Vergerij, Peter Pavel ml. (okoli 1498–1565)

Vergerius (Vergerij, Vergerio) Peter Pavel ml. (od ok. 1522 z vzdevkom »minor« ali »il giovane«, da se razlikuje od P. P. V-a st. 1370–1444), koprski škof in protest. pisec, r. ok. 1498 v Kopru plemiču Giacomu in Coletti r. de Belgramoni (Bergomoni; ime matere navaja le prepis papeževega dovoljenja za poroko, v geneal. shemi pa je kot žena omenjena tudi D. Laura), u. 4. okt. 1565 v Tübingenu; ob smrtni postelji je bil navzoč P. Trubar (gl. čl.). Premoženje je zapustil zavodu vojvode Krištofa. V Kopru se imenuje po njem trg, kjer stoji tudi njegov kip, delo D. Dequela.

Šolal se je v Benetkah, human. vede in pravo štud. v Padovi ter si pridobil naslova dr. iuris in poeta laureatus (1523), ok. 1521 predaval v Padovi notar. vedo. Med študijem se je srečal z nekat. humanisti (P. Bembo, M. A. Flaminio, P. M. Vermigli) in se z njimi ogreval za reformo Cerkve (gibanje »evangelizem« z razl. odtenki od radikalne do zmernejše struje); med radik. zagovorniki reform je bil verj. ob B. Ochinu tudi V. Na zanimanje za lutrovstvo v zgodnjih letih kaže tudi to, da je hotel študirati v Wittenbergu, a zaradi bolezni ni mogel. Do 1530 je bil odvetnik v Veroni, Padovi, 5 let v Benetkah, kjer se je 1526 por. z Diano Contarini; ko mu je po letu dni u., se je odločil za cerkv. službo (v tej že brata Avrelij in Gianbattista). Ok. 1530 je prišel v Rim, si pridobil zaupanje papeža Klementa VII. in po smrti brata Avrelija dobil 1532 njeg. mesto papeževega tajnika, 1533 postal nuncij pri avstr. cesarju Ferdinandu I. Papež Pavel III. mu je 1534 naložil, naj prepriča nem. kneze, da ne bi nasprotovali sklicanju koncila zunaj nem. meja; nalogo je izpolnil v 2 potovanjih, ko se je v Wittenbergu srečal tudi z Lutrom. 1534 je dobil kot beneficij župnijo Komen. 1535 so ga poklicali v Rim poročat o uspehu svoje misije in imenovali za člana komisije, ki je izdelala bulo za sklic koncila (1536). Maja 1536 je bil imenovan za modruško-senjskega škofa, sept. i.l. za koprskega. Tedaj bil ord., se seznanil s slovan. bogoslužjem, maševal deloma v lat. jeziku, deloma po hrv. glagol. knjigah (gl. njeg. trdidev v Ch. H. Sixt, P. P. V…. Braunschweig 1871², 370). V tem času je verj. potoval po Dalmaciji in Bližnjem Vzhodu, se na Dunaju spoprijateljil s škofom K. Ravbarjem in seznanil z baronom I. Ungnadom (gl. čl.). 1539 je bil v spremstvu kardinala Hipolita d'Este na franc. dvoru, se tu srečal z Marjeto Navarsko (sestra Franca I.), ki je bila naklonjena reformaciji. Kmalu je sam začel širiti luteran. nazore, z bratom Janezom Krst. (Gianbattisto), škofom v Pulju, propagiral poenostavitev verskih obredov, furlansko in istrsko Cerkev nameraval ločiti od papeškega Rima (gl. Ferrai, Studi storici, Padova 1892, 88–173). Na V-a je vplival tudi Pirančan G. B. Goine, a to ni dovolj raziskano. 1540 se je še udeležil verskega kolokvija v Wormsu, v Rimu pa bil že osumljen lutrovstva. Da bi se rehabilitiral, je po vrnitvi v Koper sestavil razpravo Adversus apostatas Germaniae; tu utegne biti tudi vzrok, da je v pismih svaril pred Trubarjem in rovaril zoper njega (nanj ga opozoril sorodnik, koprski notar O. Vida). Dec. 1544 ga je franč. gvardijan v Kopru tožil deseterici v Benetkah, da širi protest. ideje; V. se je pred inkvizic. komisijo 1545 umaknil iz Kopra v Mantovo h kardinalu Gonzagi, nato v Rivo in Padovo. Odšel naj bi v Rim, kjer bi zadevo razčistili, a poti ni tvegal, pač pa je po tragični smrti prijatelja, odvetnika in zagovornika protest. idej F. Spiere, poslal pismeno obrambo padovanskemu škofu, kar je obveljalo kot odpad od Cerkve. Čeprav se je proces proti V-u 1547 končal brez formalne obsodbe ali kazni, je bil 1548 obnovljen; konec i. l. se je V. umaknil v Švico, 3. jul. 1549 pa ga je papež degradiral in izobčil.

