Verbec, David, pl. (med 1577 in 1578–1643)

Verbec (Verbezius) David, zdravnik, r. 1577 ali 1578 v Ljubljani lekarnarju Mihaelu (gl. rod), u. verj. 1643 v Speyerju. Kot štipendist kranj. dež. stanov je 1594–7 v Tübingenu študiral filozofijo (in teologijo?) in 1598 postal magister. Študij je nadaljeval brez štipendije in se vpisal na medicino v Strasbourgu (apr. 1597 prejel testimonium), a le kratek čas; medicino je končal v Baslu 10. apr. 1600. Nato je bil v Tübingenu kot dr. medicine in filoz. preceptor bratov Lamberg s Kranjske (v seznamu imatrikuliranih vpisan 16. sept. 1600) in poučeval v Collegium illustre. Na Kranjsko se ni vrnil; ko so ga stanovi 1618 ponovno vabili, je odgovoril, da želi ostati zvest protestantizmu, da si je na Nemškem pridobil ugled in imetje, da pa ostaja prijatelj stanovom, jim poklanja svoje spise in priporoča sorodnike v domovini (DAS — stanovi I, 470). 1602 je postal eden od 3 mestnih fizikov v Ulmu. Ta doba je bila zanj najbolj plodna. Bil je v stikih z znanimi iatrokemiki (R. Minderer idr.), vidno sodeloval v Collegium medicum; ti so nastajali v pomembnejših mestih, kjer ni bilo medic. fakultete (prim. Neuburger-Pagel, Handbuch d. Geschichte d. Medizin, Jena II/1, 1903, 269) Nastopal je proti mazaštvu, napisal več strok. del. Pobliže se je ukvarjal s kugo, ki je bila v Srednji Evropi še pogosta, jo točno opisal ter razmišljal o njenem bistvu in širjenju infekcije; verj. je pod vplivom grozečih epidemij nastala njeg. prva oporoka (1609). Ker pa ni bil deležen razumevanja pri mestnem svetu v boju proti šušmarjem in morda še bolj zaradi sporov v zvezi z žaljivim napadom, ki ga je izzvala njeg. kritična razprava o kugi (Exercitationum medicarum … de peste liber), je 1619 službo v Ulmu odpovedal in se 1620 preselil v Augsburg. Konec 1629 je odšel v Stuttgart, kjer je bil osebni zdravnik württemberškega vojvoda Ludvika Friderika, potem v Strasbourg, kjer je (edini?) sin Aleksander (gl. rod) študiral medic.; tudi tu je bil zdravnik članov württ. vojvodske družine. Nato se je vrnil v Stuttgart, naposled pa ustalil v Speyerju. Po ženitnih pogodbah se je poročil trikrat: 1601 v Tübingenu, 16. avg. 1621 v Augsburgu in 30. jan. 1634 v Ettlingenu.

Bibliogr. podatki o V-evem delu slone na raziskavah P. Simonitija, ki je izčrpal vso starejšo literaturo, 1975 pa pripravil še izpisek iz Weyermanna s pojasnili (arhiv SBL). Za zdaj je mogoče govoriti o vsebini 5 spisov, za druge so znani samo osnovni podatki in bodo morda doživeli popravke. Izključeno tudi ni, da je V. objavil še kaj drugega.

Med študijem v Strasbourgu je V. napisal disputaciji, ki obravnavata filoz. antično snov. Prva je izšla 1596 pod imenom vodje strasb. akademije I. L. Hawenreuterja: Theses ethicae Perì eudaimonías tês politikês, De beatitudine civili … Argentorati (= Strasbourg) MDXCVI (primerek v Univ. knjiž. Heidelberg). Drugi spis je govorna vaja, obj. z mnogimi vajami drugih študentov (tudi kranjskih plemiških sinov), nastalimi 1596 ali 1597 pod mentorstvom M. Juniusa, natisnjenimi šele čez nekaj let v 3 zajetnih knjigah: Orationum, quae Argentinensi in academia exercitii gratia scriptae et recitatae … tomi tres. Argentorati MDCVI (ponatis MDCXI, obe izdaji v NUK); V-ev govor o javnih zgradbah v antičnih mestih je v 1. knj. str. 991–1000. V to dobo sodi verj. še delo, ki ga pobliže ne poznamo: Disputatio de temperamentis etc., Campoduni (= Kempten) 1598. Verjetno je iz tega časa tudi spis Libri duo de logica, ki naj bi izšel v Ulmu, a brez letnice.

