Veriti, Franc (1771–1849)

Veriti Franc, nabožni pisec, r. (krščen) 16. dec. 1771 v Tolmezzu (Italija) trgovcu Nikolaju, u. 16. jul. 1849 v Novem mestu. Po gimn. v Vidmu (Udine) je začel študirati teologijo, jo opustil, bil nekaj časa trg. vajenec v Bratislavi, nato ital. mornar. Vrnil se je na teologijo v Videm in bil 1800 ord. 1800–3 je bil kaplan v Horjulu (pri ital. župniku Ziprianiju), čeprav ni znal slov., a se je v 3 letih jeziku za silo privadil, 1803–4 v Selcih (pri šk. Loki), 1804–6 na Krki (pri Grosupljem), 1806–12 vikar v Rovtah (pri Logatcu), 1812 do 1840 župnik v Horjulu, 1840–9 kanonik v Nov. mestu. V Horjulu je skrbel tudi za šolo in učil ljudi umnega sadjarstva.

Napisal je knjige: Popotnik shiroke in voske poti, 1828 (»pripovedniško neplodna« povest, vsebuje pa »nekaj prav prijetno živih vrstic leposlovne vrednosti«; prim. L. Legiša, Zssl II, 56; M. Kmecl, Od pridige do kriminalke, 1975, 12–13, 18); Shivlenje svetnikov in Prestavni godovi, 1828/9 (ponatisa 1831 in 1855; njegovo najbolj znano delo, ki ga je sicer začel M. Hofman, V. pa je njegove zasnutke dokončal in prvi dal Slovencem eno izmed standardnih del nabožnega slovstva na 2500 str.); Raslaganje Jesuſovih naukov na gori, 1827; Raslaganje sv. evangelja vsih nedelj in sapovedanih prasnikov, 1830; Raslaganje terplenja Jesuſa Kriſtuſa, 1831 (1845: Premishljevanje terplenja in smerti Gospoda in Odreshenika nashiga Jesuſa Kriſtuſa); Perpravljanje k smerti, napisano 1832, izšlo 1841 (v vseh 4 knjigah so biblično-liturgične razlage, ki po domače podajajo svetopisem. odlomke, katere so v cerkvi sicer prebirali v sloven., razlagali pa le redki duhovniki); Kershanski katolshki nauk sa odrashene Ljudi, I–V, 1834; Kershanski katolshki nauk sa otroke, ki se perpravljajo k sv. obhajilu, 1836 (obe deli sta usmerjeni v katehezo odraslih in otrok); Mnogi sveti nauki in sreki is bukev Pripovist, Pridgarja, Modrosti in Siraha, 1846 (razlaga sv. pisma stare zaveze, ki mu je bilo dostopno v Japljevi izdaji in lekcionarju, vendar predloge, če se mu ni zdela dobra, ni dobesedno prepisal, ampak je natisnil izboljšano besedilo Ravnikarjeve redakcije lekcionarja Listi inu evangelji, 1825 in Škrinjarjevega prevoda modrostnih knjig; vloga A. Albrechta pri njegovi jezikovni vzgoji še ni jasna (prim. Šaf. I, 130; Marn XXIII, 51). V nasl. izd. lekcionarja, ki ga je priredil J. Burgar (1833), najdemo nekaj V-jevih izboljšav in bi lahko domnevali, da Breznikova ocena (Burgar je »zboljšal mnogo posameznih konstrukcij, fraz in stavkov«, DS 1917, 336) vsaj delno velja za V-ja.

Več del je ostalo v rkp. (hrani Semeniška knjiž., Lj.), npr.: pridige (1824–7), Sapopadek evangelja (napisal v Horjulu), Shivlenjepisi starozaveznih svetnikov (1845), Sakaj in kako Jesusa ljubiti in mu služiti (1845), več razlag Apostolskih del in Janezovega razodetja (1846, 1848), Psalmi Davida in njih kratko raslaganje (1849; besedilo psalmov ni prepis iz Travnovega prevoda v Japljevi bibliji, temveč marsikje zelo izboljšan prevod, kar velja tudi za besedilo razodetja), Libretto chronologico delle cose e fatti più remarcabili dal principio delo mondo fino al 1797 (prepisal 1845, podatki iz svet. in cerkv. zgod.), nekaj zdravniških nasvetov (kažejo V-jevo praktično usmerjenost) ter še neocenjene furlan. in ital. pesmi Canzoni composte in varie occasioni da me F. V. (1798–800; deset pesmi je nastalo ob karnevalu, poroki, novi maši, ko je bil še v Vidmu).

