Vengust, Albin (1921–2005)

Vengust Albin, gospodarstvenik, družbeno-politični delavec in planinec, r. 23. febr. 1921 na Duplici pri Kamniku čevljarju Ivanu in Frančiški r. Majdič, živi v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku (1928 do 1936), obrtno nadalj. v Lj. (1936–9) in bil strojni ključavničar v tovarni Remec (danes Stol) na Duplici. V revol. gibanje se je vključil kot vajenec, 1940 sprejet v SKOJ, nov. 1940 sodel. v napisni akciji v okol. Kamnika proti tedanjemu režimu. V partizane je odšel 27. jul. 1941, sept. 1942 bil sprejet v KPS. Sprva je bil v Kamniškem odredu, nato v Šercerjevem bataljonu in brigadi, v Kokrskem odredu itd. 1943–4 je v kamniškem okraju organiziral partizanske tehnike, 1944 bil načelnik odseka za pokrajinske tehnike na Gorenjskem. Ob osvoboditvi je bil načelnik OZNE pri IX. korpusu za Primorsko. Dosegel je čin podpolkovnika. Po vojni je delal dalje pri OZNI (Gorica, Mrb, Lj.), nazadnje kot načelnik odseka rep. sekret. za notr. zadeve. 1958 je prešel v gospodarstvo. Najprej je bil direktor tovarne Telekomunikacije in eden od nosilcev združitve elektrot. tovarn v novo podjetje Iskra. 1962–76 je vodil Papirnico Vevče, jo prenovil in zgradil obrata za ročno izdelavo akvarelnih in grafičnih papirjev ter za tapete in premazne papirje. 1966–76 je vodil slov. in jsl združenje papirne industrije, prišel v stik z založništvom, kar ga je vzpodbudilo, da je uvedel v Vevčah proizvodnjo kvalitetnih premaznih papirjev za luksuzne umetniške izdaje (npr. Impresionisti, R. Jakopič, Naivci). O vprašanju papirništva je pisal v Naše delo (1969, 1973) in Papir (1973–5). V Vevčah je sprožil in realiziral nekaj trajnih zamisli: ureditev Papirniškega trga, spomenika padlim papirničarjem in F. Terpincu, knjigo M. Kokolja Vevški papirničarji za svoje pravice (1970), obnovo kulturnega in adaptacijo godbenega doma, prirejanje rednih koncertov idr. Konec 1976 in ponovno 1978 je bil izvoljen za preds. Izvršnega sveta Skupščine mesta Lj. Uveljavil je smiselno in sistematično obnavljanje in prenavljanje stare Lj. po načelu: mesto naj se prenovi, arhaična podoba naj se ohrani, obvarujejo naj se resnične vrednote z okoljem vred. Dajal je pobude, nekatere akcije tudi vodil, omogočal dotacije za spom. varstvene posege, mdr. obnova Magistrata, ureditev Viteške dvorane v Križankah, obnova Lj. gradu, postavitev novega Jp, ureditev novih površin za pešce v centru (Nazorjeva, Čopova ul.), Ribjega trga in Cankarjevega nabrežja, pokopaliških površin in objektov (preds. gradb. odbora za nove Žale). Je preds. koordin. odbora za čisto in zeleno Lj. in vodja gradb. odbora za izgradnjo biološkega središča v Lj. S to dejavnostjo je segal tudi v širšo okolico Lj., predvsem na Veliko planino (ohraniti krajinsko podobo smučarskega centra in zimovišča, zasnova arh. V. Kopač). Je tudi preds. odbora za obnovo gradu na Fužinah, ki naj bi postal slavistični muzej. Bil je član več polit. forumov, 1959 do 1968 član CK ZKS. Od mar. 1980 je preds. obč. konference ZKS Lj.-Center.

V. pomembno deluje tudi v planin. organizaciji, katere član je od 1936. Odločilen je njegov delež pri ustan. planin. društev Rašica, Vevče in Sladki Vrh. Od 1953 je aktiven gorski reševalec, od 1965 načelnik GRS (Gorska reševalna služba) pri PZS, o njej je pisal v PV (1973) in v Varnost (1975). Vpeljal in uveljavil je podkomisijo za letalsko reševanje v gorah in tako dvignil slov. GRS na svetovno raven. 1972 je vodil jsl alpinistično odpravo na Pik Komunizma v Pamiru (gl. njegov članek v PV 1973). Sicer se je udejstvoval tudi kot smučar in kajakaš.

Priznanja: partizanska spomenica 1941, red zasluge za narod II 1946, red partiz. zvezde III 1946, red za hrabrost 1948, red bratstva in enotnosti II 1948, bolgarska medalja za osvob. vojno 1948, red dela III 1954 in z rdečo zastavo 1975, zlata plaketa ilegalca 1980, red zaslug za narod z zlato zvezdo 1981. — Prim.: osebni podatki; JPŠ (= P. Šegula), PV 1971, 131–2; 7 dni 1978, št. 40 (s sliko); Dnevnik 1980, št. 86 (s sliko). T. O.