Valvasor, Janez Vajkard, baron (1641–1693)

Valvasor Janez Vajkard (Johann Weichard), polihistor, risar, zbiratelj in založnik, krščen 28. maja 1641 v Ljubljani, u. sept. ali oktobra (za datum 19. sept., ki se pojavlja v literaturi, ni arhivskih dokazil) 1693 v Krškem, pokopan v družin. grobnici grajske kapele v Mediji (tako Thalnitscher, Ectypon), ohranjenega pa tam ni ničesar, kar bi navedbo dodatno potrjevalo. Oče Jernej je bil lastnik gospostva Medija, glavni prejemnik kranj. dež. stanov in dež. odbornik, mati baronica Ana Marija r. Rauber s Krumperka; botra sta mu bila baron Konrad Ruess v. Ruessenstein s Strmola in Regina Doroteja Rasp r. Rauber, starejša sestra V-jeve matere Ane Marije.

Otroška leta in mladost je preživel podobno kot večina njegovih plemiških vrstnikov. Šolal se je na jezuit. gimn. v Lj. Nadaljnje izobrazbe ni iskal na univ., ampak si jo izpopolnjeval na potovanjih po tujini in v vojaški službi. Po gimn. je jeseni 1659 (ali morda že 1658) krenil na 1. potovanje v tujino. Da bi se izpopolnil v vojaških veščinah, je bil 1663 in 1664 kot prostovoljec z nekat. kranj. plemiči v avstrijsko-turški vojni; spopadov s Turki v Slavoniji se je udeleževal pod vrhovnim poveljstvom grofa Nikol. Zrinjskega v Testa-Piccolominijevem regimentu. Nato je spet odšel na tuje (kjer je v celem prebil 14 let) in potoval po Nemčiji, Angliji, Danski, Franciji, Španiji, Italiji in Afriki. Iz drobcev in časovno večinoma le približnih omemb v Slavi (Die Ehre des Hertzogthums Crain, 1689) tega potovanja ni moč natančneje rekonstruirati: Dunaj 1666, Bamberg (morda dvakrat, drugič 1671), Braunschweig, Amsterdam, Pariz, Tunis 1669, Toulon, Lyon 1670 so nekatera mesta, ki jih omenja. Vojaško znanje je v Franciji še izpopolnil, nekaj časa služil v kralj. franc. švicarskem pehotnem regimentu. Ob tem se je seznanil s sev. pokrajinami, se razmeroma dolgo zadrževal v Franciji, iz česar bi sklepali, da ga je morala ta država iz določenih razlogov posebej zanimati. Zdi se, da V-ja Italija ni toliko privlačevala, razen morda Benetk, kjer je bil tudi še kasneje (ok. 1679), niti ni v močnejši meri vplivala na oblikovanje njegovih nazorov in poznejših načrtov. Že s tem potovanjem, ki je presegalo (po trajanju in ciljih) modna študij. potovanja plem. sinov, je V. izrazito pokazal, da bo šla njegova življ. pot nad poprečjem. Odslej je kot svetovljansko razgledan kavalir 17. stol. z življ. izkušenostjo, ustaljenimi nazori, odločitvami, znanjem in skoraj prosvetljensko presojo presenečal svoje okolje in sodobnike; ob upoštevanju tedanjih razmer in kultur. zmogljivosti pa preseneča še danes.

