Veber, France (1890–1975)

Veber France, filozof, r. 20. sept. 1890 v Gornji Radgoni (hišo so 1966 podrli) posestniku in krojaču Jožefu (iz Strževega pri Naklem: v r. matici Bebar, šele v Radgoni, kjer je služil vojake in se oženil, Weber) in Frančiški r. Trofenik (iz Moravcev pri Mali Nedelji), u. 3. maja 1975 v Ljubljani; do 1921 se je podpisoval Weber. Obiskoval je 6 razr. osn. šole v r. kraju, gimn. 1902–10 v Mrbu, tu vpisan 3 sem. na bogoslovju. Nato je štud. 1912–7 filozofijo na univ. v Gradcu, 1917 bil prom. (summis auspiciis) pri prof. A. Meinongu z dis. Die Natur des Gegenstandes Sollen und dessen Beziehung zum Wert …, za katero je bil nagrajen (Wartingerpreis); vmes je bil jun. 1915 mobiliziran (narednik pri vojni cenzuri za slovan. jezike). Po vojni je nadaljeval z delom v filoz. seminarju pri Meinongu, ki je V-a določil za univ. učitelja v Gradcu, a mu je ob pozivu, naj pride na novoustan. univ. v Lj., ob odhodu razumevajoče dejal: »Sie haben recht; jetzt, da die Nationen auch territorial voneinander geschieden sind, gehören Sie zu den Ihrigena. (Meinong je V-u zapustil tudi svojo zasebno knjižnico, ki je še danes jedro knjižnice filoz. seminarja lj. univ.) V Lj. je nov. 1919 postal V. priv. docent, v Zgbu se habilitiral pri A. Bazali za docenta z nastopnim predavanjem Dobro in zlo. Od 1920 bil univ. docent, od 1923 izr. in 1929 redni prof. za filozofijo na lj. univ. do 1945, ko je bil upok. — Udeležil se je vsega 3 mednar. filozof. kongresov: 1934 v Pragi, 1936 v Rimu in 1937 v Parizu. 1940 je postal dopisni član AZU. Nagrajen je bil 1937 z medaljo René Descartes v Parizu in 1939 z redom sv. Save, 1970 je prejel zlati doktorat univ. v Gradcu.

Za filozofijo se je V. zanimal že v gimn., kot sedmošolec bral prvo filoz. delo: Kartezijeve Regulae ad directionem ingenii. S tomistično filoz. se je seznanil v mrb bogoslovju pri prof. F. Kovačiču, ki mu je dal pobudo, da je stopil v pismen stik z Meinongom v Gradcu, kamor so V-u s finančno podporo pripomogli Iv. Hribar, I. Tavčar in K. Triller, 1913 pa je dobival 300 kron štipendije od štaj. dež. vlade; podpiral ga je tudi radgonski župan in vinogradnik von Kodolitsch.

V. filozof je nadaljevalec Meinongove predmetne teorije, vedno pa je izhajal iz psihologije, ki mu je, kakor Meinongu (in Brentanu) temeljna filoz. veda. Na V-ovi poti razlikujemo tri razvojne dobe.