V Švici je bil 1550–3 protest. župnik v Vicosopranu, posegal v boj za protest. ideje in nasprotoval trident. koncilu (pisal letake, si prizadeval za ustanovitev tiskarne v Poschiavo), vendar se zaradi cvinglijanstva sporekel z voditelji reformacije v kantonu Graubünden. Jan. 1553 je že bil v stiku z vojvodo Krištofom na Württemberškem, kjer naj bi prevajal nem. protest. spise v ital.; junija je končal prevod württemb. konfesije, julija Brenzovega malega katekizma. Nov. i. I. se je dokončno preselil v Tübingen in postal vojvodov svetovalec, veliko potoval (1556 in 1559 na Poljsko), korespondiral in pisal. Njeg. bibliografija šteje (po Hubertu) 171 enot. Večinoma so to knjižice, napisane po 1549 proti papežu. V nekaterih spisih obravnava cerkveni Index librorum prohibitorum, npr.: Il catalogo de libri, li quali nuovamente … sono stati condannati … per heretici …, 1549. Dva spisa sta posvečena Kopru: Che cosa sieno le XXX. messe chiamate di san Gregorio … 1555; Retrattatione del Vergerio, 1556. Biografsko je pomembno delo Ai fratelli d'Italia, 1563. Kot zbirke pa so izšli spisi: Dodici trattatelli, 1550 (ponatis v Bibliotheca della Riforma it. I/II, Rim 1883); Le otto difesioni … Basel 1550; Primus tomus operum Vergerii. Adversus papatum, Tübingen 1563 (samo 1. knj.). Verjetno je V. poslal Conradu v. Gesnerju slovanska imena živali za njegovo Historia animalium (gl. Z. Kulundžić, Riječka revija 1966, 519).

S Trubarjem se je V. osebno srečal šele v izgnanstvu. V Tübingenu je namreč čutil dolžnost, da kot bivši koprski škof, kjer je imel med verniki veliko Slov. in Hrvatov, prevzame vlogo nekakšnega svetovalca za širjenje protest. med Slovani; zamišljal si je enotni umetni jezik za Slovane, a praktičnih težav ni globlje analiziral. Tako je »Savel« (ker je pripomogel k Trubarjevemu odhodu iz Trsta), kot ga imenuje Trubar v pismu Bullingerju 13. sept. 1555 (gl. T. Elze, P. Trubers Briefe, 1897, 20), postal »Pavel« in Trubarjev mentor. Najprej je pismeno, potem na sestanku v Ulmu (24.-27. jan. 1555) ustno nagovarjal Trubarja k prevajanju biblije v sloven. Trubar se je sprva branil, češ da ni vešč biblijskih jezikov, a končno privolil in za poskušnjo prev. prvi evang. sv. Mateja. Rkp sta jul. 1555 v Blaubeurenu pregledala, V. ga je primerjal z grškim izvirnikom; na V-ov nasvet je Trubar zamenjal gotico z latinico. Njuno sodelovanje je ob idejni in materialni podpori iz domovine dalo 4 tiske (vse 1555), nato sta se razšla. V. je bil precej nestalen in častihlepen, z liter. delom in osebno agitacijo si je skušal pridobiti vodilno mesto v slov. protest. gibanju. Za slov. knjige se je čutil bolj zaslužen, kot je bil v resnici; kot sodelavec se je označil z začetnico pri posvetilu k Matejevemu evangeliju in pri predgovoru h katekizmu, čeprav je bil njegov delež v primerjavi s Trubarjevim skromen.

