Vatovec, Fran (1901–1976)

Vatovec Fran, časnikar in zgodovinar časnikarstva, r. 30. maja 1901 v Gradiški ob Soči častniku Antonu in Alojziji r. Drašček, u. 19. febr. 1976 v Ljubljani (pok. na Viču). Osn. šolo (vadnico) 1907–11 in 3 razr. gimn. je obiskoval v Gor., kot begunec krajši čas kmetoval v Enzelsdorfu pri Gradcu, 1916 nadaljeval klas. gimn. v Mrbu. Po maturi 1921 je bil od avg. i. l. do 30. apr. 1928 v šoli rezervnih oficirjev v Sarajevu, vmes štud. zgod. in zemljepis na fil. fak. v Lj. (prof. L. Hauptman), 1927 bil prom. z dis. Kolonizacija v Laškem okraju (delno natisnjena 1927). Šestojanuarska diktatura mu je onemogočila prof. poklic, odločil se je za časnikarstvo: maja 1928 se je zaposlil v uredništvu S, od 1934 pa J: 1936–8 je bil gl. in kulturni urednik MV, avg. 1938 – april 1941 urejal mrb izdajo SN, 1942–5 je delal v njega lj. uredništvu, april 1941 – jan. 1942 brezposeln. Ves vojni čas je bil povezan z novinar. aktivom OF kot blagajnik. — Po osvoboditvi je bil član uredništev SPor in TANJUG, od 1946 Tiskovnega urada pri predsedstvu vlade LRS in urada za informacije LRS, kjer je organiziral odd. za periodični tisk, založništvo in dokumentacijo. 1953 je postal viš. referent pri izvrš. svetu LRS do upok. 1959, a nadaljeval z delom pri Turist. zvezi kot tajnik. Po dokončni upok. 1963 je od sept. i. l. honor. sodeloval z Visoko šolo za polit. vede v Lj., od 1964 kot znan. sodelavec, predaval predmet jsl in svetovna publicistika in retorika, 1973 je bil izvoljen za izr. prof. zgodovine teh predmetov (prvi habilitirani časnikar); z letom 1969 je retoriko predaval tudi na pravni fak. lj. Univ. — Kot član MLO Lj. (1951–2) in podpreds. turist. komisije je sprožil ustanovitev turist. organizacije v Lj., maja 1952 dal pobudo za poletne festivalne prireditve, bil izvoljen za preds. festivalnega odbora 1952–5 in jun. 1955 realiziral prvo predstavo v Križankah; postal je 1955 prvi v. d. direktorja Zavoda lj. festival (do 1956) in 1956–63 bil njegov programski vodja, od 1952 urejal vsakoletno brošuro Ljubljanski festival, a tudi publikacije: Vedra Lj., 1960–1; Pot, dolga 10 let, 1962; 20. Poletne kult. prireditve, 1972. — Prejel je odlikovanja: 1951 red zasluge za narod III; 1968 red dela z zlatim vencem; nagrade: 1967 Tomšičeva; zlato odličje Turist. zveze Sje.

Med obema vojnama je sodeloval pri organiziranju množičnih opozicij. ljud. taborov na Štaj. (Slov. Konjice, Videm ob Ščavnici, Vel. Nedelja, Rodne nad Rog. Slatino, Frankolovo, Vojnik pri Celju in 1932 Celje, skupaj s F. S. Finžgarjem), podtalnih akcij (protirežim. letaki), bil 2-krat aretiran ter doživel nad 30 osebnih, hišnih ali uredniških preiskav; takrat je tudi ustanovil opozicij. usmerjeni športni klub Maraton in bil podpreds. težkoatletske zveze Jsle. Kot odličen govornik je imel ok. 200 govorov, mdr. na študent. zborih lj. univ., na dijaških mladin. zborovanjih, v prosvetno-kultur. društvih (predvsem kot podpreds. Prosv. zveze v Mrbu), pozneje v okviru ljud. univerz, oddaj Radia (1953, 1957, 1961, 1969, 1971) in televizije Lj. (1967, 1970, 1972). O govorništvu je napisal več teoretičnih člankov (mdr. v Naš dom 1932, št. 1–12) in knjigi: Retorika ali govorništvo in javno nastopanje, 1968; Retorika — Govorništvo, 1972 (za priročnikom J. Langusa Praktični govornik, 1935, prvi takšni deli pri Slov.).

