Vašte, Ilka (1891–1967)

Vašte (Waschte) Ilka (pri krstu Klotilda, Franja), pisateljica, r. 2. jun. 1891 v Novem mestu davčnemu pristavu Antonu Burgerju (iz Postojne) in Franji r. Rohrmann, u. 3. jul. 1967 v Ljubljani. Osn. šolo je 1897–9 obiskovala v Ribnici in 1899–905 v Lj., 1905/6 višjo dekl. šolo (ker je bila premlada za učiteljišče) in končno 1906/7–1909/10 tu učiteljišče. 1912 je opravila strok. izpit, nov. 1921 pa se na tečaju usposobila za pouk na meščan. šoli (matem., prostoročno in geom. risanje, lepopis). Poučevala je kot suplentka 1910–1 v Krašnji, 1911–2 na Jesenicah in na Breznici pri Žirovnici. Nato jo je vodstvo DCM v Lj. imenovalo za proviz. učiteljico na svojih zasebnih šolah v Trstu, 1913 tudi definitivno. V Trstu (Acquedotto) je ostala do 1919; tu se je poročila z učiteljem Avg. Vaštetom (po rodu iz Zagorja ob Savi). Zaradi it. zasedbe Trsta in zgodnje moževe smrti se je s hčerkama preselila v Lj. in učila od 1919 do 2. svet. vojne na I. mest. dekl. mešč. šoli, od 1945 na III. drž. moški gimn., od 1947 na VI. gimn.; 1949 upok. zaradi bolezni (TBC vratnih vretenc). — Med vojno je sodelovala z OF (od jun. 1941 bila v matičnem odboru lj. mešč. šol).

Po lastnih besedah si učit. poklica ni izbrala sama, dala ji ga je narava. Mikalo jo je tudi slikarstvo; 1906 jo je na višji dekl. šoli še posebej učila I. Kobilca. — Pisateljevati je začela v Krašnji (spis Aljana se razen nekaj listov ni ohranil), obj. svoje prvence pa v Trstu: podlistki v E 1916, podpisani Vi. ali Iv. (št. 3, 100, 162), in po trditvi M. Samsa (PDk 1952, št. 5) tudi nepodpisana črtica Njegova kontoristka! (ib., št. 9, 16, 17).

Še v Trstu je »spisala in jim slike narisala« Pravljice (1921), svojo prvo knjigo, ki jo zaključuje Pripovedka s soških planin (najprej v E 1916, št. 100: Pravljica s soških planin). Po Funtkovi oceni (LZ 1922, 375) so te pravljice »nekako moderne«, češ da »srečno spajajo stare elemente z dogodki …, z motivi iz svetovne vojne«. Zrastli v narodnozavedni, liberalni družini, od otroških let borbeni in odločni, ji je prav konec te vojne s krivičnim razkosanjem slov. nar. ozemlja nakazal nadaljnjo pisateljsko pot. Zamislila si je trilogijo Zaklad v Emoni, Svet v zatonu in Mejaši, da bi se s peresom bojevala za naše pravice obakraj Soče in do Beneške Sje. Najprej je izšel tretji del Mejaši (1923; ocena: P 1924, 41–2), »povest iz davnih dni« o tolminskih Slov. in njihovih bojih z Langobardi. Prvi del zgod. povesti Zaklad v Emoni je izhajal v Razorih, listu za odraslo mladino (1933, 1933/4 in 1934/5), z njenimi ilustr. Prikazuje prihod Slovenov v novo domovino, kamor prinašajo s seboj zaklad – bratstvo, enakost, medtem ko so stari naseljenci že razdeljeni na gospodarje in sužnje. Pisala je sproti in zato je v povesti nekaj nedoslednosti in ponavljanj. (Sama o tem v Podobah iz mojega življenja, 150–1; delo doslej še ni izšlo v knjižni obliki, ohranil pa se je primerek nadaljevanj v Razorih z njenimi popravki.) Drugi, umetniško gotovo najboljši del trilogije, je roman Svet v zatonu (1953; ocene: SocM 1952/3, 855; LdP 1954, št. 12; NŽ 1954, 50; Obz 1954, 198–9; Tribuna 1954, št. 1). Upodablja čas, ko se je stari svet bratstva naših prednikov pogrezal in se dvigal nov, z vse globljimi prepadi med ljudmi.