Trudil se je tudi za hrv. tisk. S Trubarjem je pregovarjal Nikolaja Mojzesa s Cresa, da bi dal svoj prevod biblije na voljo za tisk. Pozneje je zaradi hrv. tiskov potoval tudi v Lj., iskal zveze v Istri in na Maksimilijanovem dvoru, toda uspeha ni imel veliko (gl. Trubarjevo pismo kralju Maksim. 2. jan. 1560: že 4 leta govori V. o hrv. tisku, prev. pa doslej ni niti besede; gl. T. Elze, l. c. 41–3). Trubarju je zavidal prevajalsko plodovitost in ga verj. 1559 ovadil vojv. Krištofu, da je v njeg. spisih veliko zmot.

Trubar je v času njunega sodelovanja prev. V-ovo brošuro iz 1549: Ena Molitov tih kerszhenikou …, Tübingen 1555 (podpisan samo Vergerius; gl. SBL IV, 212). Morda je 1555 prev. tudi V-ov spis De Gregorio papa eius nominis primo … kot trdi V. v predgovoru k natisu 1556, a izvoda doslej ne poznamo. —Psevd.: Ant. Helius, Atanasio, Bon de Bon, don Giovani da Cremona, Gerardus Busdragus, Egidius Falceta, Fortuna, Hilario, Laurentius Millematius Histrius, Ludovico Rasoro, Ottonello Vida, P. Aesquillus, Th. Stella, Vincentius de Durantibus, morda tudi Dal-mata in Exul Christi (K. Estreicher, Bibliogr. polska) ter Valerius Philargus in Hieronimus di Pola da Capodistria (Iv. Kukuljevič, Prosvjeta 1900, 221); manj verjetno pa Anton Senjanin (napisal hrv. brošuro Rasgovarange megiu papistu i gednim luteran, Tübingen 1555). — Prim.: spisi Valeresso, fol. 179 iz 1489, v fasc. koprski škofje (škofij. ordinariat, Trst); ADB; Glaser I, 84–8; NE IV; Zssl I; BK 1857, 92; E. H. Costa, MHK 1857, 83–4; La provincia (Koper) 1867, 56; 1883, 53; 1885, 107; 1886, 171; F. Hubad, LMS 1881, 130–45; M. Valjavec, ib. 1882/3, 55–63; F. Hubert, Vergerios publizistische Thätigkeit … Göttingen 1893 (z bibl.); T. Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 41 sl. (z literaturo); J. Lesar, IMK 1908, 81; J. Gruden, ib. 1909, 142–52; B. Ziliotto, La storia letteraria di Trieste e dell' Istria, Trst 1924, 42; P. Paschini, P. P. V. e la sua apostasia, Rim 1925; M. Rupel, P. Trubar, 1962, München 1965; Lexikon f. Theologie u. Kirche, Freiburg 1965; B. Saria, Abhandlungen über d. slowenische Reformation, München 1968, 29; B. Berčič, ib. 174; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva, 1968, 108, 149; P. Simoniti, Sloveniae scriptores latini … 1972; J. Rajhman, Prva slov. knjiga …, 1977, 16, 19 pass. Fpć.+Rajhman

