Verne, Mihael (1797–1861)

Verne Mihael, potopisec, zgodovinar in prevajalec, r. 28. sept. 1797 v Orehku pri Postojni malemu kmetu Blažu in Lenki (Heleni), u. 29. jul. 1861 v Trstu. Po osn. šoli v Postojni je 1813–20 obiskoval gimn. in filoz. v Lj. ter dokončal bogoslovje v Gor., ord. 1823. Kot kaplan je služil do 1825 v Vrtojbi in Postojni, od 1825 je bil v Trstu: škofov kaplan in tajnik, 1826 katehet na normalki, 1835–46 kanonik in šolski nadzornik, od 1846 stolni prošt; po smrti škofa M. Ravnikarja je bil 1 leto škofov namestnik.

V. je s svojih potovanj veliko pisal in objavljal zlasti v N, npr.: Potovanje po nekaterih jugo-slavenskih krajih (1852, št. 32–51); Potovanje po Laškim (ib. št. 56–87); Potovanje po Izhodnem ali po jutrovih deželah v l. 1857 (N 1858, št. 3–48; tudi knjiga z naslovom: Potovanje v Sveto deželo v l. 1857, 1859). Na prošnjo J. Bleiweisa in J. Blaznika je priredil Vertovčev rkp. (gl. čl.) obče zgodovine, ga razširil do 19. stol. (ta del je izhajal kot priloga N 1856, št. 90–104) in dodal uvod. Knjiga Občna povestnica ali Zgodovina celega sveta (spisala M. Vertovec in M. Verne) je izšla 1863. Odlomek o Turkih je objavil v Vodnikovem spomeniku, 1859, 244–6. Prevajal je iz franc. in nemšč., mdr. J. B. Bossuetov Razgovor ob občni zgodovini (Jadranski Slavjan 1850, št. 1–6), 2 odlomka iz knjige H. Sander, Betrachtungen über die Güte u. Weisheit Gottes … (N 1853, št. 5–8; 1856, št. 56, 58), več poglavij iz dela Ch. Sturma, Betrachtungen über die Werke Gottes … (N 1854, št. 1–104), Chateaubriandovo Atalo (N 1859, št. 18–29). Več prevodov je ostalo v rkp. (hrani rkp. odd. NUK), mdr.: nekoliko odlomkov iz Korana, ki jih je poslovenil po nem. prevodu K. Ullmana (odlomke iz 2. in 4. sure je Bleiweis priobčil v LMS 1876, 160–170); Eutropijeva kratka rimska zgodovina; Montesquieujevo Premišljevanje uzrokov velikosti in vpada Rimljanov. — Več odlomkov iz V-tovih tiskov in rkp. sta Bleiweis in Miklošič v letih 1850–65 uvrstila v berila za nižjo oz. višjo gimn., npr.: Nilov razliv po Egiptu, Koristnost merčesov, Ulomek iz rimske povestnice Eutropijeve, Potovanje po slov. krajih, Egipčani, Vzroki mraza in toplote. — V. je rešil rkp. Idiographia sive Rerum memorabilium … historiografa stiškega samostana P. Puzla, ki ga je našel pri nekem sirarju in ga podaril lj. dež. muzeju (danes v DAS). — Prim.: Malovo gradivo (arhiv SBL); Glaser III, 63–4, 242; Marn XVI, 72–83; N 1861, 255; J. Navratil, KMD 1866, 49–51; J. Benkovič, DS 1898, 609–10 (s sliko); J. Lokar, ZMS 1909, 122–4; Katalog rkp. NUK, 1980; PDk 1981, št. 263–6 (s sliko). Lgr.