V. si je pridobil trajne zasluge s književnim delom v sloven., ki je »res lepa in po laško zgovorna« (L. Legiša, Zssl II, 56). Pomen njegovih spisov in viri zanje ter vpliv na poznejše pisatelje še niso raziskani. Čop je po izidu prvih knjig zapisal, da je V., čeprav tujec, »z vztrajno vnemo in prizadevnim študijem jezika postal rodoviten kranjski pisatelj« (šaf. I, 42–3). Njegov prvi biograf I. Jugovic je hvalil uglajeno, razumljivo pisanje, čedno sloven. pisca, ki ni bil Slovenec. F. Metelko je napovedal, da bo »živel njegov spomin med Slovenci od roda do roda« (Marn XXIII 54). J. Benkovič ga je stavil v isto vrsto s Fr. Barago, ker je zlasti z Življenjem svetnikov privabil ljudi, da so radi brali slov. knjigo. – Prim: Glaser II, 172; Marn XXIII, 50–4; Šaf. I, 42–3, 112, 130, 139; L. Pintar, Sja 1848, 208; L. Jeran, ZD 1849, 383–6; I. Jugovic, Drobt. 1850, 116–23; J. Kržišnik, Zgod. horjulske fare, 1898, 173–4; J. Benkovič, Venec cerkv. bratovščin 1898, 101–3; VBV 1907, 70–2; č 1931/2, 25; V. Burian, časopis pro moderní filologii (Praga) 1930, 248–50; M. Kmecl, SR 1972, 209; JiS 1976/7, 1; M. Smolik, JiS 1980/1, 158–63; J. Kos, SR 1981, 237–43. Slk.