Trilogijo bi lahko sestavljali tudi zgod. roman Vražje dekle, zgod. roman iz baročne Lj. Umirajoče duše in Rožna devica (La rosière). Umirajoče duše (1929; vinjete narisala sama; ocene: LZ 1929, 764–5; MV 1929, št. 73; ŽS 1929, 280–3; DS 1930, 45) obravnavajo umetniška prizadevanja tedanjih lj. kiparjev Misleja in Robbe ter slikarjev Jelovška in Mencingerja-Metzingerja, hkrati pa odsevajo pisateljičine nazore o umetnosti. (1. pogl. je v nem. prev. A. Buttlar-Moscon, Morgenblatt, Zgb, 1940, št. 72.) Belogardistična Zimska pomoč je 1944 kupila 200 še neprodanih izvodov in jih brez vednosti V-ove z njeno sliko in novim naslovnim listom izdala kot dodatno knjigo k svoji velikonočni knjižni tomboli. Vražje dekle (1933, 1979²; oceni: J 1933, št. 276; ŽS 1933, 284–5; na željo založnice Vodnikove družbe za nekaj pol skrajšala; gl. Razori 1936/7, 65–9, 98–100 — naslov: Ugrabljena) se dogaja deloma na Valvasorjevem Bogenšperku, deloma v Krškem. Pobudo za glavno junakinjo Marijo Trošt ji je dal izpisek iz kronike kapuc. samostana v Krškem (gl. Archiv f. Heimatkunde 1884, 110–3), ki govori o ženski, obsojeni na smrt zaradi čarovništva. V njej je upodobila pač sebe; pogumna je, ukaželjna, veruje v napredek in zmago človečanstva brez sekir in topov in celo v ljubezni je podobna svoji avtorici, ki se je kot prepričana ateistka poročila z vernim človekom. (Roman je 1952 dramatiziral Srečko Staut in so ga 1953 upriz. v Krškem; gl. Posavski tednik 1953, št. 15 in 16.) Rožna devica (1940; ocena: J 1940, št. 297) se dogaja v času Napoleonove Ilirije in pesnika Vodnika, ki si od Napoleona obeta »enake pravice« in »popolno svobodo«, a že pada tudi prva slana na njegovo navdušenje nad »osvoboditeljem Ilircev«.

V samozal. in z ilustr. E. Justina je izdala Roman o Prešernu (1937; ponatisi 1958, 1962, 1965, 1975; ocene: J 1937, št. 134; S 1937, št. 144; Franjevački vjesnik, Zgb, 1938, 43–4; Dejanje 1938, 342–6; Morgenblatt, Zgb, 1938, št. 133; LZ 1938, 284–6; ŽS 1938, 20–3; DS 1939, 146–56). Sloni na nadrobnem študiju o pesniku in njegovem času, povzema nova dognanja, a tudi še stare predsodke in idealizacije, npr. o Ani Jelovšek in J. Primic, kar je skušala v drugi izd. popraviti, vendar precej neorgansko. Sama je roman dramatizirala in ga je pod naslovom Visoka pesem upriz. 8. febr. 1941 Šentjakob. gled. Lj.

Središče zadnjih treh zgod. romanov je rodno Novo mesto. Gričarji, nekakšna družinska kronika iz dobe reformacije in protireformacije z značilnim prehodom okoliškega podložnega kmeta med svobodne in ugledne mestne trgovce in umetnike. Upor, ki ga proti francoskim okupatorjem zaradi svojih razrednih koristi sprožijo fevdalci in duhovščina, potem pa puste ljudstvo na cedilu. Središčna osebnost je zgod. Izabela Langer z gradu Pogance; s prevratniškimi nazori v duhu franc. revolucije je pač glasnica pisat. idej, ki se rade anahronistično prehitevajo. Izobčenec, roman o J. Trdini v novomeškem obdobju, vendar s pogledi v njegovo prejšnje življenje. Tudi ta trojica ni izšla v časovnem zaporedju: najprej Upor (1950; ocene: LdP št. 155, SPor št. 185, VMrb št. 113– vse 1951; 1955 nagrajen s Trdinovo nagr.), nato Gričarji (1956; ocene: SPor št. 12, DL št. 5, NRazgl 388 – vse 1957) in končno Izobčenec (1960; ocene: Mladina št. 4, NRazgl 266–7, NSd 469–71, PDk št. 13 – vse 1961). Tako v Upor kakor v Izobčenca vpleta svoje novomeške prednike Rohrmannove in druge, v Izobčencu zlasti svojo prababico gostilničarko Marijo Kralj, pri kateri je Trdina 10 let stanoval. Trdine in svojih prednikov ne idealizira — kakor npr. Valvasorja v Vražjem dekletu — prej nasprotno.

Izdala je tudi spominske Podobe iz mojega življenja (1964; ocena Delo 1965, št. 13), v rkp. pa sta ostala romana Sledovi v krvi, nekakšno tezno delo, in Žrtev novega življenja, o mladih komunistih z zapletom ob informbiroju. Če odštejemo kratke prvence v E, sta to edini deli iz sodobnosti, a veliko manj dognani in prepričljivi kakor njeni zgod. romani. Pripravljene za tisk so ostale še Nove pravljice z njenimi ilustr. V zapuščini je več inačic dramatizacije Mejašev z nasl. Vedrana, celo poskus opernega libreta.

