Velušček, Anton (1912–1944)

Velušček Anton, partiz. ime Matevž, narodni heroj, r. 17. jan. 1912 v Ločniku pri Gorici trgovcu, pozneje krošnjarju Mihi in Rozaliji r. Markovčič, u. po hudih mučenjih in trpinčenjih verj. nov. 1944 v Trstu (Rižarna). Osn. šolo je obiskoval v dom. kraju, se izučil najprej za trgovca, ko pa so starši ok. 1928 obubožali in se preselili v Gor., se je pri avtoprevozniškem podjetju Ribi izučil za mehanika. Tri leta je bil v Franciji, nato služil voj. rok. v Toskani, poslej bil le občasno zaposlen, pomagal mdr. očetu krošnjariti do ital. mobilizacije (za napad na Etiopijo v Afriki), kar je povzročilo, da je prebežal v Jslo (kot mnogi drugi rojaki = abesinski emigranti). Kmalu se je zaposlil v tekstilni tovarni Zelenka v Mrbu, se vključil v delav. gibanje, 1936 postal član KPJ, 1938 pa mestn. komiteja KPS Mrb. Jsl oblasti so ga zaradi revolucionarnosti preganjale in celo izgnale v Italijo, a se je 1939 ileg. vrnil in deloval v okolici Lj. (organiziral delav.-kmečko gibanje, partijski tisk, društvo Vzajemnost). 1940 se je umaknil v Zgb in tam enako sodeloval pri štev. organizacij. delih.

Po okupaciji Jsle se je vrnil v Lj, in se takoj vključil v nar. osvob. gibanje (z ileg. imenom Simon), poleti 1941 pa bil poslan z O. Kovačičem na Primorsko, da bi tam v svojstvu začasn. pokraj. komiteja KPS za Primorsko organizirala OF in partiz. vojsko. V. je delal na Goriškem (Kovačič v Trstu, na južnem Primor., v slov. Istri). Na Kremanjicah je organ. širšo konferenco zastopnikov nar. osvob. gibanja iz vseh predelov Gor., apr. 1942 drugo na Sv. gori, katere se pa ni mogel udeležiti. Ko je CK KPS po Kovačičevi aretaciji in padcu Staneta Žagarja poslal za sekretarja PK KPS za Primorsko T. Brejca, je bil V. še naprej član PK KPS, pomagal A. Beblerju organ. 1. konferenco KPS za Slov. primorje na Vrhu pri Rihemberku 4. in 5. dec. 1942, ki je imela velik pomen za nadaljnji razvoj NOV. Dec. 1942 je opravljal posle sekretarja PK KPS za Primorsko, jeseni postal sekretar na novo postavljenega pokraj. odbora OF za Primorsko, od jan. 1943 dalje bil njegov član in nekaj časa celo član ožjega tajništva. Pomagal je tudi organ. konferenco OF za vso Primorsko 14. febr. 1943 v Lokah pri Kromberku, na kateri so se navzoči — med njimi tudi V. — razglasili za pokraj. plenum OF za Primorsko. Marca je odšel v Polhograjske Dolomite, kjer naj bi bilo širše partijsko posvetovanje na sedežu CK KPS, a so ga odpovedali zaradi ital. hajke. Do avg. 1943 je kot član PK KPS in Pokr. odbora OF bival na njunem sedežu, odgovarjal za razvoj OF v vsem Slov. primorju in posebej za razvoj nar. osvob. gibanja v srednjeprimor. okrožjih (Gor., Brda, Vipav. dolina, Pivka). Imel je tudi nalogo organ. ital. Protifašiste v Gor. in Krminu. Avg. 1943 je zaradi odsotnosti na novo imenovanega sekr. PK KPS Alb. Kovača, ki je delal v Baški grapi, začel opravljati posle sekretarja, dokler ga ni F. Leskošek, ki se je jeseni 1943 mudil v Slov. primorju, v zač. okt. tudi imenoval na to mesto, kar je bil do odhoda v Trst jan. 1944, V komiteju pa je odgovarjal tudi za tehniko in zveze. Vmes je bil še član Nar. osvob. sveta za Primor. Sjo (ustan. 11. sept. 1943 na Vogrskem, ukinjen 13. oz. 15. jan. 1944). V splošni ljud. vstaji, ki je po kapitul. Italije 1943 zajela vse Slov. primorje in Istro, je V. kot njegov član govoril na mnogih zborovanjih OF na osvob. ozemlju (mdr. Rihemberk, Dornberk, Črniče).