I. Začel je z razmerjem doživljaj — predmet (predmetno teoretično). Bistvo predmetne teorije vidi v predočevalnem (intencionalnem) razmerju med doživljaji in pristojnimi predmeti. Zaradi te osnovne intencialnosti so predmeti hkrati neodvisni od subjekta, se pravi, so objektivno veljavni, in od bivanja ali eksistence, tj. da je niti ne vključujejo niti ne izključujejo. Predmetna teorija (izraz Meinong prvič 1902) je tedaj od bivanja neodvisna veda; njeni zakoni imajo brezčasno nujno veljavnost, niso izkustveno vzročni, njeno glavno načelo ni načelo vzročnosti, marveč načelo protislovja. Predmeti so samo zadnji ostanek predočevalnega razmerja. Tudi nemogoče stvari, kakor je okrogel trikotnik, imajo posebno predmetno samovanje kot tretji bitni način poleg bivanja realnih in obstajanja idealnih predmetov. Iz tega predočevalnega razmerja dobi vsebinsko razčlenitev doživljajev v predstave, misli, čustva in stremljenja; po dejni strani pa pristne (zaznavne) in nepristne (zgolj domišljijske) doživljaje, kar pri mislih ustreza razliki med prepričanjem in golo dopustitvijo. Tako vsebinska kakor dejna razčlenitev doživljajev in predmetov se ravna po zakonu psihol. in predmetnih podlag. V tem je psihol. in predm. arhitektonika: vsi višjeredni doživljaji so zgrajeni končno na najnižjih občutkih, ves predm. svet pa sloni končno na primarnih osnovah (ali fundamentih: barvah, glasovih itd.); prehod od nižjerednih doživljajev do višjerednih ter do njim prirejenih predmetov (fundatov) posredujejo posebni oblikovalni produkcijski procesi. Do razlikovanja med spoznanjem in zmoto pa nas ne vodi vsebinsko predmetna, marveč samo dejna stran doživljajev: nepristne dopustitve so že načelno zunaj razlike med spoznanjem in zmoto; vtem ko imajo avtonomna prepričanja (v razliki od heteronomnih) za svoj predmet že načelno vedno transcendentno stvarnost sámo, čeprav v posamičnem primeru ne moremo nikoli odločiti, ali imamo pravo spoznanje ali ne. Transcendentna stvarnost je tako načelna predmetno vsebinska neznanka (ali končni predmet), ki ji ves predmetni vsebinski svet služi le kot pomožni predmet. — Razen te zgolj formalne razdelitve razlikuje še posebno materialno, kjer loči med kajstvi (rečmi) in njihovimi lastnostmi, s čemer se izraziteje oddaljuje od Meinonga. Vsaka od štirih vrst predmetov je lahko posebno kajstvo kot nosilec lastnosti. Kajstvo ni gola vsota vseh lastnosti, a je vendarle samo predmet višjega reda, ki ga dobimo z oblikovalnim procesom in sloni na primarnih osnovah: ni lastnosti brez kajstev in narobe, ni kajstev brez lastnosti. Tudi razmerje med jazom in doživljaji je enako razmerju med kajstvi in lastnostmi: tudi jaz ni gola vsota doživljajev, vendar tudi jaza ni, če si odmislimo vse doživljaje. Tako sloni končno celotni psihični in fizični svet arhitektonsko na zgolj vsebinsko pojavno, predočevalno danih najnižjih osnovah: barvah, oblikah, glasovih, vonjih itd. — Že na tej stopnji se V. od Meinonga razlikuje v dveh postavkah: v pojmovanju objekt. vrednosti čustev in v utemeljitvi najstev kot pristojnih predmetov stremljenja (kar je Meinong upošteval v delu Über emotionale Präsentation, Wien 1917). Razen v knjigi Sistem filozofije, 1923 (razširjena habilitacija) je V. te misli razvijal še v: Uvod v filozofijo, 1921; Problemi sodobne filozofije, 1923 (tu zlasti spoznavno teoretične probleme); Znanost in vera, 1923; Očrt psihologije, 1924 in Analitična psihologija, 1924.

Na te podlage je sezidal tudi svojo etiko in estetiko v knjigi Etika, Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti, 1923. Etika mu je logika nagonske pameti. Brez čustvovanja bi bili za vrednote prav tako slepi kakor brez mišljenja za resnico. Razlikuje šest vrst čustev in stremljenj s »pristojnimi« vrednotami in najstvi: hedonska, estetska, logična, aksiološka, elevterična in hagiološka. Aksiološko vrednoto imenuje vrednost, aksiološko najstvo pa je v bistvu isto kakor etična dolžnost. Razlika med čustvi in najstvi na eni ter mislimi na drugi strani je v tem, da so pri prvih razlike med pozitivnim in negativnim polom kontrarne s skupno nevtralno ničelno točko, pri mislih pa kontradiktorne brez nevtralnih prehodov: najmanjše veselje je obenem najmanjša žalost, najmanjša resnica pa obenem največja zmota; zato moramo poleg etično dobrih in slabih dejanj razlikovati še etično indiferentna dejanja. — Proti vrednostno teoretičnemu psihologizmu navaja štiri vrste dokazov za objektivnost vrednot in najstev. Med vrednotami in najstvi je bistvena razlika v tem, da imajo prve ob maksimalni možnosti, tj. faktičnosti pojava, svoj maksimum, medtem ko zdrkne najstvo v isti točki na svoj minimum, kajti »dokončano delo nima več nobenega najstva, da bi ga šele končali«. Stopnje etičnih dolžnosti pa so s količino moralne vrednosti pristojnih dejanj v premem sorazmerju. — V etiki kot logiki nagonske pameti razlikuje ob materialni pravilnosti še zgolj formalno pravilnost vrednotenja in stremljenja, ki se sicer ne nanaša na apsihol. vrednote in najstva, sloni pa na takih apsihol. in predmetnih podlagah, da bi iz mater. pravilnosti teh podlag sledila tudi mater. pravilnost tega vrednotenja samega. Tako dobi podlago za vrsto matem. obrazcev kvantitativnih najstev in številne aksiome pravilnega čustvovanja in stremljenja. — Vest mu je dispozicija za pravilno vrednotenje in stremljenje, tako da je etika logika vesti; primerja jo z Aristotelovo logiko, kakor da je hotel za Fr. Baconom (Novum organon) ustvariti še tretji »organon«.