1672 se je V. vrnil domov. 10. jul. 1672 se je por. z Ano Rosino Graffenweger v. Graffenau, hčerko Boltežarja in Ane Marije r. v. Scharffenegk z gradu Slatna pri Litiji. Ok. 1680 so ga dež. stanovi imenovali za stotnika pešcev dolenjske strani, t. j. vojske, ki je bila sklicana izmed podložnikov v primeru nevarnosti. Službo so mu zaupali gotovo zaradi odlične vojaške šole (najprej v enotah Nik. Zrinjskega, nato v švic. regimentu v Franciji), pa tudi zaradi poznavanja razmer v Vojni Krajini ne le iz vojaških let 1663/4, marveč tudi iz kasnejših obiskov in morebitnih zaupnih nalog, ki jih je na tem obmejnem ozemlju opravil za dež. stanove. V tem svojstvu je moral 1683 prenehati s študij. in pisateljskim delom za 3 mesece, ker so kranj. stanovi poslali na Štajersko v pomoč proti Bathyanyjevim upornikom in Turkom 400 pešcev pod poveljstvom V-ja. 7. avg. so krenili z dvema zastavama (v barvah kranj. stanov: modri in rumeni) iz Lj. proti Wildonu, nato pa sodelovali pri zavarovanju Fürstenfelda, Hartberga in nekaterih drugih obmejnih krajev ter se šele konec okt. oz. 1. nov. vrnili v Lj. (V. je izročil svojim možem tiskani izkaz o opravljeni voj. službi). Pomembno je bilo za V-ja leto 1687: 25. apr. mu je u. žena Ana Rosina, 20. jul. se je vnovič por. z baronico Ano Maksimilo Zetschker (Zetschekher), hčerko bar. Franca Erazma in grofice Marije Sidonije r. Tattenbach z Vrhovega pod Gorjanci. — Po daljšem dopisovanju s Thomasom Galom, tajnikom Royal Society v Londonu, je bil na podlagi razprave o Cerkniškem jezeru 14. dec. 1687 izvoljen za člana te najstar. angl. akademije znanosti, kar je bilo zanj veliko odlikovanje in čast.

27. sept. 1672 sta zakonca kupila od bar. Franca Albr. Khaysella (Kajzel) pri Litiji gradove Bogenšperk (še danes ohranjen skoraj v prvotni podobi), Črni potok in že takrat podrti Lichtenberg pod Bogenšperkom. Posest je bila cenjena na 64 funtov imenja. Bila je popolna last V-ja in njeg. žene, ni pa bila v celoti plačana. Ta dolg in obveznosti zaradi ambiciozne izdajateljske ter znanstv. dejavnosti so po izidu Slave odločilno presegli V-jeve finančne zmogljivosti. Stroški, ki jih je v glavnem nosil sam (od dež. stanov dobil le nekaj podpore), so ga prisilili, da je začel posest odprodajati: 1689 je prodal bar. Ani Maksim. Moscon posest Črni potok (Mosconova ga i. l. prodala Janezu Andr. Gandinu zum Lilienstein), nato se je moral ločiti od knjižnice in graf. zbirke. Oboje je menda ponudil v odkup kranj. dež. stanovom, ki pa ponudbe niso sprejeli; s posredovanjem (morda P. Ritterja-Vitezovića) ju je 1690 kupil škof Aleks. Ign. Mikulić in sta danes last Metropolitan. knjižnice v Zgbu, dostopni na 2 hraniliščih: knjižnica in nekaj drugega gradiva (skicni knjigi za topografijo Kranj. in Kor., knjiga poskusnih odtisov za Slavo, osnutki za Theatrum mortis … Opus insignium armorumque z nad 2000 grbi zbral V., poslikal 1687–8 J. Rambschissl) v Nacion. i sveučil. biblioteki, graf. zbirka v kabinetu grafike JAZU (V-jeva zbirka), oboje v Zgbu. Vendar za kritje obveznosti ta prodaja V-ju ni zadostovala: 1691 je prodal del desetine (od 30-ih kmetij ob Temenici), 2. okt. 1692 pa gospostvi Bogenšperk in Lichtenberg že omenjenemu J. A. Gandinu ter njegovi ženi Mariji Salomi r. Taufferer (celotno kupnino je prejel 8. okt. 1692). 10. dec. 1692 je V. prodal še hišo v Lj. bar. Fr. E. Zetschkerju in si od ostanka imovine kupil od Jakoba Vodnika meščansko hišo v Krškem, kjer je preživel zadnje mesece življenja.

