Vdovič, Bogumil (1880–1933)

Vdovič Bogumil, publicist in prevajalec, r. 21. avg. 1880 na Turjaku graščin. oskrbniku Janezu in Neži r. Hočevar (iz Škrabč na Blokah), u. 17. marca 1933 v Ljubljani; očeta je zgodaj izgubil. Gimn. je obiskoval 1892–9 v Lj., se vpisal kot jurist na univ. na Dunaju, a študija ni končal, temveč opravljal pisarniške službe v Lj. in Gor. V času 1. svet. vojne je bil na frontah v Galiciji in ob Soči, nazadnje odpuščen kot invalid. Med 1917–23 je bil uradnik v Lj. na Borzi dela in v Invalidski delavnici, 1923 (?) upok., potem se je posvetil slovstv. delu, zlasti prevajanju.

Najprej je sodeloval s kritiko pri NZ (1909, 261), pozneje s psevd. Georges pisal duhovite podlistke v S (1924, št. 98, 100, 176, 213. 292; 1925, št. 18, 26, 29, 37, 46, 93, 121; 1927, št. 182, 193), J (1926, št. 204, 208–10; 1928, št. 242; 1929, št. 3; 1933, št. 72), cikel epigramov Osat (M 1932). V njih je satirično, včasih prav hudo smešil tedanje družb. življenje, zlasti kulturne in polit. izrodke. Največ je prevajal, in to iz rušč.: basni Krilova (LZ 1923–5; NDk 1925, št. 261; S 1929, št. 281; M 1929–30, 1932, 1934; tudi v knj.: Basni, 1932; ocene: J št. 103, S št. 107, ŽiS 11. knj., 527, ŽS 155–6 – vse 1932); dramo Gribojedova Gorje od uma (odlomek LZ 1929, 350–7; M 1929, 168–70); prozo: I. V. Albanov, Med življenjem in smrtjo, 1930; S. R. Minclov, Ko so hrasti šumeli (M 1931–32 in v knjigi 1932; ocena DS 1934, 107–8); I. Turgenjev, Lovčevi zapiski, I. 1933 (ocene: DS 101; LZ 537 do 540, S, št. 56, Sd 229–31 – vse 1934); iz angl.: R. Kipling (LZ 1917, 272; 1918, 336–40; S 1919, št. 165); R. Baden-Powell, Igre za mladce, I, 1929; J. Habberton, Helenina otroka (M 1935 in v knjigi 1936; ocena: DS 1936, 551); iz nem.: P. G. Münch (M 1932, 155; 1933, 439); iz ital.: D. J. Manuel (M 1931, 78); iz franc. (Maupassant), madž. (Jokai) in češč. (jurid. prispevke v SP 1920– ). Večina prevodov je izšla anonimno. Za gledališče je prev. in prir. komedijo J. N. Nestroya Za ljubezen so zdravila (upriz. 1930). Prevodi so čisti in naravni, razodevajo tenak sluh za lepoto in duha slovenščine. V skrbi za lep in pravilen jezik je pisal obsežne jezikovne glose Mrcvarstvo (NDk 1925, št. 168 – 1927, št. 29; 38 nerednih nadalj.) ter Slovenščina in Slobenarji (S 1924, št. 58, 69, 152, 222, 246), v njih rešetal zlasti časnikar. jezik in njegove napake (S 1924, št. 69). Nazore o jeziku označuje članek Lepota jezika (S 1929, št. 101). Sestavil je kulinarično brošuro Ribe, 1926.

Čeprav bolehen, je bil V. izredno dovtipen in duhovit družabnik, pravi bohem. Njegovo svojstveno človeško podobo je v leposl. obliki narisal Jug Kozak v Georgesovi maski (LZ 1936, 443–54, 533–47; v knjigi Maske, 1940, 1949²). — Psevd.: B. V., Georges, Miha Gorjanc, M. V. — Prim.: Bibl JLZ; M 1932, 273; 1933, 192 (s sliko); ŽS 1933, 95–6; DP 1933, 147; DT 1933, št. 13; J 1933, št. 66, 67; S 1933, št. 65; SN 1933, št. 64; ŽiS 1932, knj. 11, 209; 1933, knj. 13, 347; KMD 1934, 80 (s sliko). Kr.