VERNE Mihael, cerkveni dostojanstvenik, potopisec, zgodovinar in prevajalec iz franc. in nem., r. 28. sept. 1797 v Orehku pri Postojni, u. 29. jul. 1861 v Trstu. Oče Blaž Bernjè (Vernè), mati Helena – mala kmeta. Osn. š. v Postojni, gimn. in filoz. v Lj. (1813–20), bogosl. v Gor., posvečen v duh. (1823). Začasno kpl. v Vrtojbi in Postojni, od 1825 v Trstu škofov kpl. in tajn. ter katehet na normalki (1826). 1836 je bil stolni kanonik, od 1846 stolni prošt. Po smrti škofa M. Ravnikarja (20. nov. 1845) je bil do prihoda novega trž. škofa J. Legata kapitularni vikar. Še preden je stopil v slov. javno življenje, je V. opravil več potovanj. Svoje vtise je izpričal v potopisih in jih objavil v N. V 30 pismih je opisal potovanje po Slovenskem in Hrvaškem, ki ga je opravil od 19. avg. 1851 dalje: Potovanje po nekaterih jugoslovanskih krajih (N 1852, št. 32–51). V 33 pismih je sledilo Potovanje po Laškim (N 1852, št. 56–87), zanimiv in kritičen opis potepanja po It. 1847. Dvomesečno potovanje na Bližnji vzhod 1857 je V. opisal v 45 nadalj. (N 1858, št. 3-48) pod naslovom Potovanje po zahodnem ali po jutrovih deželah (napačni »zahodnem« so šele v desetem nadalj. zamenjali s pravilnim »izhodnem«). V knjižni obliki je izšlo kot Potovanje v sveto deželo v letu 1857 (1859). Med 1853–56 je objavil v N nekaj prevodov iz nem. in franc., mdr. J. B. Bossuetov Razgovor ob občni zgodovini (Jadranski Slavjan 1850, št. 1–6), dva odlomka iz knjige H. Sander, Betrachtungen über die Gute u. Weisheit Gottes... (N 1853, št. 5–8; 1856, št. 56, 58), vrsto obsežnih poglavij iz dela Ch. Sturma, Betrachtungen über die Werke Gottes... (N 1854, št. 1–104), Chateaubriandovo Atalo (N 1859, št. 18–29). V rkp. je ostalo več prevodov, med njimi Montesquieuja Les considérations sur les causes de la grandeur des Romains et de la leur décadence – Premišljevanje o vzrokih velikosti in upada Rimljanov, Sveti Aureli Auguštin, škof Hiponeski, o govoru Gospodovem na gori po sv. Matevžu in nekaj odlomkov iz Korana, 114 sur po nem. prevodu K. Ullmana (v LMS 1876 je Bleiweis objavil odlomke iz 2. in 4. sure), Eutropijeva kratka rimska zgodovina. Več V-jevih rkp. sta Bleiweis in Miklošič v obdobju 1850–65 uvrstila v gimn. berila. Bleiweis za nižjo gimn. (1850–55), Miklošič za višjo (1853–65): Nilov razliv po Egiptu, Koristnost mrčesov, Ulomek iz rimske povestnice Eutropijeve, Potovanje po slov. krajih, Egipčani, Vzroki mraza in toplote. V Cvetnike MD pa je Janežič dal naslednje spise: Egipet, Fenicija in Feničani (1865 in 1881); Jeruzalem (1876 in 1887). V. je našel pri nekem starinarju rkp. P. Puzla, zgodovinopisca stiškega samostana, Idiographia sive Rerum memorabilium in ga podaril lj. dežel. muzeju (danes je v DAS). – V. je pokazal dobro splošno kult. in zgod. razgledanost. Bil je usmerjen k pomembnim dogodkom sveta; o krajevni zgod. problematiki je le krajši zapis: Sveti Just, mučenik, patron Tržaške škofije (Drobtinice 1858). Med tedanjimi pisatelji je bil najprimernejši, da dopolni fragmentarno Občno povestnico Matije Vrtovca (u. 2. sept. 1851). Bleiweis je V. pregovoril, da obdela manjkajoča poglavja (88–96), napisal pa je povestnice srednjega časa (str. 495–533) ter celotno povestnico novega časa, pogl. 1–91, str. 1–439. Delo Občna povestnica ali zgodovina celega sveta je v celoti izšlo 1863.

Prim.: SBL IV, 411-12 in tam navedena liter.; J. Moder, Mohorska bibliografija, Celje 1957 pass.; B. Marušič, PDk 1981, št. 263–66 s sl.; Isti, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 39-40 s sl.

Pan