Posamezno je priobčevala povečini odlomke iz del, ki jih je pripravljala: Zk 1929–34 in trž. Galeb 1954/5 (nekaj »novih« pravljic); SN 1929, št. 73 (iz Umirajočih duš); ŽS 1933–5, Prijatelj 1935, Razori 1935/6 in 1936/7 (povsod iz Romana o Prešernu); Razori 1939/40 (iz Rožne device); Obz 1956 (iz Gričarjev); NŽ 1961 (iz spominskih Podob). V Zborniku Zimske pomoči 1944 je proti njeni volji izšel odl. iz romana Krvavi časi, t. j. iz romana Upor. Iz študija ji je zrastla razpravica Naše ženstvo v baročni dobi (SŽ 1926). Na prošnjo uredn. je nastala kratka Moja veroizpoved (J 1940, št. 109, s sliko) in Ribičev Frence (Ciciban 1952/3, 82–3). Skrb za pošolsko mladino ji je narekovala članek Ne dajmo mladine še iz rok! (UT 1923, št. 7). Življenje, polno ovir, ki pa so v njej prebujale zmeraj nove sile, kaže čl. Ovire in sile (Žena in dom 1936, 256–7).

Kritika je V-tovo različno ocenjevala, a gotovo je res, kar beremo v posmrtnem priznanju pri Fr. Vodniku, da je njeno delo izhajalo bolj iz zavestnega kakor elementarnega ustvarjanja – od tod pogosti miselni anahronizmi – še zlasti pa, da je sociološki in kulturni pomen njenih del nedvomen, da si ni samo pridobila širokega kroga bralcev, ampak da je z odkrivanjem in liter. oživljanjem naše narodne, literarne in umetnostne preteklosti opravila veliko delo tako za njeno spoznavanje kakor tudi za duhovno prebujenje slov. človeka (Delo 1967, št. 186). — Prim.: osebni dokum. pri hčeri Zlati Visenjak (Lj.); lit. zapuščina (Študij. knjiž. Novo mesto); EJ; SŽ 103–4; SN 1932, št. 250 (s sliko); J 1937, št. 69; M. Boršnik, NŽ 1951, 354; PDk 1952, št. 5 (s sliko); I. Skušek, Knjiga 1954, 27–30 (s sliko); DL 1956, št. 52 (s sliko); 1961, št. 23 (s sliko); M. Boršnik, NOja 1956, 14–22; TT 1965, št. 35 (s sliko); Suvremeni pisci Jsle, Zgb 1966, 364 (s sliko); NRazgl 1967, 379; B. K(omelj), DL 1967, št. 28 (s sliko); isti, JiS 1969, 147–8. — Slika: B. Jakac, portret 1956 (obj. v romanu Gričarji). Msr.

VAŠTE (WASCHTE) Ilka (Klotilda, Franja), roj. BURGER, učiteljica, pisateljica, r. 2. jun. 1891 v Novem mestu, u. 3. jul. 1967 v Lj. Oče Anton, davčni pristav, mati Franja Rohrmann. Po maturi na lj. učiteljišču je poučevala v Krašnji, na Jesenicah in na Breznici pri Žirovnici, od 1912 na šoli CMD v Trstu (ul. Acquedotto). V Trstu se je poročila z Avgustom Vaštetom (gl. čl.) in se po moževi smrti s hčerkama preselila v Lj., kjer je učila do upokojitve 1949. Pisati je začela v Krašnji, objavljati pa v E po prihodu v Trst: Pravljice iz soških planin (E, apr. 1916), O priimkih, žametnih in svilenih, Ona z griča, Njegove kontoristke. V E je tudi objavila zapis V delavnico sem tvojo zrl - Iz zakulisnega življenja naše mladine, v katerem opisuje priprave za uprizoritev Ribičičeve igre V kraljestvu palčkov. Pravljice, ki jih je tudi sama ilustrirala (bila je učenka Ivane Kobilice), so izšle v knjigi 1921. Doživljanje prve svet. vojne in povojna usoda Primorske sta ji nakazali nadaljnjo pisateljsko pot (Mejaši). Nastala je trilogija Zaklad v Emoni (v Razorih 1933–35), Svet v zatonu (1953) in Mejaši (1923). Nekako trilogijo sestavljajo tudi dela Umirajoče duše (1929), Vražje dekle (1933) in Rožna devica (1940). Najbolj znano literarno delo V-tove je Roman o Prešernu (1929, s številnimi ponatisi). Tudi zadnja trilogija, ki se dogaja v Novem mestu, ni izšla v časovnem zaporedju (Gričarji, 1956; Upor, 1950; Izobčenec, 1960). Avtobiografske so Podobe iz mojega življenja (1964).

Prim.: SBL IV, 363–64 in tam navedena liter.; Mara Samsa, Pri pisateljici Ilki Vaštetovi, PDk 5. jan. 1952 s sl.; SŽ 1926, 103; M. Jevnikar, Vsebine slov. leposlovnih del, IV, Trst 1958, 27–42.

ldt