Venturini, Fran Edvard (1882–1952)

Venturini Fran Edvard (Etka), skladatelj in pevovodja, r. 30. maja 1882 v Boljuncu pri Trstu gostilničarju Josipu in Amaliji r. Samsa (doma iz Kozine), u. 7. okt. 1952 v Ljubljani, pokopan pri Sv. Ani v Trstu, kjer so mu 1953 odkrili spomenik; 1966 prekopan v Boljunec. — Po končani osn. šoli 1895 v dom. kraju je obiskoval učiteljišče v Kopru, 1903 maturiral, nato opravil kmetij. tečaj v Pazinu, 1911–2 pa v Trstu tečaj za pouk na meščan. šolah. V glasbi je bil samouk in se je izpopolnjeval zasebno. Učiteljeval je v tržaški okolici (Lokev, Boršt, Dolina) in na CM šoli pri sv. Jakobu v Trstu; v Dolini, kjer ga je svak Fr. Jereb navdušil za nar. kulturno delo, je bil tudi župan, a je moral po 1918 zaradi fašist. nasilja odstopiti. Vedno hujši polit. pritisk (postavljen pred komisijo za konfinacijo) ga je prisilil, da se je 1927 z družino ilegalno izselil v Jslo, kjer je v Lj. delal kot uradnik v prosv. službi ter v organizacijah emigrantov iz Slov. primorja. Ob ital. okupaciji 1941 se je umaknil k sinu Oskarju v Senovo, a ga je v bližnji Dobovi aretiral gestapo, izročil Ital., ki so ga internirali v Corropoliju (južna It.) do jeseni 1943, ko se je vrnil v Lj. V tem času mu je bilo skladat. snovanje največja uteha. Po osvoboditvi se je naselil v Trstu, postal glasb. referent pri PNOO, pozneje pri Slov.-hrv. prosvetni zvezi. Več let je bil preds. GM in dirigent pev. zbora Slavko Škemperle pri Sv. Ivanu, s katerim je prirejal turneje po Sji, Dalmaciji, Srbiji in Makedoniji.

Med učiteljevanjem na Tržaškem se je V. posvečal predvsem vodenju pev. zborov, z njimi nastopal in zanje skladal; poučeval je na tečajih za pevovodje in organiste, ki sta jih prirejali GM in Zveza pev. zborov na Tržaškem 1924–7. Po prihodu v Lj. je delal v društvu Soča, v delav. prosv. društvu Tabor je 1931 ustanovil pev. zbor, nekaj časa vodil pev. zbora društev Sava in Slavec; 1939 je bil tudi dirigent združenih pev. zborov Hubadove župe. — 1925–6 je s presledki urejal tednik Novice (do 1926, št. 35).

Glasbeno ustvarjanje je začel s cerkvenimi skladbami: Sladka ura, maša za meš. zbor, rkp 1902; Slovenska maša za meš. zbor, v spomin svojim ustreljenim učencem Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču, 1931; Slovenska sv. maša za moš. ali meš. zbor, 1934; Dvoglasna slov. sv. maša za šol. mladino, 1936; Usmili se, o Bog! nagrobnica za moš. zbor, 1937; Osem blagrov, litanije 1945; idr. Mladinski zbori mdr. na besedila I. Grudna, Cimbalo din, 1924; isti, Pesmica o čričku (obj. v I. Ota, Otroške mladin. pesmi, Trst 1966; tu še: Koliko je zvezd, Polžek in krojači, Kukavica itd.); 50 pesmic za šole, 1948 rkp. Največ skladb je namenil pev. zborom raznih društev in so izšle v zbirkah: Šest mešanih in moških zborov, Trst 1923 (bes. F. Prešeren, K. Širok, O. Župančič); Deset moških zborov, 1940 (bes. A. Gradnik, F. Levstik, O. Župančič); Dva moška zbora, 1945 (samozal.; bes. A. Aškerc, S. Gregorčič). Posamezne izdaje zborov: mešani: Še mnogo let, 1934; Matjaž, 1940; A. Širok, Mi smo ubežniki, Brezupna prošnja, 1948, 1953²; Karel Destovnik-Kajuh, Pesem talcev, 1950; F. Mihelčič, Meglicam, Trst 1955²; S. Gregorčič, Znamenje (v knjigi: Slov. pesmarica, 1963); moški: Bazovica, 1946, 1954²; M. Kunaver, Bratom v spomin, padlim za svobodo (žalostinke), Trst 1946; R. Maister, Vasovalec, Trst 1947. Samospevi s klavirjem, mdr. Pet samospevov, 1940; Stara božična, Begunki, 1946; Domača pesem, 1946; Dekliška, 1947. Kantata za meš. zbor, soliste in klavir (ali orkester) na bes. O. Župančiča Grobovi tulijo (klavir. spremljava V. Mirk). Priredil je pevske zbore na pobudo nagradnih razpisov društev Slava (iz Sv. Marije Magdalene) in Velesila (iz Škednja): Tržaške pesmi, 1938; so razl. izvora, večinoma tržaške popevke, t. i. kanconete, nastale med 1900–10, ki so jih izvajali v pustnem času ter so se udomačile tudi v sosed. kraških in istrskih krajih, postale celo ljudske (Temna noč se je storila …, Ko ptičica sem pevala …, Nocoj pa oh nocoj). Pozneje je prir. Pesmi svobode za moški zbor, 1945 (7 partiz. pesmi, med njimi Hercegovska, t. j. Bilečanka M. Apiha); Štirinajst nar. pesmi, Trst 1950 (7 meš. in moš. zborov). Posamezne prir. za meš. zbor: Pesem o Volgi, 1947; Cigančica (bosan. nar. kolo), 1948; Zapojmo pesmico, 1948; Ptičja svatba, 1953; Pohojena travca, 1953; Žrtvam, ruska žalostinka; Krasna zemljo, Istra milo (po M. Brajši-Rašanu). Neobj. skladbe hrani Ružica Kosem (Reka).