VERGERIUS (VERGERIJ, VERGERIO) Peter Pavel mlajši (minor, il juniore, il Giovane), koprski škof, jurist, verski reformator in pisec, član plemiške družine, r. okr. 1498 v Kopru, u. 4. okt. 1565 v Tübingenu. Oče Giacomo, mati Coletta de Belgramoni (Bergomoni). Prve študije je opravil v Benetkah, nato je študiral humanistične vede in pravo v Padovi, kjer je 1517 postal doctor in utroque iure. Nekaj let je služboval kot advokat v Veroni, 1522 se je vrnil v Padovo, kjer je poučeval na U civilno in kriminalno pravo ter objavil 1523 svoj prvi spis, razpravo o zakonodaji. V teh letih je navezal stike s humanisti (P. M. Vermigli, C. S. Curione) in se začel zanimati za ideje prvih reformatorjev. Nato se je preselil v Benetke, kjer je služboval kot advokat in se poročil 1526 z Diano Contarini, ki pa je že naslednje leto umrla. V. se je tedaj odločil za cerkv. kariero in služboval 1527 v Padovi kot vicario pretorio. Vendar ni stopil v duhovski stan do 1536, ko je bil posvečen v duhovnika in postavljen za škofa najprej v Modrasu na Hrvaškem (5. maja), nato v Kopru (6. sept.). Okoli 1530 je šel v Rim, kjer ga je papež Klemen VII. 29. sept. 1532 imenoval za svojega tajnika (segretario apostolico e de' brevi) na mesto, ki ga je pred njim imel v avg. preminuli brat Avrelij. Proti koncu 1532 ali v začetku 1533 ga je papež poslal kot nuncija na Dunaj k cesarju Ferdinandu I. Pavel III. ga je 1534 poklical spet v Rim in mu podelil v beneficij župnijo Komen. V pismu Petru Carnesecchiju 30. avg. i. l. V. ugotavlja, da je bil prvi center protestantizma v naših krajih mesto Trst. Naslednje leto ga je papež poslal v Nem. z nalogo, da se pogovarja v nem. knezi o sklicanju koncila. V. je potoval skozi Bavarsko in Češko, prispel na Dunaj, od tam se je odpravil v Berlin skozi Wittenberg, kjer se je srečal z Lutrom in drugimi protestanti. Istega leta se je vrnil v Rim, seznanil papeža z zahtevami protestantov in postal 1536 član komisije, ki je pod predsedstvom kardinala G. Contarinija pripravljala koncil in preučevala možnosti verske reforme. – Ko je postal škof, se je seznanil s slovan. bogoslužjem, potoval po Dalmaciji in Bližnjem vzhodu, navezal stike s škofom K. Ravbarjem in baronom I. Ungnadom. Z bratom Janezom Krst. je začel širiti v Kopru luteranske nazore in se potegoval za ločitev furl. in istrske Cerkve od Rima. 1540-41 se je udeležil s kardinalom Contarinijem zborovanja v Wormsu, ki ga je sklical cesar Karel V. z namenom, da bi prišlo do sprave med katoličani in luteranci. V. se je pa prav tam še bolj oprijel nazorov nem. reformatorjev in se oddaljil od katol. vere. Po povratku v Koper je skušal pospešiti in okrepiti nekatere reforme, a frančiškan pater Bonaventura iz Zadra ga je 1544 zatožil deseterici v Benetkah. Benečani so zadevo prepustili inkvizicijski komisiji v Rimu, kateri je predsedoval msgr. G. Della Casa. V. se je umaknil najprej v Mantovo, nato v Rivo in Padovo. Na procesu, ki se je vršil 1546-47, je bil V. oproščen in povabljen v Rim, da razčisti pred komisijo svoje stališče. V. tega ni storil in 1548 se je začel proti njemu drugi proces. Maja 1549 se je napotil skozi Valtellino v Švico z dvema nečakoma (Avrelij in Alvise), 3. jul. ga je papež izobčil. V Švici se je vpisal na U v Baslu in bil žpk v Vicosopranu (1550–53). – Nov. 1553 se je dokončno preselil v Tübingen in postal svetovalec würtemberškega vojvode Krištofa, s katerim je stopil v stik že v začetku istega leta. V teh letih se je srečal s Trubarjem, ki je bil žpk v Kemptenu in je prevedel 1555 v slov. dve V-evi deli. V. je skušal prevzeti vodilno mesto v širjenju protestantizma med Slovani (poznal je slov. in hrv. jezik), sodeloval nekaj časa s Trubarjem in ga nagovarjal k prevajanju biblije v slov. Trubar je privolil in prevedel 1555 evangelij sv. Mateja. – V. je veliko pisal, prevajal, potoval in se boril za širjenje protest. idej. 1556 je bil na Poljskem, 1557 na propagandnem potovanju po Švici (Bern, Basel, Ženeva), v začetku naslednjega leta pa po Avstriji (do Beljaka). Marca i. l. se je odpravil v Furlanijo in prispel skozi Tricesimo, Manzano, Mariano, Gradišče ob Soči, Gor. (19. mar.) in Oglej do Devina, vendar se je moral še pred koncem meseca umakniti čez mejo, ker so ga cerkv. in posvetne oblasti (šk. L. Bisenti, ces. nam. G. Morosini) preganjale. Po njegovem odhodu so se nasprotniki maščevali nad njegovimi pristaši in prijatelji (G. A. Petronio, A. Sereni, R. Bonifacio). V-evo potovanje po Furlaniji ni bilo brez uspeha: nekateri furl. plemiči so namreč začeli pošiljati svoje sinove na protest. U. 1560 je bil V. v Nem. in na Poljskem. Do smrti je neutrudljivo potoval skozi Švico, Nem. in It. ter si prizadeval, da bi postal voditelj vseh it. protest. v tujini. To mu ni uspelo: nekdanji koprski šk. je izgubil pozicijo, ki jo je imel v katol. Cerkvi, a ni nikoli pridobil zaupanja protestantov, ker je bil preveč neodvisen in svoboden v svojih izbirah in odločitvah. Njegovi spisi (okoli 170 naslovov) so predvsem brošure, namenjene propagandi (Bolla della inditione et convocatione del concilio, 1550; Concilium Tridentinum fugiendum esse omnibus piis, 1551), prevodi del drugih reformatorjev (Catechismo; Confessio Würtembergica; Prolegomena), polemični spisi (Index librorum prohibitorum; Dialogi quatuor de libro quem Hosius contra Brentium et Vergerium edidit).