V zapuščin. inventarjih navedeni viri (korespondenca z E. Franciscijem, P. Ritterjem-Vitezovićem, Thomasom Galom, obračuni firme Endter, kupne in prodajne pogodbe), ki bi iz V-jevega življenja še marsikaj osvetlili, so izgubljeni; ohranjen je del korespondence s Th. Galom v arhivu Royal society v Londonu. — 1689, ko je izšla Slava, so bili od štev. V-jevih bratov in sestra živi le polbrat Karel, tedaj graščak v Moravčah, polsestra Elizabeta, nuna v Mekinjah, ter brat Volfgang Jernej, župnik in komisar v Žalcu. Od V-jevih devetero otrok iz prvega zakona jih je 5 u. že v otroških letih; očeta so preživeli hči Ivana, ki se je por., in 3 sinovi, ki so vsi postali redovniki: Volfgang Vajkard kot fr. Alojzij (gl. čl.); Janez Ludvik, r. 18. apr. 1683, kot p. Donatus frančiškan in gvardijan v Kamniku; Janez Volfgang Engelbert, r. 25. jul. 1684, kot fr. Štefan cisterijanec v Kostanjevici na Dol. V drugem zakonu je imel V. še dvoje otrok: hčer Katarino Frančiško, ki se je kasneje por.; že v Krškem naj bi bil r. Franc Engelbert, kar je o njem edini znani podatek.

Delo. Kaj je V-ja v tujini zanimalo in kaj je študiral, ne vemo natanko, kajti dnevnik, kamor je po lastni izjavi s tajno pisavo zapisoval vsa opazovanja in doživetja, ni ohranjen. Vendar govori o tem vse njeg. kasnejše delo, posebej nekat. mesta v Slavi. Predvsem ga je zanimala narava, posebej še njene redkosti. Ponovno poudarja, da mu ni bilo žal ne časa ne truda, da bi kaj nenavadnega videl ali spoznal. Ukvarjal se je z matem. in fizik. vedami, o čemer pričajo: dela v njeg. knjižnici, zbirka matem. instrumentov (kasneje jih je uporabljal pri kartograf. in topograf. delu), v rkp pa je ostalo nekaj razprav s tega področja. V-jeve umetnostne izdaje in grafična zbirka pa pričajo o zanimanju za umetnost. Otroka svoje dobe se kaže v tem, da so ga privlačile alkimija, magija in podobne modne »vede«, ki so vznemirjale tedanje duhove. Vedoželjnost, raziskovalna vnema, vsestransko znanstv. zanimanje, zdrava presoja, odločnost in velika ljubezen do domače zemlje, ki diha iz vsega dela in je včasih prav ganljivo poudarjena, so bile značilne V-jeve osebne lastnosti. Slednja je bila odločilna za vse prihodnje delo. Iz spoznanja, pridobljenega v tujini, da njegovo domovino tujci malo ali nič ne poznajo, se je rodila misel predstaviti Kranjsko v besedi in sliki. Po vrnitvi 1672 se je posvetil njenemu študiju in raziskovanju. V ta namen si je ustvaril knjižnico (z leti narasla na nekaj tisoč zv.) in grafično zbirko, obsegajočo 8000 listov (1685 jo dal tematsko urejeno vezati v 18 knjig). Del te zbirke si je pridobil že v tujini, del pa od Jurija Wubitscha (Bobiča), slikarja iz Most pri Kamniku; knjižnica in graf. zbirka sta bili takrat na Kranjskem po obsegu in vrednosti izjemni. V. pa je zbiral še razne instrumente, star denar, druge starine in redkosti ter tako ustvaril na Bogenšperku nekak muzej, značilen za tedanjo stopnjo zbirateljstva. Pri načrtovanju, kako Kranjsko predstaviti tujcem, se je oprl na vzore v sev. Nemčiji, zlasti na krog Matevža Meriana, ki mu je bil neposredni pobudnik in vzornik. Kmalu je spoznal, da brez bakroreznice in tiskarne za plošče svojih načrtov ne bo mogel uresničiti.