V zač. 1944 je PK KPS poslal V-a na polit. delo v Trst; tam so bile razmere za NOV v primeri z drugimi primor. predeli zelo neugodne. Pomagal je okrožn. komiteju KPS in okrožn. odboru OF utrjevati in širiti osvob. misel in akcijo, postal član koordinacij. odbora med okrožn. komitejema slov. in ital. partije; avg. 1944 mu je začel pomagati B. Babič, sept. i. l. pa tudi L. Šentjurc. 15. sept. 1944 so na Lazni pri Čepovanu izvolili pokrajinski NOO za Slov. primorje in V. je postal član tega najvišjega organa ljud. oblasti v zah. predelu Sje. Ko sta zlasti jeseni 1944 nem. in ital. policija začeli še bolj zasledovati organizatorje nar. osvob. gibanja v Trstu in ko jima je po izdaji padla v roke kurirka OK KPS Trst, sta aretirali tudi V-a (Ant. Velussi); po hudih mučenjih v zaporu Koroneo in ne dovolj pojasnjeni smrti je za njim izginila vsaka sled. — V. je ostal član pokrajinskega odbora OF in oblastnega komiteja KPS za Primorsko ter PNOO za Slovensko primorje tudi po njihovih reorganizacijah 22. ter 23. marca 1945, ko ga verj. ni bilo več med živimi. Bil je eden najboljših in najbolj požrtvovalnih organiz. in voditeljev NOV v Slov. primorju. — 1953 je bil odlikovan z redom nar. heroja. — Prim.: arhiv IZDG in CK ZKS (Li.); gradivo Nar. in študij. knjižnice Trst (arhiv SBL); Borec 1953, 323 do 326; PDk 1953, št. 194; 1970, št. 102 (s sliko; popravi trditev o aretaciji: V. je bil aretiran sam); Zbornik nar. heroja Jsle, Bgd 1957, 830 (s sliko); F. Škerl, 15 let bibliografije o NOB … 1962; Ustanak naroda Jsle 1941, knj. III, Bgd 1964, 830; Srečanja 1970, št. 23/24; TV-15 1970, št. 14 (s sliko); C. Zupanc, Zapadnoprimorsko okrožje, Nova Gor. 1973, 26 do 27 (s sliko); Nar. heroji Jsle, II, Bgd 1975, 288 (s sliko). T. F.

VELUŠČEK Anton, narodni heroj, r. 17. jan. 1917 v Ločniku pri Gor., u, nov. 1944 v Trstu. Oče Miha, torbar in krošnjar z Liga nad Kanalom, mati Rozalija Markočič, trgovka iz Ločnika. Družina je bila premožna, a je med prvo svet. vojno in po njej obubožala, tako da se je po 1924 preživljala le še s krošnjarstvom. 1928 se je preselila v Gor. Tu je V. dokončal osn. š. in se pri avtoprevozništvu Ribi izučil za mehanika. Ker ni imel prave zaposlitve, je 1930 z bratom emigriral v Francijo in tu priložnostno in ileg. delal po raznih krajih. Ker ni imel dokumentov, so ga franc. oblasti 1933 vrnile v It., tu pa so ga zaprli, zatem, pa je moral za pol leta v vojsko. 1934 je bil brezposeln, preživljal se je s priložnostnim delom in krošnjarjenjem, naslednje leto pa je emigriral v Jslo in se tako tudi izognil mobilizaciji ob etiopski vojni. Naselil se je v Mrbu. Delal je v tekstilni tovarni Zelenika, dejaven je bil tudi v emigrant. društvu Tabor. Tu se je vključil v polit. življenje. Sodeloval je v delavskem strok. gibanju, udeleževal se je tudi stavk tekstil. delavcev in zato že 1936 izgubil službo. 1937 je postal član KP in član mestnega komiteja KPS za Mrb. Polit. je delal pri Rdeči pomoči in pri snovanju Ljudske fronte. 1938 so ga jsle oblasti zaradi dejavnosti izgnale iz države. Odšel je v Lj. in tu ilegalno živel s ponarejenimi dokumenti ter polit. delal, med drugim tudi v društvu Vzajemnost. Spomladi 1940 je s svojo življenjsko družico Urško Zatler, telegrafistko CK KPJ, odšel v Zgb. Tam ji je pomagal pri delu in tudi sam polit. delal. Po napadu na Jslo je spremljal Rigoleta Martini-Quarta, člana KPI, ki je prišel iz SZ, na poti proti It., a so ju pri Novem mestu zajeli. V. se je kmalu rešil, pozno poleti pa je po naročilu vodstva KPS in OF odšel v SlovPrim. kot organizator obeh organizacij. 1941 in v zač. 1942 je bil osrednja osebnost osvobod. gibanja na Gor., na Krasu, v Vipavski, Čepovanski in Soški dolini ter v Brdih. Tudi pozneje je bil funkcionar osrednjih pokraj. organov KPS in OF. 15. sept. 1944 je bil izvoljen tudi v PNOO za SlovPrim. Sredi jeseni 1943 je odšel v Trst. Njegovo polit. delo je od tu segalo tudi na Kras, v Brkine in v Slov. Istro. Veliko pozornost je posvečal osvobodilnemu gibanju v Trstu, zlasti organizaciji Delavske enotnosti, obnavljal je tudi stike med KPS in KPI v Trstu, ter med OF in CLN pri snovanju skupnega koordinacijskega odbora. 5. nov. 1944 ga je policija zaradi izdaje v Trstu aretirala. Poslednjič so ga videvali na zaslišanjih na kvesturi v Trstu nov. 1944, poslej pa se je za njim izgubila sled. Njegova smrt je nepojasnjena, domneva se, da je umrl v Rižarni. Njegovo ilegalno ime je bilo Matevž. 1953 je bil imenovan za narodnega heroja. V Novi Gor. ima spomenik. Po njem je poimenovana osn. šola v Kanalu ob Soči.

Prim.: PrimN 16. jan. 1959; 28. mar., 4., 11. in 18. apr. 1970; C. Zupanc, TV-15 1. apr. 1970; PDk 15. avg. 1953; 1. maja 1970; Narodni heroji Jsle, II, Bgd 1975, 288; Bogomil Vižintin, GorZb 1957, 84–97; Id., GorZb 1968, 8–19; A. Bebler, Čez drn in strn, Koper 1981, pass. ; Primorska ni klonila, Koper 1982, pass. ; B. Marušič, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 283–85 s sl.

Plah.