V-ev brat Avrelij (Aurelio), r. okoli 1491 v Kopru, u. avg. 1532 v Rimu, je bil malteški vitez in tajnik papeža Klemena VII. V mladih letih je napisal komedijo, ki so jo igrali v Kopru. Tekst se ni ohranil. Drugi V-ev brat Janez Krstnik (Gianbattista) je postal 1532 škof v Pulju in ostal v tej službi do jun. ali jul. 1548, ko je umrl v nejasnih okoliščinah. 1536 je sklical sinodo na temo: Constitutiones synodales dioeceseos polensis.

Prim.: SBL IV, 407–09 in tam navedena liter.; P. Stancovich, Biografia degli uomini distinti dell’Istra, Trst 1828–29 (I-III), II, 77–83, 294–312, 349–426; A. Battistella, Il S. Officio e la Riforma religiosa, Udine 1895, pass.; B. Ziliotto, Capodistria, Trst 1910, 41-45; EncIt XXXV (1937), 162; P. Paschini, Eresia e Riforma cattolica al confine orientale d'Italia, Roma 1951–52, pass.; D. Cantimori, Eretici it. del Cinquecento, Firenze 1967, pass.; G. Pusterla, I nobili di Capodistria e dell'Istria, Bologna 1968 (ponatis), 18–19.

Vh