Prvi članek je obj. kot osmošolec v listu Naša moč (1921, št. 1 — o viničarstvu), prvi uvodnik pa v listu Straža (1924, št. 86 — o spremembah v slov. liberalizmu). V poklicu je segal v vse zvrsti časnikar. pisanja, od uvodnikov (zlasti 1936–8) do feljtonov, od polemike do potopisa, od glose pa do gledal. kritike (nekaj let pisal rubriko Mrb gledal. pismo, Mrb kulturno pismo) ter knjižne recenzije; pri tem vedno dajal prednost kult. vprašanjem. V začetnih zgod. obj. je obravnaval srednji vek (Kolonizacija laškega okraja v luči krajevnih in ledinskih imen, ČZN 1929; Pravosodstvo na šentpavelskih posestvih v »Marki onstran dravskega gozda«, ib. 1931). Od ok. 1933 se je ob žurnalizmu usmerjal v preteklost slov. časnikarstva, sistematično od 1951 dalje. Napisal je knjigo Slovenski časnik (1557–1843), 1961, ki je začetek trilogije; brošure: 140 let slov. žurnalistike, 1937 (samozal., ponat. iz MV); Sodobni problemi družb. obveščanja, 1963 (skripta, uredil); Cankarjeva publicistika in Trst, 1966 (ponatis iz PDk 1966); Razvoj jsl novinarstva, I, 1967 (skripta); Stoletnica »SN«, 1968 (z B. Teplyjem); The development of the Sloven and Yugoslav periodical journalism, 1968; Slov. in jsl časniška beseda, 1969; Časnikarski fenomen: goriška Soča, 1971; štev. članke: mdr. Novinstvo in novinarstvo, v: Za vsak dan, I. (1937); Naše novinarstvo, MV 1937, št. 198; 1938, št. 74; O časnik. anonimnosti, Novinar 1953, št. 1; Razvojne tendence slov. časnik. tiska, NRazgl 1955, št. 18, 20; Socialist. časniški tisk na Slov., Večer 1959, št. 84 sl.; V celjskem časnik. žarišču je vzklila 1. slov. social. revija, ib. 1967, št. 202–4; Slov. časniška in časop. beseda na Kor., Koroška in kor. Slovenci, 1971; itd. Prikazoval je pisatelje, ki so bili začetniki časnikarstva pri Slov.: V. Vodnika, J. Bleiweisa, A. Tomšiča, J. Jurčiča, F. Levstika, J. Kersnika, J. Trdino, Iv. Cankarja idr., pregled strnil v razpravo Slov. pisatelji in časnikarstvo (Dialogi 1972). Ob jubilejih je podajal preglede razvoja posameznih časnikov, npr. Einspielerjevega S, E, Soče, SN, Brenclja, Jurija s pušo, tržaškega Dela, Pavlihe itd.

Uredil je 1930–4 mesečnik Naš dom (Mrb), lista 1952–3 Lepa Ljubljana in 1961–3 Turist. novice ter knjigo Ljubljana in njeno turist. zaledje, 1960. Napisal je brošuro Rožna dolina … 1958. V Našem domu je obj. prozo Razdejane duše (1931, 2 sl.), prev. Pichlerjeve povesti Sredi življenja viharjev (1930, 20 sl.), krajše črtice (1930, 3–6, 66–7; 1931, 178–81), zgod. prikaz Kleopatra (MV 1938, št. 96–103). Opisal je popotne vtise z Dunaja (ib. 1935, št. 144–9; 1937, št. 259–63), Italije idr. (TurV 1961), propagiral turizem. Sodeloval je pri terminol. komisiji Inšt. za slov. jezik SAZU (publicistika, retorika, turizem), s članki pri SBL (od 1966 dalje), Priročnem leksikonu in Leksikonu CZal v Lj.

