Verhunc, Franja (1874–1944)

Verhunc (Vrhunc) Franja, por. Holzapfel, operna pevka, r. 8. avg. 1874 v Ljubljani trgovcu Antonu in Fani r. Skalè, u. 11. nov. 1944 na Golniku in tam pokopana. V Lj. je 1889–93 obiskovala učiteljišče (obenem bila gojenka šole GM), 1893–7 študirala petje na dunaj. konservatoriju, mdr. pri prof. Meciu (petje) in Stollu (igro). 1897 je prišla v berlin. Dvorno opero, nato je največ pela na Poljskem: 1898 angažirana v Poznanu, 1899 do 1912 (z imenom Fanchette Verhunc) v Wrocłavu, kjer se je ok. 1903 poročila s tenoristom Adalbertom Holzapflom (u. 1915). Od konca 1. svet. vojne (1918) je učila solo petje v Berlinu, po vrnitvi v Sjo (avg. 1944) se je zaradi okupacije ustavila v družin. vili na Bledu, nato – hudo bolna – iskala pomoči v bolnišnici na Golniku. – V Sji je nastopala le na zač. svoje umetn. poti, še kot dijakinja in študentka, a že tedaj dosegala lepe uspehe, mdr. kot solistka v Dvořákovem Mrtvaškem ženinu na znamenitem koncertu GM apr. 1895 v Lj. (1896 ponovljen na Dunaju pod skladateljevim vodstvom); na otvoritvi Zdravstv. doma na Bledu z J. Tertnikom; 1899 na samostojnem koncertu v Lj. pod vodstvom J. Čerina. Na tujih odrih je v času svojega umetn. razcveta najraje pela v romanskih operah, mdr. je bila odlična v vlogah kot so: Carmen (G. Bizet), Luiza (G. Charpentier), Tosca (G. Puccini), Mimi (isti, La Bohème), Mignon (C. L. A. Thomas) in Leonora (G. Verdi, Trubadur). čeprav ji je bil R. Wagner, kot je sama izjavila, manj pri srcu, je pela na slavnostnih igrah v Bayreuthu (ZRN) vlogo Freie v Renskem zlatu. Največji pev. in igral. uspeh je dosegla z nasl. vlogo v Salomi R. Straussa, bodisi zaradi enotne in prepričljive zamisli, bodisi zaradi izvedbe in plesa, ki ga zmorejo pevke le izjemoma, tako da ji je v Vratislavi (1906) čestital tudi skladatelj; kot gostja je z njo nastopala, mdr. v Amsterdamu, Budimpešti, Dresdenu (1906), na Dunaju (1907). – Prim.: S. Premrl, Nekaj glasbenih spominov iz mladih let (rkp; NUK); Cvetko III, 327–8; SGL; Sž 148; SN 1879, št. 225–6; 1895, št. 74, 80–1, 290; 1896, št. 176; 1899, št. 185; 1913, št. 58; LZ 1895, 324; 1896, 326; 1898, 256; S 1895, št. 82; 1896, št. 177; 1944, št. 268; Bühne und Welt (Leipzig, Berlin, Wien) 1900, 776–7; 1907, 424 do 426, 442–5; Sn 1906/7, 318; J 1944, št. 268; J. Traven, GLLjO 1957/8, 110–4 (s sliko). Kr.