Oviro je velikopotezno premagal tako, da je 12. apr. 1678 ustanovil na Bogenšperku lastna grafično podjetje, prvo te vrste na naših tleh, zbral okoli sebe risarje in bakrorezce, domačine ter nemške ali holand. mojstre, ki jih je v številnejši ali ožji sestavi na gradu vzdrževal do izida Slave. Sprva je kazalo, da bo imelo podjetje značaj graf. založbe z določenim založn. programom, saj V. ni izdeloval le topograf. slik, ampak tudi umetnostna dela, v načrtu pa imel še kartograf., zgodovin. in naravosl. izdaje; zato je narisal vsa mesta, samostane, gradove, povsod deželo zmeril z zvezdomerom, ker je hotel izdelati veliko zemljepisno karto. Toda tudi zanjo mu je zmanjkalo časa in denarja. Glavni V-jevi sodelavci so bili: bakrorezec Andrej Trost, risar Janez Koch iz Nov. mesta, hrv. pesnik in učenjak P. Ritter-Vitezović, Mat. Greischer, Peter Mungerstorff, domačin Jern. Rambschissl in Joh. Wiriex (Wierix, Werex). Sporadično se pojavljajo v V-jevih delih še Joh. Alex. Boener, J. Azelt (Atzelt) in Fl. Schnabell. Graf. zbirka kaže na neko zvezo z Nizozemci: s slikarjem in grafikom Justusom van der Nypoortom, slikarjem Almanachom in morda Ygidiusom van der Heydenom. V 11 letih obstoja založbe je V. izdal oz. napisal 6 topograf. ali histor. topograf. del in 3 z umetn. bakrorezi opremljene knjige. Že 1671 pa je v Bambergu natisnil neko danes neohranjeno (ali neevidentirano) delo, o katerem vemo le, da je bilo prevod iz franc. v nem. Na Bogenšperku je V. izdal:

1) Dominicae passionis icones, 1679 (prvo odtisnjeno). Miniaturna, izr. redka knjižica (ohranjena v dveh nepopolnih primerkih, ki se med seboj dopolnjujeta; ŠkALj in graf. zbirka NM) ima 17 bakrorezov s prizori iz Kristusovega trpljenja od zadnje večerje do smrti na križu in je brez besedila. Nastala je v duhu dobe, iz verskega prepričanja, z željo za srečen začetek dela v založbi. Podobe je narisal J. Wiriex, v baker vrezal A. Trost. Prvi list je hkrati naslov in posvetilo lj. škofu grofu Jož. Rabatti. — Faksimiliran ponatis: Pasijonska knjižica 1679, 1970, spremna beseda E. Cevc.

2) Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679, je album, ki ima poleg nasl. še 319 bakrorezov (mest, trgov, samostanov in gradov na Kranj., nekat. izv. imajo še list Ehrenau — Ajmanov grad). Listi so oštevilčeni nekoliko nesistematično in urejeni po abecednem redu nem. krajev. imen. Dodana so slov. imena. Na začetku je lat. posvetilo dež. stanovom, lat. voščilo P. Ritterja-Vitezovića, na koncu pa seznam slik in lastnikov gradov v nem. in seznam gradov v slov., ki ga je nat. J. Krst. Mayr v Lj. Risal je V. (signirano WD, izjemoma I. W. D.), bakrorezci so bili: A. Trost, P. Ritter-Vitezović in P. Mungerstorff. Vrsta bakrorezov je nesign., med njimi skupina manj skrbno, toda v svojskem slogu izdelanih podob. Nad dve tretjini slik iz tega albuma je V. kasneje uporabil za Slavo. Ker pa so bile plošče predolge za njen format, so jih morali na levi ali desni strani, včasih tudi na obeh, 4 do 5 cm odrezati. S tem je odpadla marsikatera zanimiva podrobnost z robov slik, do neke mere bila porušena tudi kompozicija slike. — Faks. ponatis 1970 hkrati Lj. in München, spremna beseda in redakc. B. Reisp; objavljen tudi shematični popis upodobitev z današnjim imenom kraja ali gradu, lokacijo in ohranjenostjo objekta ter podatkom, kje je V. podobo iz tega albuma v Slavi ponatisnil — vse na podlagi urednikove avtopsije.