V. je bil prvi slov. časnikar, ki je z velikim zanosom proučeval zgod. svoje stroke pri nas. Snov za štev. objave je zajemal iz časnikov, drugih virov, ki bi mu raziskovanje poglobili, skoraj ni uporabljal. Za slov. časnikarstvo je postavil periodizacijo: Vodnikova doba 1797 do 1800, prednoviška 1800–1843, Bleiweisova 1843–73, doba prvih dnevnikov 1873–1918, povojna 1918–. V knjigi (1961) je obdelal le prvi dve, druge fragmentarno v mnogih člankih. — Psevd.: -c-c, -c., -c-, -c, -ec., -n, -v., V-c, C, F. V., V., vafr., VAFR, Franc Drašček, fant od Soče, Rožnodolski. — Prim.: osebni podatki (z bibliogr.); SGL; GLLjO 1960/1, 273–5 (s sliko); Delo 1961, št. 146 (s sliko); 1976, št. 43, 44 (s sliko); PDk 1961, št. 127; 1976, št. 48 (s sliko); Tov 1961, št. 21 (s sliko); TurV 1961, 167 (s sliko); GLMrb 1961/2, št. 1/4, 28–30 (s sliko); Bibl. del… fak. za sociologijo, polit. vede in novinarstvo lj. Univ. 1971, 76–83; Večer 1971, št. 127, 128; Dialogi 1972, 243–52 (s karikat.); Prim. novice 1973, št. 5 (s sliko); 1976, št. 9; B. Avsenak, ČZN 1975, 170–1; Dnevnik 1976, št. 49 (s sliko); F. Vreg, NRazgl 1976, 180; B. Marušič, ZČ 1976, 323–5; isti, Jadran. kol 1977, 85–6. *