V. je skladatelj pretežno vokalnih skladb. Njeg. pesmi so nežne, otožne, pa tudi vedre in šegave ter lepo odsevajo njegov značaj, ki je preprost, čustven, iskren, predvsem pa domoljuben. Zato so tudi skladbe harmonsko preproste, toda zelo melodiozne; rad vpleta med zborovski stavek nekoč priljubljene solist. vložke. Ostale so žive tudi po njeg. smrti. Zbirke zborov. pesmi še vedno prinašajo njeg. dela (npr. I. Grbec, Pesmarica za … šole, I, 1954; V. Mirk, Zbirka pesmi za meš. in moš. zbor, I, 1955). Po V-ju je imenovan pev. zbor od Domja na Bregu pri Trstu.

Prim.: osebni dokumenti in podatki sina Angela (Lj.); glasbeni in rkp. odd. NUK; arhiv Nar. in študij. knjižnice (Trst); arhiv zborov in cerkva v Boljuncu in Dolini, pev. društev Slavko Škemperle, Trboveljski slavček idr.; prijavnica v DSS 20. jun. 1946 (arhiv društva); Luč 1928, 77; 1929, 55–6; 1932, 68; Obz 1946, 243; 1947, 94; 1952, 506; V. Ukmar, D. Cvetko in R. Hrovatin, Zgod. glasbe, 1948, 514; LDk 1952, št. 239; NZb 1952, Gkp 22; 1953, Gkp 21 (s sliko); PD 1952, št. 19; PDk 1952, št. 247 (s sliko), 255; 1966, št. 249–51; 1973, št. 5, 6 (s sliko), 9; 1976, št. 99; 1977, št. 293 (s sliko); 1978, št. 137; SPor 1952, št. 240 (s sliko); Tov 1952, 836 (s sliko); P. Merku, Razgledi (Trst) 1952, 520 (s sliko); Jadran. kol 1953, 51–2 (s sliko); G. Demšar, Prosvetni zbornik … 1868 do 1968, Trst 1970, 67, 75, 77. — Upodobitvi: J. Cesar, olje 1946; F. Gorše, kip 1976 (pred šolo v Boljuncu). Hr.