3) Topographia arcium Lambergianarum, 1679, je izbor 28 podob lamberških gradov iz prejšnje knjige (št. 2). Dodan je naslovni bakrorez in lat. posvetilo z anagramom grofu Janezu Maksimilijanu Lambergu (s čimer je nastala samost. bibliogr. enota). Znana sta 2 primerka: v Royal Society Library, London in v knjižnici NM.

4) Ovidii Metamorphoseos icones, 1680, je druga V-jeva umetnostna izdaja. Prizore iz Ovidovih Metamorfoz ilustrira 96 bakrorezov. Tudi kratka lat. razlaga in nem. verzi, ki pojasnjujejo podobe, so vrezani v plošče. Naslovni list, ki je hkrati posvetilo (grofu Volfgangu Engelbertu Auerspergu), je izdelal A. Trost, naslednjega je signiral M. Greischer, 3 so sign. A S E oz. M S. Edini evidentirani izvod hrani knjižnica NM. Kasneje je V. te bakroreze prepustil J. K. Mayru, ki jih je 1685 ponovno izdal v Salzburgu (vendar s komentarjem) pod naslovom P. Ovidii Nasonis Metamorphoses in dodal še nekaj novih listov; te je izdelal M. Greischer. Tako vsebuje Mayrova izdaja 113 podob. Za ta natis so bakrorezom iz bogenšp. delavnice odrezali lat. in nem. glose.

5) Topographia Archiducatus Carinthiae modernae, 1681, je album z naslovnim bakrorezom in 223 bakrorezi koroških mest, samostanov in gradov. Izdaja je podobna Topografiji Kranjske (št. 2) in tudi besedilo je enako urejeno: na začetku je nemško posvetilo kor. dež. stanovom in lat. pesem P. Ritterja-Vitezovića, na koncu pa seznam slik in lastnikov gradov. Besedila je tiskal J. K. Mayr v Lj. Risal je V., kot grafiki so sodelovali A. Trost, P. Mungerstorff in M. Greischer, list Friesach je signiral Fl. Schnabell.

6) Topographia Carinthiae Salisburgensis, 1681, je iz Topografije Koroške (št. 5) prirejeni izbor 26 bakrorezov, ki predstavljajo posesti salzburške nadškofije na Kor. Izboru je dodan naslovni bakrorez in lat. posvetilo salzburšk. knezoškofu Maksimil. Gandolfu Kuenburgu. Izdaja je torej podobna Topografiji lamberških gradov (št. 3). V razvidu sta 2 primerka: v Univ. Bibliothek Salzburg in knjižnici NM. — V zvezi s temi izdajami ohranjeno gradivo (skicni knjigi za topograf. Kranj. in topograf. Kor. ter knjiga poskusnih odtisov za Slavo) tudi pojasnjuje, kako so bakrorezne podobe nastajale.