V Ulmu se je V. zlasti poglobil v kugo in o njej napisal več del. Tractatus de peste, Campoduni 1617 (poznamo le naslov). — Exercitationum medicarum super disputatione quadam de peste liber unus. Edente Davide Verbezio, Carno-Lubeano …, Campoduni MDCXVIII. (primerek v NUK). V. ocenjuje in zavrača razpravo J. Schegkiusa De pestis curatione Germanicum consilium. Govori o nomenklaturi, vzrokih za nastanek kuge, simptomatiki in kliničnih oblikah, poteku bolezni oz. epidemij, polipragmaziji v zdravljenju, odklanja teriaka in mitridatika kot univerzalna zdravila in se zavzema za specifično zdravljenje. Razpravlja o bolezenskem »semenu« (seminariju), ki prihaja od zunaj ali pa je že v telesu, o kužnem »kontagiju«, pri čemer v nasprotju s Schegkiusom jasno ločuje med kontagijem in telesnim »kontaktom« (tactus, contactus) z obolelim glede okužitve. Natančen opis simptomatike kuge daje vtis, da jo je V. kot zdravnik doživel. Razpravljanje o kontagiju se močno približuje poznejšemu M. A. Plenčiču oz. starejšim antičnim piscem. Kot uvod v knjigo so obj. 4 lat. pesmi v čast V-u; po eno sta napisala ulmska fizika G. Meindelius in J. Henisius. — Homo non homo sive monstrum Tubingense, ob virulentissimam quam spiravit auram, legitime dissectum et eviceratum a Davide Verbezio … Campoduni MDCXVIII (primerek v NUK). Naslov vzbuja misel, da razprava govori o raztelesenju malformacije (spačka) iz Tübingena, kar je povzročilo zmotno mnenje, da se je V. zanimal za teratologijo. V resnici je to skrajno polemičen odgovor na repliko (avtor verj. Schegkius) k prejšnji V-čevi razpravi o kugi. Posvečen je svaku M. Schrammlu (… tukaj ga imaš razsekanega in iztrebljenega z ostrim nožem resnice …), celjskemu (pozneje graškemu?) fiziku in osebnemu zdravniku ces. Ferdinanda II. Omenjene so tudi V-eve sorodstvene in prijateljske zveze s štajersko protestantsko zdravniško rodbino Gabelkhover ter z magistrom filozofije in študentom medicine K. F. Schoberjem (popravi naslov V-eve knjige v SBL III, 234), ki je v čast stricu Davidu napisal lat. pesem, obj. na koncu knjige. — Exercitationum de peste libri duo, Campoduni 1619 (poznamo le posredno; nadaljevanje Tractata de peste?). — Spis Davidis Verbecii, Carno-Lubeani, philosophi et medici Augustani, pro Raymundi Mindereri, medici olim Augustani, disquisitione jatrochymica de chalcantho ad dodecaporii chalcantini Petri Castelli, philosophi et medici Romani, partem priorem responsio … MDCXXVI (hranita Nar. i sveuč. biblioteka v Zgbu in British museum library v Londonu), razpravlja o kalkantusu (bakrovem sulfatu) in drugih zdravilih s področja kemije in metalov. Sicer je delo v glavnem obramba prijatelja R. Mindererja pred kritiko rimskih zdravnikov P. Castellija in A. Cletusa Signinusa.

Razen gornjih del navaja Valvasor še Disquisitio jatrochymica de chalcantho (Argentorati 1633), ki je gotovo tudi odsev iatrokemične smeri v medicini oz. iskanja novih in specifičnih zdravil. — A. Weyermann, ki je črpal podatke iz rkp. augsburškega kronista Leopolda (Memoria physicorum Ulmanorum), pozna le 4 od zgoraj naštetih del, a še 3 druge: lusti Cornelii Vindiciarum Faulhaberianarum Prodromus, 1619; Johann Faulhabers Miracula arithmetica, Augsburg 1622; Epistola de scorbuto, et de exerectis talibus qualia fuerunt assumpta (po V-evi izjavi v pismu iz Strasbourga 23. sept. 1632 G. Horstiusu, gl. objavo v knjigi: Gregorii Horstii Senioris toû makarítou Operum medicorum, Tom. II, Norimbergae 1640, 397–8, primerek v OeNB). — Erberg (DAS; objava 1975, 35) pomotoma pripisuje Davidu knjigo madž. pravnika Istvana Verböczyja Opus tripartitum juris … Hungariae. Delo je v hrv. prevedel Ivan Pergošič, ne pa hrv. protest. teol. pisec Mihajlo Bučič; natisnjeno je bilo 1574 v protest. tiskarni v Nedelišću (sporočilo M. D. Grmeka, Pariz).

