasti pri upodabljanju domačih likov, npr. komičnih družinskih očetov ali malomeščanskih veljakov. Pristna ljudska govorica ter poznavanje življenja in širok humor so dajali trdno osnovo njegovim reprezentativnim tipom, pri katerih je žel največje uspehe: Srebrin (Ogrinec, V Lj. jo dajmo!), župan Jaka, Revček Andrejček, zlasti pa originali v slov. folklornih Govekarjevih dramatizacijah (Blaž Mozol, Krjavelj, Boštjan Jež) ter Tonček v Finžgarjevem Divjem lovcu. V ozkih mejah takratnega gledališča je moral včasih nastopiti v podobnih vlogah tudi v opereti in operi. Veliko je gostoval na manjših odrih in tako bil pravi ljudski igralec, katerega ime pomeni zgod. svojstvenost prvotnega slov. gledališča. V-ova umetniška rast se je začela v romantično realističnem zanosu renesančne in nemške klasike, sinteza in vrh realistične pronicljivosti ter igralske slikovitosti pa so vloge Vasilij Kuzofkin, Stari Kremen in Henšel.

Prim.: EJ; Repertoar; SGL; izv. gimn. Lj.; Iz. Cankar, DS 1911, 155–8 (s sliko); M. Skrbinšek, ib. 1918, 49–50; S 1914, št. 291; SN 1914, št. 300, 303; 1921, št. 124; F. Ks. Meško, Mentor 1914/5, 177–88; Fr. Kobal, LZ 1915, 46–8; M. Skrbinšek, Sn 1915, 92; J 1940, št. 301; D. Moravec, SR 1949, 251 sl.; F. Kumbatovič, Linhartovo izročilo, 1957, 49–52; H. Nučič, Igralčeva kronika I, 1960, 55, 66–7; II, 1961, 78–9; D. Moravec, Vezi med slov. in češ. dramo, 1963; P. Rasberger, Moji spomini, 1965, 31–4; D. Moravec, Dokumenti SGM 1970, 42 do 54 (s slikami); M. Clemenz, ib. 65–85 (popis vlog in režij); F. Koblar, ib. 1972, 139–44 (pisma Iz. Cankarju, s sliko); D. Moravec, Slov. gled. Cankarjeve dobe, 1974. — Kipa: F. Kralj, kamen 1921 (pred lj. Opero); K. Putrih, bron 1949 (v foyerju lj. Drame). Kr.