Vecchiet, Franc (1941–)

Vecchiet Franc (Franko), grafik, r. 8. nov. 1941 v Trstu uradniku Celestinu in Štefaniji r. Tuljak, živi tu. V r. kraju je obiskoval slov. klas. licej 1954–62 in začel študirati ekonomijo, a se preusmeril na lik. umetnost in obiskoval višjo šolo za grafiko v Urbinu 1967–70, večkrat tečaje za grafiko v Benetkah (Scuola internazionale di grafica, v okviru Académie Goetz pour la Gravure) in nekaj časa na AUU v Lj. 1972–80 je bil tajnik za koncertno dejavnost pri GM v Trstu, 1980–2 lik. urednik izdaj Založništva tržaškega tiska, od 1982 je svobodni umetnik. Večina kritikov ga uvršča med neokonstruktiviste. Lik. pot je začel pod vodstvom A. Černigoja, kmalu prešel v grafiko. Pretežno se posveča lesorezu, oblikuje tudi v lesu in drobno plastiko v steklu. — Samostojne razstave: Trst 1970, 1972, Tržič (Monfalcone) 1972, Gorica 1973, Benetke 1974, 1980, Videm 1974, Livorno 1975, Lj. 1975, Dolina 1975, Sežana 1977, 1981. Sodeloval je na več skupinskih razstavah, mdr.: Koper 1971, 1972, Trst 1971 (s skupino U), 1975 (s skupino 12), 1981, Padova 1974, 1979, 1981 (bienale treh Benečij), Videm 1974, Vicenza 1975, Mulhouse 1976 (2. evrop. bienale grafike), Los Angeles 1976 (pregled ital. grafike), Lj. 1977 (mednar. graf. bienale), Chicago 1978 (pregled ital. grafike). — Izdal je mapo 5 barvnih lesorezov Bela pesem (Canto bianco), Trst 1979. Opremil je knjige, npr.: zbirko Pesniški list, 1973–4 (št. 15, 17, 18–24); A. Rebula, Snegovi Edena, 1977; A. Mermolja, Med kaktusi kuham kavo, 1978. Izdelal je sceno za Goldonijevega Nergača (Stalno slov. gled. v Trstu, 1978/9). — Prim.: osebni podatki; PDk 1971, št. 20; 1974, št. 169; 1975, št. 267 (s sliko); 1976, št. 145; 1977, št. 241 (s sliko); 1978, št. 276; 1981, št. 2; Dan 1974, št. 11/2 (s sliko); Delo 1975, št. 95. Brj.

VECCHIET Franko, slikar, grafik, r. 8. nov. 1941 v Trstu, kjer tudi živi. Oče Celestin, uradnik, mati Štefanija Tuljak, gospodinja. Osn. š., slov. nižja gimnazija in klas. licej v Trstu, kjer je maturirai 1951. Študij na Ekonom. fak. je opustil, doštudiral pa je na višji šoli za grafiko v Urbinu ter obiskoval tečaje šole za grafiko v Benetkah. Nekaj časa je študiral tudi na grafičnem oddelku ALU v Lj. Od 1972-80 je bil zaposlen pri GlasbM v Trstu, 1980–82 likovni urednik knjižnih izdaj ZTT, nato svobodni umetnik, od 1983 vodja likovne galerije v Tržaški knjigarni. 1970 je bil med ustanovitelji skupine »U« (mladi slov. ustvarjalci v Trstu: Volk, Zulian, Žerjal, Švara, Kozman, Vecchiet) in sodeloval na razstavah v Trstu, Gorici, Anconi in Piranu (dvakrat nagrajen na »ex tempore«). Nekaj let kasneje je sodeloval s skupino tržaških likovnikov »Gruppo 12«, v kateri so bili med drugimi Bertini, Carrà, Sivini, Steidler in Moretti, in sodeloval na razstavah v Trstu, Gor., Bassano del Grappa, Benetkah in Cortini. Najprej se je ukvarjal s slikarstvom, nato se je posvetil grafiki, predvsem lesorezu. Nadaljeval je z bolj kompleksnimi in drznimi poskusi od modeliranja do ambientalnih struktur, pri čemer je upošteval tudi video. Predava lesorez na Mednarodni š. za grafiko v Benetkah, kjer od 1986 vodi mednar. tečaj za lesorez. - Pripravil je okrog 30 samostojnih razstav, med katerimi so bile v zadnjem desetletju najpomembnejše v Trstu (1981, 1984, 1985, 1986), Lj. (1983), Gor. (1986), Novi Gor. (1983), Budvi (1984), Milanu (1984, 1987), Veroni (1986), Benetkah (1986) in Pordenonu (1988). Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah v It., Sji in drugod po Jsli ter v Evropi in po svetu. Poskrbel je za več umetniških izdaj: Canto bianco - mapa barvnih lesorezov in Mapa treh lesorezov, ki ju je založil Mednar. center za grafiko v Benetkah 1979 oz. 1984; Mediteran - likovna in pesniška izdaja (poezija Marko Kravos, uvodni tekst Matjaž Kmecl, izdala TKGalerija 1987); Suite - igra z grafiko in objekti (samozaložba 1988). Leta 1986 je v sodelovanju z Aldom Castelpietrom realiziral za Muzej Rivoltella v Trstu video »Alice xilotel/ematik«. O njegovem delu so pisali Milko Bambič, Frane Udovič, Sergio Molesi, Brane Kovič, Giulio Montenero, Janez Mesesnel, Tatjana Pregl, Marili Conti, Ivana Hergold, Laura Safred, Enzo Di Martino, Magda Jevnikar, Aldo Castelpietra, Nives Marvin, Iztok Premrov, Stane Bernik, Enzo De Grazia, Barbara Gruden, Giuliano Serafini, Milko Rener, Jožko Vetrih in Peter Krečič. Sergij Cesar je 1987 realiziral dokumentarni video o njegovem delu. Kritiki ga uvrščajo med neokonstruktiviste. Nives Marvin pravi o njem, da je »čisto samosvoja osebnost z izrazitim osebnim likovnim sporočilom«. - Leta 1989 je prejel nagrado iz Prešernovega sklada.

Prim.: Osebni podatki; SBL IV, 379–90 in tam navedena liter.; Nives Marvin, Slikar F. V., Sreč 86/1988, 512–15.

M. Bajc