V delu Estetika, Psihol. in normativni temelji estetske pameti, 1925, je V-u le-ta posebna logika estetske (kakor etika aksiološke) pameti. Kakor je dobro in zlo svojski predmet etičnega vrednotenja, tako je lepo in grdo lastni (ne zgolj prisvojeni) predmet estetskih čustev. Estetika ni samo predmetno teoretična, marveč tudi likovno teoretična: predmeti estet. čustvovanja so posebni liki. Predmeti predstav in misli, ki so psihol. podlage estet. čustev, so samo prisvojeni predmeti estet. doživljanja. Ker so vsi liki kot proizvod posebnega oblikovalnega procesa ali »vmesnega doživljanja« zgrajeni na predmetnih podlagah različne potence, so lahko samo irealni liki neposredni predmeti ali nosilci lepote. Faktičnost irealnih estet. likov (npr. melodije) je fundirana, faktičnost realnih pojavov (osnov) pa ni; zato je prva analitično brezčasna, druga pa empirično časovno pogojena, tako da so slike, melodije itd. lepe in grde neodvisno od istinitosti pristojnih predmetnih podlag. Lik je več ko gola vsota posameznih delov. V tem daje V. sodobno likovno teoretično razlago v nasprotju z zastarelim »atomističnim« pojmovanjem. — Normativno stran je sezidal (podobno kakor za etiko) z razlikovanjem avtonomnega in heteronomnega estet. čustvovanja; od tod izvaja tudi glavne aksiome estet. pameti: notranje in zunanje pravilnosti, kvantitete in motivov ali razlogov. Lepi so lahko samo tisti irealni liki, ki imajo značaj skladnosti (harmonije). Ob koncu razlaga še bistvo, izvor, vrste in biološki pomen umetnosti in umetn. ustvarjanja. — V. sam in številni ocenjevalci so videli v Estetiki njegovo najboljše delo.

II. Drugo razvojno dobo je nadaljeval z razmerjem doživljaj — osebek (osebnostno teoretično). Od vsega začetka je naglašal jaz kot tretjo, različno realnost ob doživljajih in predmetih. Povod za odločilni obrat k razmerju doživljaj — subjekt so mu dala štiri vprašanja: 1) duševne dispozicije, ki so med subjektom in doživljaji, 2) razlikovanje med dojemalnim in osvojevalnim čustvovanjem (vrednotenjem), pri čemer je zadnje spet lahko zgolj reaktivno ali presojevalno, oboje pa spet ali stvarno ali osebno, tako imamo veselje (žalost) — cenitev, ljubezen (sovraštvo) — spoštovanje in molitev (nepolarno) — češčenje, 3) razlikovanje med obodnim in osrednjim (središčnim) doživetjem in 4) normativna stran doživljajev z vprašanjem spoznanja in zmote. Te stvari je nakazal že v delih: Idejni temelji slovanskega agrarizma, 1927; Emocionalna struktura osebnosti, LZ 1928; Problem predstavne produkcije, RDHV 1928. V celotno teorijo osebnosti pa jih je zgrnil v knjigi, ki jo je imenoval »novi uvod v fil.«: Filozofija, Načelni nauk o človeku in o njegovem mestu v stvarstvu, 1930 (prev. v nem. M. Ilc: Vorlesungen über d. Philosophie d. Persönlichkeit, 1972).