V. si je pridobil znatno premoženje, posojal vplivnim osebam (mdr. celo članom rodbine Fugger), dosegel velik ugled in bil iskan zdravnik. Od vseh članov lj. rodu Verbcev je poleg teologa Janeza Štefana (gl. čl.) segel najviše v družbeni lestvici, s strok. spisi pa se pomembno uveljavil v zdrav. vedi. Sam se ne v knjigah ne v listinah ni posluževal plemiškega naslova, ki ga je dobil 1612 hkrati s 3 brati (gl. rod). Mogoče je plemstvo, podeljeno že v času protireformacije, celo odklanjal, ker je bil dosleden protestant, medtem ko so bratje ostali v domovini in se rekatolizirali.

Po smrti je njeg. imovino (del ali vso) dobil dedič (edini?) Janez Krstnik ml. (gl. rod) v Lj., mdr. knjižnico. Ohranjen je njen popis, ki pa je najbrž le prepis prvotnega seznama; izkazuje 465 del (nekat. v več zvezkih) raznovrstnih strok, prevladuje medicina od antike do najnovejšega časa, kar kaže na V-evo široko izobrazbo in da je knjižnico skrbno dopolnjeval. Mdr. je v seznamu navedenih 9 V-evih rkp. ali obj. del, vendar so zapisi tako pomanjkljivi ali poenostavljeni (letnic in krajev izida sploh ni), da je primerjanje s sicer znanimi tiski nezanesljivo. Tako npr. o delu De humani corporis affectibus disgrescendis, praedicendis, curandis et cons., ki drugod ni omenjeno, lahko samo domnevamo, da je poskus kompendija za prakso v zvezi z nozologijo, z diferencialno diagnostiko, prognostiko ter posvetovalno dejavnostjo ipd. Ker je nekaj teh nepopolnih podatkov povzel Valvasor (gl. čl.), je bržkone popis imel v rokah, a knjižnice kupil ni (popravi navedbo v MedE), temveč se je porazgubila; nekaj knjig z V-evim ex librisom hranijo NUK, Nar. i sveuč. biblioteka v Zgbu, Semen. knjiž. v Lj. in zasebniki. — V Ulmu je 1615 nastal portret V-a, bakrorez Lukasa Kiliana, obj. v V-evi knjigi Exercitationum medicarum … 1618 (odtis tudi v Valvasorjevi grafični zbirki, JAZU). Na sliki so tudi rodbinski grb, lobanja in perunika (imenovana Iris Illyrica), mogoče kot aluzija na »ilirski« rod V-ev (prim. M. D. Grmek, Pro medico, Lj. 1972, 67–71).

Prim.: zapuščinski Inventarium nečaka Janeza Krst. ml. iz 1675 (DAS; vsebuje mdr. več Davidovih listin); I. Pintar, Zapuščinski zapiski (Zgod. arhiv Lj.); Dimitz III, 317, 452, 476; MedE; Pohlin; Valvasor VI (Dodatek), VIII, XI; A. Verbez, Iovi O. M. sacrae theses inaug. medicae de pleuritide … 1635; J. J. Manget, Bibliotheca scriptorum medicorum veterum et recentiorum, Genevae 1731; A. Weyermann, Nachrichten von Gelehrten, Künstlern und anderen merkwürdigen Personen aus Ulm, Ulm 1798, 519–20; T. Elze, Die Univ. Tübingen und die Studenten aus Krain, Tübingen 1877, 84–5; V. Fossel, Mitt. d. Vereines d Ärzte in Steiermark, Gradec, 1890; T. Schön, Mediz. Korrespondenzblatt d. württemb. arztl. Landesvereines 1897, št. 32; IMK 1900, 172; I. Pintar, ZdrV 1929, 8; P. Simoniti, Sloveniae scriptores latini … 1972. Mušič