Vandot, Josip (1884–1944)

Vandot Josip, mladinski pisatelj, r. 15. jan. 1884 v Kranjski Gori (po dom. pri Turnu) kot 10-ti otrok izmed 12-ih progovnega delavca (poznejšega postajn. načelnika) Franca in Neže r. Robič, u. 11. jul. 1944 pri bombardiranju vasi Trnjanska Kuta blizu Slavon. Broda; posmrtni ostanki preneseni po 1945 na Žale v Lj. Osn. šolo je 1891–6 obiskoval v dom. vasi, gimn. 1896–905 v Nov. mestu. Zaradi pomanjkanja sredstev se je moral odpovedati študiju medicine in stopiti v železničar. službo. Najprej je bil v Št. Vidu ob Glini (St. Veit a. d. Glan, Kor.), od koder se je zaradi narodnostn. zapostavljanja vrnil v Kranjsko Goro ter se ukvarjal s kmetijstvom in pastirstvom. Pozneje se je spet zaposlil pri nekdanji Južni žel. (Litija, Postojna, Trst), 1914 odšel v Gradec, a se pred 1918 vrnil v Trst. Po ital. okupaciji Primorske se je z družino preselil v Jslo in služboval na železn. postajah Sisak, Slatina Radenci, Pragersko, vendar se je iz zdravstv. razlogov 1923 upokojil in se popolnoma posvetil pisateljevanju. Živel je 1924–39 v Lj. in 1939–40 Slov. Bistrici, 1940 se je preselil v Mrb. Po zasedbi so ga Nemci aretirali in zaprli v meljsko vojašnico. Izgubil je vse imetje, mdr. obsežno knjižnico (Nemci požgali), 16. jun. 1941 pa so ga z družino izselili najprej v Slavon. Požego, nato Brčko, nazadnje v Turbe pri Travniku, od koder se je sam umaknil v Slavon. Brod. Zaradi bombardiranja tega žel. križišča se je preselil v Trnjansko Kuto, kjer ga je dohitela smrt. 1967 so mu na r. hiši odkrili spominsko ploščo (Glas 1967, št. 39).

Z literarnim delom je začel kot petošolec v Novem mestu. Najprej je objavljal pesmi v DS (1901–7), nato v vseh tedanjih slov. mladin. listih: Zk (1901–11, 1915–7 1920–1, 1923, 1926/7), V (1902, 1907, 1909, 1914, 1925) in A (1902, 1907–8, 1918, 1925), a tudi Mladem J (1932–7), vsega ok. 200. Od štev. črtic in povesti (ok. 250, mdr. Desetnica, Zk 1912; Begunci, E 1916, št. 182 sl.) sta pred 1940 izšli le dve v knjižni obliki: njeg. najboljša — Kekec iz naših gora, I, 1936 (ponat. iz Zk 1924; ilustr. R. Gašperin; ocena v UT 1936/7, št. 14) in Prerok Muzelj, 1939. Po smrti so bile obj. ostale 3 povesti o Kekcu: Kekec nad samotnim breznom, 1952 (ilustr. E. Erbežnik; štev. izdaje in ponatisi; ocene: LdP 1952, št. 25; Soča 1952, št. 268; VMrb 1952, št. 197); Kekec na volčji sledi, 1957 (ilustr. I. Šubic); Kekec na hudi poti, 1965, ki so združene v knjigi Kekčeve zgodbe, 1969 (za slikanico jih je 1973 prir. F. Bevk, ilustr. M. Koren; štev. ponatisi) in Popotovanje naše Jelice, 1966. Povesti o Kekcu so bile večkrat prevedene: v shrv. (A. Martić 1953, 1958, 1963, 1975; U. Džonić 1953, 1959, 1961, 1965; R. L. Petelin 1968, 1971, 1972; M. Idrizović 1973, 1975; L. Lazić 1976, 1977, 1978), slovašč. (1954), alban. (1957), romun. (1960). Dramatizacije: J. Moder, Kekec, 1960; M. Stante, Kekec in Mojca, 1961 (prev. tudi v nemšč., gl. LDk 1964, št. 77). Filmske obdelave: Kekec (1951), Srečno, Kekec! (1963), Kekčeve ukane (1968), vse tri režiral J. Gale.

V-ova poezija nima posebne individualne note: najraje opisuje gorsko naravo, planinsko življenje ipd., v povestih pa je posegal v pravljični svet rodne Gorenjske, posebej svojega r. kraja in njeg. okolice z dolinami Krnice, Velike in Male Pišnice ter gora Vršič, Prisojnik, Mojstrovka in Špik. Oživil je po ljud. domišljiji ustvarjene postave dobrih in zloveščih duhov in bitij, kakor so Bedanec, Kosobrin, razni rokomavhi, lovski in živinski tatovi, o katerih so si zlasti pastirji na paši pripovedovali izmišljene dogodbe. Najlepšo postavo je ustvaril s Kekcem, malim in neustrašenim junakom, ki ga hkrati z njegovo druščino Mojco, Rožletom idr. pozna vsa slov. in tudi druga jsl mladina, posebno prek filmov. — V zapuščini so ostali trije obsežni rkp zvezki: dva vsebujeta V-ove spomine (gl. odlomek v reviji Borec 1971, 354–9), tretji pa zbirko pesmi iz zadnjih let življenja. — Psevd.: Silvin, Cvetko Slavin. — Prim.: družinski arhiv (hrani hči Jelka v Lj.); Bibl JLZ; Bibl Mlad. knj.; J 1934, št. 10; GN 1936, št. 117; Večer 1961, št. 231; 1968, št. 216 (s sliko); Jeklo in ljudje 1964, 470–1; LDk 1964, št. 77; 1967, št. 169; PDk 1965, št. 86; A. Cronia in M. Jevnikar, La letteratura giovanile jugoslava, Milano 1968, 147–8; V. Batič in J. Gradišnik, Prostor in čas 1970, 612–3; TT 1970, št. 25 (s sliko); Le livre slovène 1971; Listi 1971, št. 4; 225 let novomeške gimn., 1971, 392; Z. Pirnat-Cognard, Pregled mladin. književnosti jsl narodov (1945 do 1968), 1980. — Slika: F. Trobih, oglje, 1943 (pri hčerki Jelki v Lj.). Dbc.