Pravilnost in nepravilnost, zasluga in krivda so izraz substancialne samodejavnosti; ker jo ima samo človek, zato je samo on podstatno bitje in oseba; predmeti zunanjega sveta niso podstati. Torišče subst. samodejavnosti je volja, ki edina naredi, da so naša prepričanja in vrednotenja pravilna ali nepravilna, zaslužna ali grešna. »Tudi tedaj ,hočemo‘, ko bi vsakdanji človek menil, da imamo golo prepričanje, in tudi tedaj smo ,prepričani‘, ko bi vsakdanji človek menil, da imamo le golo voljo: razlika pa je samo ta, da ima v prvem primeru naša volja svoj ,naperjenostni razlog‘ v tem, o čemer smo prepričani, in da ima v drugem primeru to, o čemer smo prepričani, svoj ,naperjenostni razlog‘ v naši volji«. Z naperjenostjo (intencionalnostjo) hoče povedati, da »naša volja v prvem primeru ni nikak (objektivni) učinek istinitosti … v drugem primeru ta volja enako ni nikak (objektivni) vzrok — istinitosti«. Svobodnost volje pa utemeljuje takole: volja se razlikuje od drugih dinamičnih fundatov v tem, da ne izvira iz drugih fundatov, marveč iz lastnih fundamentov; od statičnih fundatov pa v tem, da ne izvira iz fundamentov a priori brezčasno in nujno, marveč časovno vzročno in zato ne nujno. Volja tedaj ni predmet višjega reda (kakor stremljenje), marveč najnižja osnova prvega reda — substanca sama. »Človekova volja ni nikako prirodno vzročno dogajanje, ker časovno izkustveno ne izvira iz drugega dogajanja; tudi človekova volja ni nikako slučajno dogajanje, ker tudi časovno izkustveno izvira, to pa iz lastnega fundamenta.« V tem je bistvo njene svobodnosti in razlog za človekovo odgovornost ter jedro osebnosti; v tem pa je tudi izhodišče za odnose: človek in človek, človek in narava, človek in nadnaravni svet ter »enotna slika sveta in življenja«.

III. Tudi tretja stopnja V-ovega fil. razvoja je logično nadaljevanje prejšnjih. Do razmerja doživljaj — substancialna stvarnost zunanjega sveta (ontološko) je prišel tako, da je razširil razlikovanje med obodnim in osrednjim doživljanjem na vse predmete našega spoznavanja; s tem je dobil razliko med oblikovalno površinskim (vnanjim) in zadevalno globinskim (notranjim) dojemanjem predmetov. Zdaj mu je na mah jasno, da nam zgolj vnanja smer dojemanja predočuje kvečjemu vedno bolj sestavljene vsote lastnosti, nikoli pa reči same. Z oblikovalnim procesom moremo dojeti kvečjemu to, kar je sezidano na primarnih lastnostih, torej samo predmete višjega reda, tedaj gole superstance (akcidence), ne pa substance, ki si jih ne moremo predmetno »predočevati«, marveč jih utegnemo le zadeti ali zgrešiti. Vnanje dojemanje gre od lastnosti do lastnosti, globinsko pa od lastnosti do njihovih nosilcev. Zato tudi reči niso več brezčasno odvisne od svojih lastnosti, marveč narobe: »Istinitost prirodne lastnosti je le istinitost pristojne prirodne reči« (Knjiga o Bogu, 1934; prev. v angl. J. M. Trunk, Leadville 1942, a brez odmeva). Podstat tedaj ni nič drugega ko istinitost reči same, ki pa si je kot take ne moremo vsebinsko predstavljati ali predočevati, moremo jo kvečjemu zadeti. Istinitost ali stvarnost (eksistenca) je vsebinsko prazen dejavnik; pomeni le način, kako dojemamo istinito stvar: zgolj možno in stvarno bistvo se vsebinsko ne razlikujeta v ničemer. Tako dobimo intencionalno spoznavanje čisto kvalitativne, načinovne narave, ne pa kvantitativno vsebinske. Zgolj vnanje dojemanje je predmetno teoretično predočevanje pojavov, globinsko dojemanje pa je nepredmetno: zadene ali zgreši stvari same, kolikor zadene ali ne zadene na odpor; stvarnost je isto, kar je sila. Razen predočevalne funkcije s predočevalnim čutom moramo razlikovati tudi posebno zadevalno z zadevalnim čutom; razen predmetne naperjenosti moramo razlikovati še dinamično območno. Ker sta v vsakem doživljanju združeni obe funkciji — v različni meri — ne moreta biti predmet spoznanja niti goli pojav brez stvarnosti niti čista stvarnost brez vsake pojavnosti. Čim manj ima kakšna stvar predočevalno fenomenalne narave, tem manj jo moremo imenovati predmet. Človek kot oseba že celo ne more biti predmet. — Tako je V. prišel od predmetne teorije do ontologije, ki pa »ni prav nič metafizična« (Vprašanje stvarnosti, Dejstva in analize, 1939; prev. v nem. Die Frage der Wirklichkeit, Tatsachen u. Analysen, 1940). Prava ontologija je bistvogledna teorija vsega zadetega, gola predmetna teorija pa bistvogledna teorija vsega predočevanega. S tem mu je dano subjektološko stopnjevanje vsega izkustvenega sveta: kamen, rastlina, žival, človek. Če je predm. teorija skrčila vse subjekte na predmete, dela V-ova ontologija nasprotno: vse predmete skrči na subjekte. V predmetni teoriji je celotnost statičnih, brezčasno nujnih fenomenalnih danosti navzdol zaprta (osnove), navzgor pa odprta v neskončnost, tako da vključuje tudi tisto danost, ki se imenuje bog. V ontologiji pa je celotnost vseh danosti empirično realna, dinamična in časovno pogojena, navzgor in navzdol zaprta, zahteva tedaj svojo zadnjo utemeljitev v neempirični stvarnosti, ki se imenuje Bog. V. razlikuje pet poti do zadnje stvarnosti, vse pa se dajo skrčiti na dve: od doživljajev prek osebnih subjektov do absolutne osebe in od doživljajev prek transcendentne stvarnosti do absolutne stvarnosti.

