Vavken, Andrej (1838–1898)

Vavken Andrej, skladatelj, r. 29. nov. 1838 v Planini pri Rakeku kmetu Janezu in Katarini r. Podboj, u. 16. apr. 1898 v Cerkljah na Gorenj. V Lj. je obiskoval 1854/5 realko (1. razr.), 1856–7 učitelj. tečaj in javno glasb. šolo pri K. Mašku. Služboval je od 1857 kot učitelj oz. nadučitelj v Cerkljah (1893 upokojen), obenem pa je imel še posestvo, trgovino in gostilno. Bil je župan (1868–98), državni poštar, načelnik kranj. šol. odbora, ustanovitelj podružnice CMD in KD ter gasilskega društva. — Prve skladbe je napisal že v dij. letih, v Cerkljah pa ga je služba organista (znan improvizator) in pevovodje še spodbujala h komponiranju. V samozal. je objavil zbirko posvetnih pesmi Glasi gorenski I, 1861 – II, 1863 (oceni: N 1861, 151; UT 1861, 85), ki vsebuje večidel V-ove samospeve, dvospeve in mešane ter moške zbore, deloma s klavir. spremljavo. Pesem Otožnica (I. zv., posvečena K. Mašku), znana kot Vigred se povrne, je izzvala obsežno polemiko o avtorstvu. Pripisovali so jo V-u, J. Sk(e)rbincu, ki je svoje avtorstvo tudi potrdil (J 1925, št. 209; S 1925, št. 203), in G. Riharju. Kot izvirnik so navajali tudi staro nem. ljudsko pesem Freund, ich bin zufrieden, pa zapisu O. Deva pa naj bi bila ljudska pesem iz Bele krajine. P. Kozina je dokazal, da je pravi avtor V. (J 1925, št. 253; rkp v mapi P. Kozine, glasb. zbirka NUK), podprl pa ga je tudi Dev (SN 1925, št. 252). V samozal. je V. izdal še zbirki Napevi cerkvenih pesem (I, med 1862 in 1864; II-V, konec 1871 ali na zač. 1872, ponatis 1874; VI-VII, 1874; v njej je največ V-ovih pesmi, povečini štiriglasnih zborov a cappella ali z orgelsko spremljavo) in Pesmi z napevi za cerkev in šolo, 1864. Drugod so bile natisnjene: Sveto obhajilo (Caecilia 1858/9, 24), Vesela pevka (V 1872, št. 11, pril.) in Veseli šolar (V 1874, št. 3, pril.). Zložil je glasb. sceno za Borštnikovo igro Stari Ilija (predvajana 1890 v Dež. gled. v Lj.) in obj. nekaj člankov o glasbi, npr. v N (1862, 21) in UT (1862, 15, 206–7). Vseh njeg. skladb je blizu 90, a so mnoge ostale v rkp, verjetno tudi zato, ker je imel izven glasb. področja štev. obveznosti.

Kompozicijsko je V. izšel iz Riharjeve tradicije ljudskega cerkv. petja, naslonil pa se je tudi na vokalno prakso čitalnic. Skladal je homofonsko, preprosto, s poudarkom na izrazito grajeni in razgibani melodiki, ki jo je podprl z nevsiljivo harmonsko spremljavo. Odlikuje ga pristnost in neposrednost doživetja, zato so bile njeg. pesmi med ljudstvom priljubljene. Čeprav je bil predhodnik cecilijan. gibanja in so ga cecilijanci pozneje sprejeli medse, se je muzikalno izražal po svoje. Slogovno sodi – ob še prisotnih elementih klasicizma in predromantike – v zgodnjo romantiko. — Prim.: r. list in drugo gradivo (družin. arhiv vnuka dr. Evgena V-a, Lj.); V-ova mapa (glasb. zbirka NUK); izv. realke Lj.; Cvetko III; MuzE; Moder 306; N 1862, 21; UT 1863, 284; 1898, 132; 1938/9, št. 18; LMS 1876, 214; P. Radics, Frau Musica in Krain, 1877, 44; I. Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, 1890, 124–5; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, 1890, 169; F. Kimovec, CG 1898, 51–5; isti, Od Ilirije do Jugoslavije, 1931, 80–107, 181 (s sliko); M. Kogoj, Pevec 1921, št. 3/4; S 1924, št. 86; J 1925, št. 204; A. Schwab, Zbori 1927, 40–1; J 1935, št. 288; S 1937, št. 251; A. Dolinar, CG 1941, 89–90; J. Lavtižar, Naši zaslužni možje, 1943, 94–7; St. Premrl, CG 1943, 44–6; V. Ukmar, D. Cvetko in R. Hrovatin, Zgodovina glasbe, 1948; S. Trobina, Slov. cerkveni skladatelji, 1972; Š. Bulovec, Prešernova bibl., 1975, 311. — Sliki: Cvetko III, 235; Dnevnik 1978, št. 259. Klemenčič