VATOVEC Fran, zgodovinar, časnikar, r. 30. maja 1901 v Gradišču ob Soči, u. 19. febr. 1976 v Lj. Oče Anton, častnik, mati Alojzija Drašček. Osn. š. (in vadnico) ter tri razr. gimn. v Gor. Med prvo svet. vojno je z družino živel v begunstvu (Enzelsdorf pri Gradcu), študij je nadaljeval na klas. gimn. v Mrbu, kjer je maturiral 1921. Študiral je zgod. na lj. U, diplomiral je 1926; 27. jul. 1927 pa je promoviral z disertacijo Kolonizacija laškega okraja. Del disertacije je objavil v knjižni obliki K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja (Lj. 1927). Ker ni mogel opravljati prof. poklica (šestojanuarska diktatura), se je odločil za časnikarstvo. Zaposlil se je pri mrb. izdaji S (1928–34), 1934 je prešel k tiskovnemu konzorciju J. Bil je v ured. mrb. izdaje J, glavni ur. MV (1936–38) in od avg. 1938 do apr. 1941 urejal mrb. izdajo SN. Po nemški okupaciji Mrba se je preselil v Lj., kjer je potlej živel. Po nekaj mesečni brezposelnosti se je 1. mar. 1942 zaposlil pri SN (ostal do 8. maja 1945). Med vojno je deloval v časnikarskem aktivu OF. Po vojni je bil nekaj časa pri SPor in Tanjugu, od 1946 je bil zaposlen pri Tiskovnem uradu predsedstva vlade LRS in v uradu za informacije LRS; 1953 je postal višji referent pri IS LRS (do 1959, ko je bil upokojen). Do dokončne upokojitve (1963) je bil tajn. lj. turistične zveze. 1. sept. 1963 je postal znanstveni sodelavec Visoke š. za polit. vede v Lj. (kasneje FSPN lj. U), predaval je predmet jsl. in svetovna publicistika in retorika (retoriko je predaval tudi na Prav. fak. lj. U). 25. apr. 1973 je bil izvoljen za izrednega vnaprej habilitiranega prof. za zgod. jsl. periodične publicistike na FSPN. - V. je med vojnama organiziral na štajerskem opozicijske ljudske tabore (Slov. Konjice, Vel. Nedelja, Videm ob Ščavnici, Frankolovo, Vojnik, Rodne pri Rogaški Slatini). V Mrbu je ustanovil težkoatletski klub Maraton in bil podpreds. težkoatletske zveze Jsle. Nastopal je kot govornik na najrazličnejših prireditvah in zborovanjih, zlasti ko je bil podpreds. Prosvetne zveze v Mrbu. Sodeloval je tudi pri oddajah radia Lj. in RTV Lj. V turistični organizaciji je bil aktiven od 1951. Sprožil je ustanovitev turistične organizacije v Lj., maja 1952 je pobudil poletne festivalske prireditve v Lj. in vodil festivalski odb. (1952–55). 1955 je postal prvi v.d. dir. Zavoda lj. festival. Urejal je in pisal v publikacije lj. festivala. - Prvi članek je objavil kot dijak (Naša moč 1921, št. 1), v mrb. Straži je 1924 (št. 86) objavil prvi uvodnik (o spremembah v slov. liberalizmu). V poklicnem časnikarskem delu pa je pisal uvodnike, polemike, feljtone, glose, gledališke in knjižne kritike. Neposredno po diplomi je v ČZN (1929, 1931) objavil dve znanstveni razpravi (Kolonizacija laškega okraja v luči krajevnih in ledinskih imen ter Pravosodstvo na šentpavelskih posestvih). Zgod. razprav te vrste kasneje ni več objavljal, ampak se je začel od okr. 1933 posvečati zgod. slov. časnikarstva; s temi raziskavami pa se je sistematično in prav intenzivno ukvarjal od 1951. Iz prvega obdobja njegovih raziskav sta omembe vredni objava o V. Vodniku, očetu slovenskega časništva, ki je izšla najprej v MV (1937), nato pa kot ponatis v 140 let slovenske žurnalistike (Mrb. 1937), ter o Janezu Bleiweisu in njegovih N (J 1943, št. 27–31 in SN št. 22, 1944, št. 8, 1945). Od 1951 je slov. in jsl. publicistiki in časnikarstvu posvečenih skoraj 200 V-evih objav. Med temi je na prvem mestu knjiga Slovenski časnik (1557–1843), 1961, zamišljena je bila kot prvi del trilogije; celotnega dela ni dokončal. Kot samostojne izdaje je objavil še Sodobni problemi družbenega obveščanja (Lj. 1963; soavtor); Cankarjeva publicistika in Trst (Trst 1966; ponatis iz PDk); Razvoj jugoslovanskega novinarstva, I (Lj. 1967; skripta); Stoletnica »Slovenskega naroda« (Mrb. 1968; soavtor z B. Teplyjem); The development of the Sloven and Yugoslav periodical journalism (Lj. 1968); Slovenska in jugoslovanska časniška beseda (Trst 1969; ponatis iz PDk); Časnikarski fenomen: goriška »Soča« (v Ob stoletnici »Soče« 1871–1915, Trst 1971; soavtor ob B. Marušiču). V-evi članki in razprave o zgod. slov. in jsl. časnikarstva so objavljeni v LdP, SPor, NRazgl, Novinar, SlovV, Brencelj, NOja, TT, Večer, Rodna gruda, PDk, Delo. Naša štampa, Kron., KG, JKol, Dial., Sreč. Bibliografijo njegovih zgod. spisov je objavil ZČ (30/1976, 326–32). - Več je tudi V-evih objav o govorništvu. 1968 je izšla v Mrbu knjiga Retorika ali govorništvo in javno nastopanje; iz 1972 je knjiga Retorika-govorništvo, po smrti pa je izšlo Javno govorništvo (Trst 1984). Uredil je mrb. mesečnik Naš dom (1930–34), lista Lepa Ljubljana (1952–53) in Turistične novice (1961–63) ter knjigo Ljubljana in njeno turistično zaledje (1960). Sem je treba vključiti tudi V-evo brošuro Rožna dolina (Lj. 1958). Med obema vojnama je objavil tudi nekaj proznih črtic, o kult. problemih je pisal tudi po drugi svet. vojni, spomnil se je tudi življenjskih jubilejev nekaterih svojih sodobnikov. Nekaj biografij je prispeval za SBL, sodeloval je pri terminološki komisiji Inštituta za slov. jezik SAZU. Bil je tudi odlikovan in nagrajen. Zgodovinopisje ga označuje »kot prvega in edinega izrazitega zgodovinarja slov. časnikarstva« (ZČ 30/1976, 325). V-evi psevdonimi so: -c-c, -c., -c-, -ec., -n, -v., V-c, C, F.V., V., vafr., VAFR, Franc Drašček, fant od Soče, Rožnodolski. - V. je bil tesno povezan z rodnimi kraji. Pogosto je objavljal v PDk, na Prim. je tudi predaval (Trst, Nova Gor.) in sodeloval s Klubom starih gor. študentov (gogornik ob odkritju plošče E. Klavžarju v Vipavi 27. jun. 1971).

Prim.: SBL IV, 364–66 in tam navedena liter.; GorLtk 7/1980, 149.

B. Mar.