Posegal je tudi v kulturno filozof. prablematiko. Razen knjige Idejni temelji slovanskega agrarizma in člankov o zadružništvu je napisal še: Sv. Avguštin, Osnovne filozof. misli Sv. Avguština, Poizkus kulturno zgod. apologije novega življ. idealizma in svetov. optimizma, 1931; Nacionalizem in krščanstvo, Kulturna pisma Slovencem, 1938; razpravo o fenomenologiji jezika (ČJKZ 1920), delal poskuse po lj. radiu 1931–2 o prepoznavanju človeka po glasu. O drugih filozofih je V. pisal malo; razen o Avguštinu le članke o Bergsonovi teoriji smešnega, o I. Berniku (SBL), Kl. Jugu (SBL), Mahniču, Markiču, Ušeničniku, Sokratu, Masaryku, Spinozi in Petronijeviču. Na kritike je redko odgovarjal, nekaterih niti bral ni. V svojih knjigah razen Meinonga (zlasti v Sistemu fil.) ni navajal malone nikogar, a še to le bežno; pisal je »iz sebe«, — V. je bister analitik (Meinong, Zum Erweis des allg. Kausalgesetzes, Wien 1918, ga imenuje »bistroumnega oponenta«) in dosleden sistematik: nobenega poglavja ne moremo iztrgati iz njegovih knjig, ne da bi uničili celote in narobe ne moremo nobenega natisniti kot samostojne razprave; zaradi sistematičnosti se temeljne psihol. in spoznav. teor. misli v vsakem delu ponavljajo; slog ima kar shematično jasen, a dolgovezen; knjige je narekoval naravnost v stroj. Predaval je živahno, brez pismene priprave, trgal iz sebe, ne da bi pri tem izgubljal logično nit svojih misli.

V. je utemeljitelj moderne, nesholastične, nazorsko nevezane filoz. pri Slovencih. Dokler je pisal boga z malo začetnico, so ga hvalili ateisti in odklanjali teisti; ko pa ga je pisal z veliko začetnico, je bilo nasprotno. Prav pa niso imeli ne eni ne drugi, ne prej ne pozneje, kajti V. je bil kot filozof v bistvu vedno isti: v začetku je obravnaval pretežno pomožne predmete (pojave), proti koncu pa zlasti končne predmete (stvarnost); začel je s predm. psihologizmom, končal pa s predm. ontologizmom; sam pravi, da je bila njegova »notranja pot… organsko nepretrgana in ravna« (Filozofija, 6). V. Benussi, docent za eksper. psihol. v Gradcu, je V-u že v času študija napovedal uspeh v znanosti (»Weberlein, sie dürfen nicht allzu dogmatisch in die Zukunft blicken. Ich versichere sie nämlich, dass nicht 20 Jahre vergehen werden und ein Buch von Weber erscheinen wird, das den Hauptzweck haben wird, das Dasein Gottes zu beweisen«).