VERITI Franc, nabožni pisec, r. (krščen) 16. dec. 1771 v Tolmezzu, u. 16. jul. 1849 v Novem mestu. Oče Nikolaj je bil trgovec. Gimn. je dovršil v Vidmu (Udine) in stopil tu v bogoslovje. Študij teologije je opustil, bil nekaj časa trg. vajenec v Bratislavi, nato it. mornar, zatem gospodar doma, toda vse je pustil in se vrnil v bogoslovje. 1800 je bil posvečen v duhovnika. Na Slovensko ga je pripeljal lj. nadškof Mihael Brigido (v Lj. 1788–1806) in od 1800–03 je bil kpl. v Horjulu pri it. žpku Ziprianiju. Ljudje so ga imenovali »mutasti kaplan«, ker ni znal jezika, a se je takoj z vnemo lotil učenja slov. »in se je počasi naučil res lepe in prav po laško zgovorne slovenščine« (Legiša, Zssl II, 56). Od 1803–04 je bil v Selcih pri Škofji Loki, od 1804–06 na Krki pri Stični, od 1806–12 vikar v Rovtah pri Logatcu, od 1812–40 žpk v Horjulu, od 1840–49 kanonik v Novem mestu. V Horjulu je skrbel tudi za šolo in učil ljudi umnega sadjarstva. – Kot žpk v Horjulu in potem v Novem mestu je napisal vrsto nabožnih knjig, ki so jih ljudje radi prebirali. Najprej je napisal alegorično povest Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi, 1828. »V povestni obliki je napisana, "de bo branje perljudniši", zakaj zgodba, ki jo v prvi osebi pripoveduje Feliks, se pravzaprav ne tiče zunanjega, ampak samo notranjega življenja. Kakor podobni "moralni romani" iz baroka govori namreč, kako hodi Feliks z Radovednostjo v mesto Goljufije, na ulice Lenobe, v Hišo veselja, dokler ga ne reši sv. Poklic in pride po več stopnjah spopolnjevanja v hišo sv. Pokore. Motiv je zakasnel in pripovedniško neploden, treba pa je pripoznati, da je Veriti v pisanje nadrobil nekaj prijetno živih vrstic leposlovne vrednosti« (Legiša). Sledile so: Živlenje svetnikov in Prestavni godovi, 1828–29 (ponatisa 1831 in 1855; to je njegovo najbolj znano delo, ki ga je sicer začel M. Hofman, V. pa je njegove zasnutke dokončal in prvi dal Slov. eno izmed standardnih del nabožnega slovstva na 2500 str.); Razlaganje Jezusovih naukov na gori, 1827; Razlaganje sv. evangelja vsih nedelj in zapovedanih praznikov, 1830; Razlaganje terplenja Jezusa Kristusa, 1831 (1845: Premišljevanje terplenja in smerti Gospoda in Odrešenika našiga Jezusa Kristusa); Perpravljanje k smerti, napisano 1832, izšlo 1841; v vseh štirih knjigah so biblično-liturgične razlage, ki po domače podajajo svetopisem. odlomke, ki so jih v cerkvi sicer prebirali v sloven., razlagali pa le redki duhovniki; Keršanski katoliški nauk za odrašene ljudi, I-V, 1834; Keršanski katoliški nauk za otroke, ki se perpravljajo k sv. obhajilu, 1836 (obe deli sta namenjeni katehezi odraslih in otrok); Mnogi sveti nauki in zreki iz bukev Pripovist, Pridgarja, Modrosti in Siraha, 1846; to je razlaga Sv. pisma stare zaveze, ki mu je bilo dostopno v Japljevi izdaji in lekcionarju, vendar predloge, če se mu ni zdela dobra, ni dobesedno prepisal, ampak je natisnil izboljšano besedilo Ravnikarjeve redakcije lekcionarja Listi inu evangelji, 1825, in Škrinjarjevega prevoda modrostnih knjig. V naslednjih izdajah lekcionarja, ki ga je pripravil J. Burgar (1833), je nekaj V-jevih izboljšav. – Več V-jevih del je ostalo v rkp. (hrani jih Semeniška knjiž. v Lj.), npr: Pridige (1824–27); Zapopadek evangelja (napisal v Horjulu); Življenjepisi starozaveznih svetnikov (1845); Zakaj in kako Jezusa ljubiti in mu služiti (1845); več razlag Apostolskih del in Janezovega Razodetja (1846, 1848), Psalmi Davida in njih kratko razlaganje (1849, besedilo psalmov ni prepis iz Travnovega prevoda v Japljevem Sv. pismu, temveč marsikje zelo izboljšan prevod, kar velja tudi za besedilo Razodetja), Libretto chronologico delle cose e fatti più remarcabili dal principio del mondo fino al 1797 (prepisal 1845, podatki iz svet. in cerkv. zgod.); nekaj zdravniških nasvetov in še neocenjene furl. in it. pesmi Canzoni composte in varie occasioni da me F. V. (1798–1800; deset pesmi je nastalo ob karnevalu, poroki, novi maši, ko je bil že v Vidmu). – V. si je pridobil trajne zasluge za slov. nabožno liter. Čop je po izidu prvih knjig zapisal, da je V., čeprav tujec, »z vztrajno vnemo in prizadevnim študijem jezika postal rodoviten kranjski pisatelj« (Šafařik I, 42–43). Njegov prvi življenjepisec I. Jugovic je hvalil uglajeno, razumljivo pisanje, čedno slov. pisca, ki ni bil Slov. (Drobtinice 1850, 116–23). F. Metelko je napovedal, da bo »živel njegov spomin med Slov. od roda do roda« (Marn XXIII, 54). J. Benkovič ga je stavil v isto vrsto s Frid. Barago, ker je zlasti z Življenjem svetnikov privabil ljudi, da so radi brali slov. knjigo (VBV 1907, 70–72).

Prim.: Dr. Mar. Smolik, V. F., SBL IV, 410–11 in tam navedena liter.

Ured.