Vascotti, Chiaro (1799–1860)

Vascotti Chiaro (Clarus, Klar), pri krstu Almerigo Francesco Vascotto, zgodovinar, r. 20. (krščen 26.) dec. 1799 v Izoli posestniku Zuannu in Mariji r. Vascotto, u. 20. apr. 1860 na Kostanjevici v Novi Gorici. Po osn. šolanju v Izoli (sošolec it. pesnika Pasc. Besenghija degli Ughi), kjer ga je učil ustanovitelj izolske šole A. Pesaro, je opravil izpit čez 5. in 6. gimn. razr. v Kopru in 1823 postal frančiškanski brat (fr. Matteo) na Trsatu, tu marljivo vadil govorništvo. Po zaobljubah je 1824 do 1825 kot fr. Chiaro končal še 7. in 8. gimn. razr. (logiko in fiziko) na redovni šoli na Kostanjevici, 1826 bil ord., nato tam, v Lj. in Gor. nadaljeval do 1828 študij teologije ter ga dopolnil z obiskom univ. na Dunaju. Od 1830 do smrti je bil lektor za cerkv. zgod. in cerkv. pravo na Kostanjevici, hkrati slovel kot odličen pridigar. 1850 gvardijan, 1856–9 in 1859–60 provincial hrv. in kranjske franč. province; 1857 je bil predlagan za škofa v Poreču (gl. CFr 1910, 151). Dobro je govoril franc. in bil družin. prijatelj zadnjih članov kraljevske družine Bourbon, ki je živela v Gor. — Od 1885 je bil častni član moravskega (ZD 1855, 214), od 1859 pa kranjskega zgod. društva.

Razen nekaj pesmi, ki so ostale, v rkp, je napisal več zgod. študij o Istri in Goriški za časopis L'Istria (Trst 1846–8, 1850–1, psevd. P. C.), obj. zgod. samostana na Kostanjevici Storia della Castagnavizza … (Gor. 1848), po kateri je S. Škrabec za CFr (1906–7) sestavil spis Naša Kostanjevica. Ob naslonitvi na J. Ruttenstocka je napisal učbenik cerkv. zgod. Institutiones historiae eccl … (Rim 1851 in dodatek 1855; izdaji 1869² in 1873³ je prir. in dopolnil rektor gor. semenišča J. Hrast, tri naslednje 1882–95 pa M. Hiptmair), ki so ga uporabljali v nekat. redovnih bogosl. šolah, npr. v Lj. Učbenik cerkv. prava Enchiridion iuris canonici … (Rim 1852; dodan Tractatus de matrimonio) je kmalu zastarel. Razpravi o zgod. oglej. patriarhata in gor. nadškofije (L'Istria 1850) je ponatisnil v svoji slavilni knjižici ob umestitvi gor. škofa Memoriale del fausto ingresso di sua altezza … Andrea Golmayr… (Gor. 1855). Iz franc. je prev. v ital. mdr. L'ora santa (Gor. 1838); Guill. Isid. Montbel, Ultima epoca di Carlo X, rè di Francia (Benetke 1838). Sobrat in biograf S. Škrabec je menil, da je bil V. »najznamenitejši mož, kar jih je kdaj živelo v samostanu na Kostanjevici« (CFr 1910, 21). — Prim.: r. matice (ž. urad Izola); rkp. zapuščina (arhiv samostana Kostanjevica); SPj 1860, 318–9; ZD 1860, 79–81, 89–90; S. Škrabec, CFr 1910, št. 1–2, 4–5 (z bibl.); ČZN 1926, 44–6 (z bibl.). — Slika: CFr 1906, 113. Slk.

