Veit, Peter (1889–1951)

Veit Peter, tiskar, r. 1. avg. 1889 v Domžalah mlinarju Tomažu in Frančiški r. Zor, u. 10. sept. 1951 na Količevem. Osn. šolo in niž. gimn. je obiskoval do 1903 v Kranju, umetnoobrtno šolo 1903–7 v Lj. Do sept. 1910 je bil kipar. pomočnik pri K. Hrovatu v Domžalah, prešel nato v tiskarstvo in delal 1914 do 1922 (s prekinitvijo med 1. svet. vojno) kot tiskar. strojnik v kartonažni tovarni I. Bonača v Lj., nato v tiskarni in tovarni kartonažnih in papirnih izdelkov Jos. Krmpotića na Viru pri Domžalah in v Jsl tiskarni v Lj. 1927 je opravil strok. izpit in si 1928 s stavcem Al. Sitarjem (po Krmpotiću, ki je šel 1927 v konkurz) pridobil koncesijo, ustanovil na Viru tiskarno Sitar in drug, ki se je od 23. nov. 1929 imenovala Tiskarna Veit in drug. V njej je bil do 1931 strojnik, nato lastnik in poslovodja do 1. nov. 1947, ko je po nacionalizaciji prenehala delati, V. pa se je zaposlil v tovarni papirja in lepenke Količevo.

S finančno podporo tvrdke Chromos iz Samobora je svojo tiskarno moderno opremil in jo razvil v srednje veliko podjetje, kjer so do 1938, ko je nabavil stavni stroj, stavili vse ročno. Izdelki so bili grafično odlični. Poleg različnih tiskovin in drobnega tiska so tiskali časopise, mdr.: Hramovi zapiski (1934–5), Mentor (1930–2), Naš dom (1933–40), Naša pota (1934), Rejec malih živali (1934), Um (1936/7), ŽS (1937–40); knjige, zlasti za Akademsko založbo (M. Krleža, Balade Petrice Kerempuha 1936; Puškin, Pravljica o carju Saltanu 1937), SM, Hram, Bibliofilsko založbo, Umetniško propagando idr., po 1945 pa za DZS prve knjige ZbD slov. pesnikov in pisateljev ter nekaj pesniških zbirk. Med drugo svet. vojno je V. pošiljal partiz. tiskarnam na Gorenj. tiskarske potrebščine, tako mdr. jan. 1944 veliki avtomatični tiskalni stroj. — Prim.: r. matice Mengeš (ŠkALj); podatki Mare Veit; RazstSN; izv. drž. gimn. Kranj; Spominski zbornik Sje, 1939, 246; B. Berčič, Tiskarstvo na Slov., 1968, 247, 305, 316, 318; J. Bajec, Slov. časniki in časopisi, 1973. Lgr.