7) Theatrum mortis humanae tripartitum, 1682, je zadnja V-jeva umetnostna izdaja. Besedilo je bilo tiskano v Lj., izšlo pa je 1682 pri J. K. Mayru v Salzburgu. Obsega (VI) + 256 str. Prvi del vsebuje mrtvaški ples, prikazan na 54 bakrorezih, drugi del 35 primerov različnih vrst smrti, tretji pa na 31 slikah muke pogubljenih. Vsako sliko razlagajo lat. in nem. verzi (avtor utegne biti V.), morda je pri lat. sodeloval P. Ritter-Vitezović. Podobam v 1. delu je bil za zgled Mrtvaški ples Hansa Holbeina, za 2. in 3. del jih je izdelal in tudi signiral J. Koch, v baker pa vrezal A. Trost. Naslovno sliko sta grafika izdelala po V-jevi zamisli. Delo je posvečeno Albertu Reichartu, opatu benedikt. samostana v Šentpavlu na Kor. — Slov. natis: Prizorišče človeške smrti, 1969, prevod (le lat. besedila, nem. teksti so izpuščeni), opombe in razlaga Jože Mlinarič, spremna beseda E. Cevc.

Po podatkih v Slavi naj bi V. izdal tudi 3 zemljevide: karto Kranjske (1684), Koroške in Hrvaške (1685). Kot samostojne izdaje se niso ohranili. Gre verjetno za karte manjšega formata, enake ali podobne tistim, ki jih je objavil že 1681 v Schönlebnovi knjigi Carniolia antiqua et nova, 1688 v svojih delih Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa ter 1689 v II. in XII. knjigi Slave. Meritve zanje je opravil V. in jih sam tudi zrisal. V kartografiji naših dežel kažejo v primerjavi s starejšimi zemljevidi velik napredek; še nekaj desetletij so rabili kot predloge pri izdajah atlantov znamenitih kartografov, npr. Jan. Krst. Homanna v Nürnbergu. Predvsem pa so to prvi doma in z roko domačega avtorja izdelani zemljevidi. Prvotni V-jev načrt izdelati geogr. karto Kranjske v velikem merilu je uresničil 1744 stiški cistercijanec Ivan Dizma Floriantschitsch de Grienfeld.

Zaradi sodelovanja in prijateljstva z Jan. Ludv. Schönlebnom je nastal po 1680 v V-jevem delu pomemben preobrat. 1681 je Schönleben izdal zgod. delo Carniolia antiqua et nova, I, ki v obliki analov zajema dogodke do leta 1000. Prvi del knjige je Apparatus, nekakšna histor. topografija Kranjske. Za sodelovanje pri 2. zvezku, ki naj bi v takem aparatu prikazal sodobno Kranjsko, je priletni avtor pridobil V-ja. Ta je bil v nasprotju od kabinetnega učenjaka Schönlebna izrazito empiričen duh in za to nalogo najprimernejši. Razen njega ni bilo na Kranj. človeka, ki bi bolje poznal deželo. Že ob pripravah na obe topografiji in pri raziskavah naravnih znamenitosti, ki jih je tudi nameraval popisati, je križem prepotoval Kranj., Kor. in soseščino. Povsod je vztrajno spraševal, zapisoval, risal in meril, se vzpenjal na gore in spuščal v jame, gnan od raziskovalne vneme in veselja do naravnih znamenitosti. V. se je zaradi znanih tujih vzorov in doma izraženih sugestij odločil tudi, da svoje albume ponovno izda z dodanim besedilom. Dela se je lotil z njemu lastno zavzetostjo. Odločitev pomeni novo kvaliteto v V-jevem razvoju od ilustrativnega topografa in založnika v literar. topografa, zgodovinarja in znanstvenika. 23. febr. 1680 je razposlal vsem lastnikom gospostev tiskane pozive, proseč jih za opise posestev, zgod. podatke in sporočila o vsakršnih drugih zanimivostih. Vendar je bil, kljub osebnemu posredovanju V-ja, njegovega sla ali pisarja, odziv skromen. Le redki, vsega sedem od cele množice, so šli V-ju pri zbiranju podatkov resnično na roko. Zaradi skorajšnje Schönlebnove smrti (15. okt. 1681) pa je moral V. spremeniti delovni načrt. Sprva je mislil Carniolio nadaljevati, prevesti 1. zvezek iz lat. v nem., po Schönlebnovih zapisih pa sestaviti letopise za 2. zv. Ko pa je videl, da je gradivo v zapuščini skromno, in ker je bilo tudi 1. zvezku marsikaj očitati (da prinaša več tujih kot domačih stvari in ne zna ločiti resnice od izmišljotine), je misel na nadaljevanje Carniolie opustil. Iz želje podati bolj vsestranski opis dežele in predstaviti svetu slavo svoje domovine z besedo in sliko je nastala zamisel, ki je dobila končni naslov Die Ehre des Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske). S tem so se začela za V-ja leta še intenziv. študija. Zaradi pogostih opravkov v Lj., kjer je študiral zlasti v arhivu dež. stanov, si je tu 1681 kupil hišo.