VASCOTTI (VASKOTTI, VASKOTI) Clarus (Chiaro, Klar, Svitko), s pravim, krstnim imenom Almerigo Francesco VASCOTTO, redovnik frančiškan, zgodovinar in teološki pisec, r. 20. (krščen 26.) dec. 1799 v Izoli, u. 30. apr. 1860 na Kostanjevici pri Gor. Oče Zuan, posestnik, mati Marija Vascotto. Osn. š. je obiskoval v Izoli (bil sošolec it. pesnika P. Besenghija degli Ughi, učil pa ga je tudi ustanovitelj izolske š. A. Pesaro), nato v Kopru do šeste lat. š. V franč. red je vstopil 24. jul. 1823. Po noviciatu na Trsatu (kot brat Matej) je prišel na Kostanjevico, kjer je ostal (razen enoletne odsotnosti) do smrti. Po zaobljubah (p. Clarus) je med 1824–25 obiskoval še 7. in 8. razr. gimn. (logika in fizika) na Kostanjevici. 1826 je bil ordiniran, nato je do 1828 nadaljeval študij teologije v Gor. in Lj., za krajši čas je bil tudi na dunajski U. Od 1830 do smrti je bil prof. cerkv. prava in zgod. na domačih bogosl. šolah. 1850 je postal gvardijan, nato pa dvakrat izvoljen (1856–59, 31. avg. 1859 do smrti) za provinciala hrv.-kranjske franč. province. 27. sept. 1855 (popravi 1885 v SBL) je bil izvoljen za častnega člana zgod. oddelka »c. k. morav. silez. družbe v pospeševanje kmetijstva, natoro- in zemljoznanstva«, 1859 pa kranjskega zgod. društva. 1857 bil postavljen za svetovalca zakonskega sodišča za gor. nadšk. in bil predlagan za škofa v Poreču. - V. je bil zelo izobražen; govoril je več jezikov (it., nemšč., franc.) in bil prijatelj franc. kraljeve družine, ki je živela v izgnanstvu v Gor. Slovel je kot odličen pridigar (npr. postne pridige 1856 v gor. stolnici) in bil zelo priljubljen spovednik (večkrat vodil duhovne vaje). V. je spisal več člankov in knjig. Zgod. študije o Istri in Goriški je objavil v časopisu L'Istria (Trst 184648, 1850–51, psevd. P. C). 1848 je v Gor. objavil zgod. delo Storia della Castagnavizza (po tem je p. Škrabec sestavil spis Naša Kostanjevica v CFr 1906/07). 1851 je (na željo vrhovnega predstojnika franč. reda) v Rimu izšla V-jeva cerkvena zgod. Institutiones historiae ecclesiasticae novi foederis ad usum scholarum seraphici ordinis (ta učbenik so takoj uvedli tudi v lj. bogoslovju). Na prošnjo vrhovnega predstojnika reda p. Venancija de Coelano je to zgod. dopolnil do 1854; dodatek je izšel 1855. 1869 in 1873 sta izšli 2. in 3. izdaja (prir. in dopolnil semen. rektor J. N. Hrast, vpeljali so jo kot učbenik v številnih bogosl. š. po Avstriji), ostale tri izd. pa med 1882–95 (dopolnil M. Hiptmair). V. je napisal še učbenik cerkvenega prava Enchiridion iuris ecclesiastici, Romae 1852 (dodan Tractatus de matrimonio). Ob razglašenju dogme o Marijinem brezm. spočetju je spisal knjižico Un fior del mìo povero giardino, alla Vergine Immacolata. Domma dell'immacolato concepimento di Maria Vergine. Istruzione ed orazione del P. Chiaro Vascotti. Gor. 1855, Tip. Seitz. Dodana ji je bila še pridiga, ki jo je V. imel na praznik Brezmadežne 8. dec. 1854, in še papežev list z razglašenjem omenjene dogme v lat. Še istega leta je bila knjižica drugič izdana, tokrat s papeževim razglasom v it. Ob umestitvi gor. nadškofa A. Gollmayra je sestavil Memoriale del fausto ingresso di sua Altezza III.ma e Rev.ma Andrea Gollmayr, Principe Arcivescovo ecc. nella sua chiesa di Gorizia il dì 24 giugno 1855 (tip. Seitz, Gor. 1855). Iz franc. v it. je prevedel med drugim L'ora santa (Gor. 1838), G. I. Montbel, Ultima epoca di Carlo X, re di Francia (Benetke 1838). - V rkp. je ostalo nekaj V-jevih pesmi, pridig in drugih spisov, ki so jih želeli izdati že takoj po njegovi smrti. ZD je ob V-jevi smrti objavila nekrolog (napisal Jožef Furlani, mestni kaplan pri Sv. Ignaciju) in priložnostni sonet Spominica rajnimu prečastitimu Očetu Svitkotu Vaskoti-tu, bivšimu nadstojniku frančiškanov Kriške okrajne po Hrovaškim, Štajerskim, Kranjskim in Primorskim, umerlimu v Gorici na Kostanjevici 30. mal. travna 1860 (podp. Hladnik). Ob prvi obletnici smrti je gor. župan Doljak predaval o V. v prostorih gor. real. š.

Prim.: ZD 1854, 20; 1855, 43, 214, 218; 1856, 157, 175; 1859, 22, 141; 1860, 79-81, 89–90; 1861, 38; N 1860, 151; CFr 1906/07, 111-112 s sl.; 1910, 151; Zgod. gor. nadškofije, Gor. 1951, 77; PSBL I, 542-43 (J. N. Hrast); SiBL IV, 361 z liter.; M. Brecelj, Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gor. 1983, 11–12, 23 s sl., 25.

V-č