VENTURINI Fran, zborovodja, skladatelj, učitelj, r. 30. maja 1882 v Boljuncu pri Trstu, u. 7. okt. 1952 v Lj., pokop. pri Sv. Ani v Trstu, 1966 prekopan v Boljunec. Oče Josip, gostilničar, mati Ana Samsa iz Kozine. Po osn. š. v roj. kraju je hodil na učiteljišče v Kopru in maturiral 1903. Obiskoval je kmetij. tečaj v Pazinu in v Trstu 1911–12 tečaj za poučevanje na mešč. šolah. Služboval je v Predloki pri Črnem Kalu, v Dolini, Borštu, po prvi svet. vojni na CM šoli pri Sv. Jakobu v Trstu (1920–27). V Dolini je bil tudi župan, a je moral po 1918 zaradi faš. nasilja odstopiti. Že kot otrok je kazal veliko nagnjenost do glasbe in se sam izpopolnjeval. Kot dijak se je sistematično ukvarjal z glasbo. Na učiteljišču v Kopru je vodil dij. zbor in orkester. V domači vasi je dal 1901 pobudo za ustanovitev Bralnega in pevskega društva Fr. Prešeren, v okviru katerega je organiziral pev. zbor in ga dolgo let uspešno vodil. Po prvi svet. vojni je učil petje člane društva Balkan v Trstu, potem je vodil zbor Kolo pri Sv. Jakobu v Trstu in občasno zbor v Boljuncu. Poučeval je na tečajih za organiste in pevovodje, ki sta jih prirejali GlasbM in Zveza pev. zborov na Tržaškem od 1924–27. Sodeloval je pri ustanovitvi Šolskega društva, imel odborniško funkcijo v GlasbM in pomagal ustanoviti tednik Novice, ki jih je 1925–26 v presledkih urejal (do 1926, št. 35). 1927 je bil obsojen na konfinacijo, a se je pravočasno z družino umaknil v Jslo. – V Lj. je bil uradnik v prosv. službi in delal v organizacijah emigrantov iz Slov. Primor. Vodil je zbor Slavec, železničarski zbor Sava in zbor izseljenskega društva Tabor. Po smrti Zorka Prelovca (febr. 1939) je vodil združene zbore Hubadove župe. Ob it. zasedbi Lj. se je umaknil k sinu Oskarju v Senovo na Štajerskem. Aretirali so ga Nemci in ga izročili It., ki so ga internirali v Corropoli v juž. It. Tam je internirance učil petja. Po it. kapitulaciji se je vrnil v Lj. – Po drugi svet. vojni je prišel v Trst in postal referent za glasbo pri prosvetni komisiji PNOO za Slov. Primor., kasneje pri SHPZ. Nekaj časa je bil preds. GlasbM v Trstu. 6. nov. 1945 je prevzel vodstvo svetoivanskega pev. zbora Slavko Škamperle, s katerim je veliko nastopal in prirejal koncerte po Dalmaciji, Srbiji in Makedoniji. – Komponirati je začel še mlad, najprej cerkvene skladbe: Slov. sv. maša za meš. zbor in orgle, 1902 (ostala v rkp.); Slov. sv. maša za meš. zbor, v spomin svojim ustreljenim učencem Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču, 1931; Slov. sv. maša za moš. ali meš. zbor, 1934; Dvoglasna slov. maša za šol. mladino, 1936; Usmili se, o Bog!, nagrobnica za moš. zbor, 1937; Osem blagrov, litanije, 1945, idr. – Največ skladb je namenil pev. zborom in so izšle v zbirkah: Šest mešanih in moških zborov, Trst 1923; Deset moških zborov, 1940; Dva moška zbora, 1945. Veliko je tudi pesmi, ki niso v zbirkah. Pred prvo svet. vojno je prirejal pesmi na pobudo nagradnih razpisov društev Slava (Sv. Marija Magdalena v Trstu) in Velesila (Škedenj–Trst). Izšle so v zbirki Tržaške pesmi, 1938, med njimi so: Ko ptičica sem pevala, Nocoj, pa oh nocoj, Temna noč se je storila. 1945 je priredil Pesmi svobode za moš. zbor (7 partiz. pesmi, med njimi Bilečanka M. Apiha); Štirinajst narodnih pesmi, 1950 (7 meš. in moš. zborov). Več je posameznih skladb: Pesem o Volgi, 1947; Zapojmo pesmico, 1948; Pohojena travca, 1953; Žrtvam, ruska žalostinka; Krasna zemljo, Istra milo (po M. Brajši-Rašanu). – Napisal je tudi nekaj otroških pesmic, npr. Cimbalo din, Pesmica o čričku in 50 pesmic za šole (1948). Njegovih je tudi nekaj samospevov s klavirjem in Kantata za meš. zbor, soliste in klavir (ali ork.) Grobovi tulijo (klavir, spremljava V. Mirk). Antologijo V-jevih zborov (19) je 1974 zbral in uredil I. Ota. V zbirki je tudi znamenita Bazovica. – V-jeve pesmi so harmonsko preproste in zelo melodiozne.

Prim.: Jelerčič, 168–69; Trobina, 179; SBL IV, 395–96; spremna beseda M. Bolčlča k zbirki F. Venturini, Mešani in moški zbori, 1974; G. Radole, Ricerche sulla vita musicale a Trieste (1750–1950), 271; C. Budkovič, Razvoj mlad. zborovskega petja na Slov. od začetkov do druge svet. vojne, 34, 63; Sv. Jakob, 132–33.

Har.