Varl, Jurij (1812–1874)

Varl Jurij, pesmar in pripovednik, r. 23. apr. 1812 v Kropi iz Železnikov priseljenemu hišn. posestniku in mesarju Janezu ter žebljarjevi hčeri Tereziji r. Bertoncelj, u. 5. marca 1874 v Velesovem. V družini je bilo 10 otrok (dorasli so 3 sinovi, ki so se vsi šolali, in 4 hčere), najml. Fortunat je bil fužinar. Po običaju premožnih gorenj. hiš je V. po domači osn. šoli obiskoval 3 razr. clc vzorne glavne šole in jo končal z odliko. 1824 je prišel v Lj. na gimn., zaradi težav z latin. 1. razr. ponavljal, ostale s filozofijo vred končal 1833; v obeh humanitet. razr. (1829–31) mu je bil razrednik M. Čop, na filozofiji (1831–3) pa so mu bili prof. J. Dagarin, Fr. Hladnik, J. K. Kersnik, J. Pauschek, E. Rebič in L. Strasznicky. Nato je štud. teol. v Lj., avg. 1837 bil ord. Služboval je do 1839 kot župn. namestnik v Cerkljah na Gorenj., kot kaplan do 1841 v Vipavi (predstojnik J. Grabrijan), do 1844 v Idriji, do 1850 v Kranj. Gori, do 1869 v Krašnji kot župnik in nato v Velesovem do smrti. — Podpiral je dobrodelne in kult. akcije (poverjenik SM, denarna pomoč kroparskim žebljarjem ob koleri 1855) ter ustanovil v župnišču v Krašnji zasebno šolo, iz katere sta izšla mdr. Jos. Podmilšak in Fr. Maselj-Podlimbarski (gl. Kako sem prvikrat romal, ZS I; Potresna povest, ib. II, 8).

Začetki V-ovih liter. ubadanj segajo v 1833/4, ko je obiskoval slov. tečaj Fr. Metelka in dobival z drugimi slušatelji pobude, naj se kot bodoči cerkv. govorniki vadijo tudi v vezani besedi. Med njimi je bil V. eden najmarljivejših, najdovzetnejših in najresnejših, saj je nadaljeval s pesnjenjem še v poznejših letih. Ta šola je bila idejno v opoziciji s KČ, na poezijo je gledala izrazito utilitarno. Svoje izdelke je V. 1844 in 1849 prepisal na čisto v dva zvezka, ki ju je uporabljal Marn in od katerih je zdaj v razvidu le del prvega z 52 besedili in z bio-bibliografsko beležko J. Bleiweisa na ovoju (NUK, Ilešičeva zapušč.). V predgovoru V. pravi (po Marnu), da bo pesmi izdal, toda šele ko pride čas za to. Posamezne pesmi je opremil z letnicami (1833–45). Motivno so konvencionalne: religiozne meditacije, opisi narave, minljivost, smrt, domotožje, prigodnice, domoljubne, naivno pripovedne, mnogim se pozna vpliv Fr. Schillerja. Zanimivejša je Volitev stanu v pogovoru (1838), osebno izpoveden, v obliki dvogovora podan realističen opis prepira sina z očetom, ki ga sili v duhovski stan. Omembo zaslužijo Na grobu Vodnika (1834), Dohtarju Prešérnu (1837, Marn sporoča le prvo kitico), Žala po Čopu (1844) in Moja domovina (SB 1850, 168). Prvo pesem so mu obj. N (1844, 61: dinastična hvalnica Ob r. dnevu … ces. Ferdinanda I.). Sicer se je oglašal tudi s prozo, z dopisi in članki v Slov. kol (1846), ZD (1848–9, 1854–5, 1860–8, 1871–3), Drobt. (1853–4, 1857–61), Triglavu (1865–70), Slov. romarju (1857) in S (1873, št. 23–5). — V-ove verzifikacije so izdelki marljivega ljud. vzgojitelja, ki jih označuje motivna pisanost, pristna, ne globoka doživetost, razumska hladnost in utilitaristična tendenčnost. Izraz ni izviren, je konvencionalen, prozaičen, včasih osladen. Zgradba je navadno ohlapna, razvlečena, neosredotočena (npr. zgodba v 123 štirivrstičnicah o Minci). Rad uporablja alegorijo, dialog in monolog. Oblike so raznovrstne, med njimi sonet, stanca, sestina; rime in metrum so večkrat prisiljeni. Četudi hvali Zoisa, Vodnika, Kopitarja, Mat. Ravnikarja, Čopa in Jarnika, da so veliko storili za knjiž. sloven., je sam jezikovno večkrat bizaren (lepáva, resnínstvo, zíbniti = zginiti, bor = borjenje, žala = žalostinka, elegija). Izposojal si je tudi jezikovne obrate pri Vodniku (večni mojster) in Prešernu (rop trohljivosti). Še manj je izviren in jezikovno dognan v prozi: Keršanskih staršov sin keršanski (po Kr. Schmidu, Drobt. 1859–60), Fabiola (povzetek po Nik. P. Wisemanu, ZD 1865), Prilike in basni (ZD 1857).

Napisal je tudi zgod. Velesovega (ZD 1871) in jo kot božjepotno knjižico Velesovo, božja pot na Kranjskem, izdal 1872 v samozal. (večkrat ponat.). V biograf. člankih je opozoril na Luko Dolinarja (ZD 1863), Jurija Vego (ib.) in Gašperja Švaba (ZD 1866). Med štev. članki in dopisi so bili svoj čas pomembni tisti, v katerih je pisal zoper germanizacijo, zoper napad A. Auersperga na Slov. v kranj. dež. zboru 12. febr. 1866 in ko je poudarjal potrebo po slovenizaciji šole na vseh stopnjah in polit. pravice Slov. v Avstriji (SB 1850, 142–7). — V. je bil zmeren konzervativec, konkordatski, jeranovski ljudsko-vzgojni delavec, eden tistih, ki so bolj z marljivostjo kakor z darovitostjo ljudstvo, ki so mu pripadali in zanj nesebično delali, ohranjali slovenstvu. — Psevd.: J. V.; -r- (v Triglavu); sicer anonimno. — Prim.: r. matice (ž. urad Kropa); Juventusi gimn. in šematizmi lj. nadškofije; župnijska kronika (Velesovo); B. Misja, seminar. naloga 1939 (s prepisi šol. spričeval — Kidričeva zapuščina, SAZU); Bibl JLZ; Glaser III, 73; Marn XVII, 17–41; ZD 1850, 4; 1873, 279; 1874, 11, 29; A. Kos-Cestnikov, SN 1872, št. 125; LZ 1884, 530; DS 1894, 740; R. Perušek, Spisi J. Podmilšaka, 1906, 4–5; J. Gašperšič, Zadrugar 1934, 109–11; isti, ib. 1935, 39–41. Gpn.