Meinong je V-u po Mallyju izročil tudi svoj še nedokončan spis Ethische Bausteine, ki naj bi ga dokončal in izdal, s čimer je imel najlepšo priložnost, da bi se uveljavil tudi pred nemškim fil. svetom, a je čez desetletja rokopis nedotaknjen vrnil. Tudi sicer ni imel stika s širšim svetom. Meinongovo predm. teorijo je pozneje zasenčila Husserlova fenomenologija; danes niti v Gradcu nima več nobenega zastopnika. Kako bi bilo z V-ovo filozofijo, če bi bil pisal v nemščini, ne vemo. Zanimivo pa je, da je V-ov zbornik (ured. A. Trstenjak) Vom Gegenstand zum Sein, In honorem Fr. Weber octogennarii, München 1972 (s sliko) — bestseller; proti pričakovanju vzbuja veliko zanimanje v nem. filoz. svetu. Zanj so študije o V-u napisali A. Trstenjak, K. Wolf, M. Ilc, D. Pirjevec, I. Urbančič in R. Trofenik; obj. so tudi V-ovi spisi Meine Beziehungen zu Meinong, nem. prevod Filozofije in nem. povzetek Vprašanja stvarnosti. Članki o zadružništvu iz let 1933–7 so zbrani v knj. Zadružna misel, B. Aires 1979 (uvod Z. Simčič, z netočnostmi).

Prim.: osebni podatki; LAZU 1943, 177–9 (s sliko in bibl.); F. Verbinc, Filoz. tokovi na Slov., 1970 (bibl.); L. Bartelj, Dela dr. F. V-a, 1972 (samozal., popolna bibl. in lit.) — dodaj: UT 1923, št. 49; J 1930, št. 218; 1932, št. 123; 1940, št. 62; S 1930, št. 91, 215; 1934, št. 75 (s sliko); 1936, št. 218; 1940, št. 216 (s sliko); -r-š (M. Košir), Književnost 1933, 408 do 418; SN 1936, št. 291 (s sliko); B. Borko, Panonski zbornik 1966, 335–7 (s sliko); L. Bartelj, BV 1970, 255–61; Družina 1970, št. 17; 1975, št. 20; E. Bojc, Nova pot 1970, 305–12 (s sliko in bibl.); I. Urbančič, Problemi 1971, št. 102, 23–4; B. Rudolf, NRazgl 1973, 545 do 546; D. Pirjevec, Estetska misel F. V-a, 1975; A. Trstenjak, Znamenje 1975, 194–200. — V tujini: Ueberweg, Grundriss d. Gesch. d. Philos. IV, Berlin 1923; E. Schwarz, Beitr. zur Lehre von d. intell. Phantasie, Wien 1925; A. Sodnik, Fr. Webers System …, Archiv f. Gesch. d. Philos. u. Soziol. (Berlin) 1931, 229–66; E. Schwarz, Ueber den Wert, das Soll u. d. richtige Werthalten, Graz 1934; H. Hartmann, Das denkende Europa, Berlin 1936; H. Lešanc, Archiv f. d. Gesch. d. Philos. (Leipzig) 1938, 283–90; A. Trstenjak, Divus Thomas (Freiburg) 1939, 327–57; K. Wolf, Die Entwicklung d. Werttheorie …, Meinong-Gedenkschrift, Graz 1952; A. Trstenjak, Archiv f. Philosophie 1957, 244–78; E. Weinhandl, Oesterr. Hochschulzg 1957, 1. 7.; R. Trofenik, Studia monacensia slovenica … 1969, 132–42. — Slike: arhiv SBL; IS 1925, št. 110; 1931, 403 (karikaturi); portret A. Zupanec-Sodnik (v družinski lasti). A. T.