Ob vsem tem pa je še vedno našel čas, da se je ukvarjal s tehničnimi načrti in izumi. Napravil je za tiste čase presenetljiv načrt za predor pod Ljubeljem na kranj.-kor. meji. Ker pri vladarju ni našel razumevanja in denarja za realizacijo (za trud in stroške je zahteval večno prevoznino poleg določenega prispevka), menda zaradi kuge, ki je 1679 morila po Dunaju, je misel na predor opustil. Napravil je tudi načrt za podstavek in steber ter sodeloval pri modeliranju po njegovi iznajdbi vlitega Marijinega kipa. Spomenik, ki so ga naročili dež. stanovi po zaobljubi v zahvalo za zmago nad Turki 1664, so postavili 27. marca 1682 pred cerkev sv. Jakoba v Lj. Vmes podrt, nato nekoliko prestavljen in ponovno prenovljen, stoji V-jev Marijin steber tam še danes (od prvotnih elementov je ohranjen Marijin kip s podstavkom).

Po tem vmesnem dogodku je V. nadaljeval delo za Slavo, poleg tega 1684 in 1685 intenzivno raziskoval naravni fenomen Cerkniško jezero (objave o njem in o kraških pojavih so v nasl. desetletjih neposredno pobudile novega raziskovalca: Fr. Ant. Steinberga); pripravljal izdajo kor. topografije (št. 8). 1685 je delo za Slavo že toliko napredovalo, da je odpotoval v Nürnberg, kjer se je pogodil s tiskarjem in najel urednika in lektorja Erazma Franciscija, doma iz Lübecka, takrat priljubljenega nem. poklicnega pisatelja in polihistorja. Francisci, s pravim imenom Erasmus v. Finx, ni le nadzoroval tiska Slave, ampak V-ju popravljal tudi jezik in prilagajal slog tedanjemu okusu. V-jevo željo, da bi z dodatki in pripovedmi delo še izpopolnil, je preveč izrabljal in ga brez prave zveze z obravnavano snovjo pogosto po nepotrebnem razširjal, podobno kot v svojih delih, kjer je grmadil zanimivosti, gostobesedno historiziral ali moraliziral, vse, da bi ugajal. Ker se V. ni čutil zadosti trdnega v starejši zgod., je to obdobje prepustil Francisciju v samostojno obdelavo. Oba sta v Nürnbergu tudi napravila načrt za vsebinsko ureditev knjige. 1687 je bilo delo za Slavo sredi teka — a je pred njo V. izdal še svojo knjigo

8) Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa, 1688 (XII) + 264 str. (večinoma potiskane le po eni strani), format četverke, izšla pri Wolfgangu Moritzu Endterju v Nürnbergu še po prvotnem načrtu o izdajanju literarnih topografij. Na začetku je nasl. slika (izdelal J. A. Boener), posvetilo kor. dež. stanovom, pozdravni pesmi P. Ritterja-Vitezovića (v lat.) in E. Franciscija (v nem.), zemljevid ter kratek opis Kor. Sledi 227 po abecednem redu razvrščenih slik krajev (iz prvega albuma Kor., št. 5), ob njih nem. besedilo s topograf. in zgod. podatki. Dodana je velika panorama Clca, ki jo je risal V., vrezal pa A. Trost. Vseh bakrorezov je 230. — Delo je 1882 ponatisnil J. Krajec v Nov. mestu z naslovom Das Erz-Herzogthum Kärndten. Od originala se razlikuje: besedilo je zbrano spredaj, nato si slede slike, P. Radics je napisal uvod; originalne signature so pri prerisih ostale; dodani seznam prednaročnikov je skromen. — Naslednja izdaja je faks. ponatis, Clc 1928. Je brez spremnega besedila. Naklada 210 oštevilčenih izv. — Izbor podob je 1967–68 izšel v Landskronu z nasl.: Anton Kreuzer, Kärnten zu Valvasors Zeit. (Bd. 1.); Kärnten anno 1680 (Bd. 2.). Dodana so pojasnila o V-ju in upodob. krajih. — Zadnji faks. ponatis je izšel 1975 v Clcu. — Nasl. leto je pri istem založniku v Nürnbergu izšla

9) Die Ehre des Hertzogthums Crain 1689 (Slava vojvodine Kranjske), najpomembnejše in največje V-jevo delo, vrh in hkrati konec njeg. znanstv. truda. Pisana je v nem. in razdeljena na 15 knjig v formatu četverke, vezana v 4 dele, ki obsegajo skupaj 3532 str. s 24 pril. Med besedilom je 528 ilustracij.

Vsebina: Uvod ima (56 neštetih str. + 1 pril., 1 ilustr.) glavni nasl. list z nem. pesmijo (ki slavi Kranj.), naslovno sliko, podrobni naslov, posvetilo kranj. dež. stanovom, V-jev portret, voščila v nem., lat., slov. in hrv. verzih, ki so jih napisali Katarina Regina v. Greiffenberg iz Nürnberga, P. Ritter-Vitezović, Jos. Sisentschelli, Janez Ludvik Prasch iz Regensburga, J. G. Thalnitscher in Janez Krst. Petermann, Krištof Wegleiter iz Altdorfa in Jan. Gabr. Majer. Uvod se nadaljuje z V-jevim predgovorom, s poročilom E. Franciscija in seznamom uporabljenih virov (ok. 1300 del in skoraj tolikšno število v delo pritegnjenih avtorjev). — Knjige I—IV sestavljajo 1. del Slave (696 + 56 = 752 str. + 4 pril., 54 ilustr.). I. (1–96, tj. 96 str., 7 ilustr.) objavlja razpravo E. Franciscija o imenih narodov, ki so v najstar. časih prebivali na Kranj., in o imenu dežele Kranjske. II. (97 do 296, tj. 200 str. + 1 pril., 27 ilustr.) je kratka topograf. in geograf. Kranj., kjer je V. obdelal vsako petino dežele posebej, torej pregleden uvodni opis. III. (297–464, tj. 168 str. + 1 pril., 12 ilustr.) popisuje gore, reke, jezera, podnebje, rastline, živali, rudnike in rudnine. IV. (465–696, tj. 232 str. + 1 pril., 7 ilustr.) obravnava naravne redkosti in se končuje z obsežnim opisom Cerkniškega jezera. — Knjige V—VIII sestavljajo 2. del Slave (836 + [2] = 838 str. + 1 pril., 40 ilustr.). V. (1–268, tj. 268 str., 13 ilustr.) je zgod. narodov, ki so vladali na Kranj. do prihoda Frankov; ima dodatek o rimskih naselbinah in napisih na kamnih. Avtor celote je Francisci. VI. (269–370, tj. 102 str. + 1 pril., 12 ilustr.) obravnava jezik, noše, šege, navade; v dodatku so pisatelji, ki so delovali na Kranj., in njihova dela. VII. (371 do 490, tj. 120 str., 8 ilustr.) je zgod. verstev. Opisuje poganstvo in pokristjanjenje, protestantizem in protireformacijo, sodobne verske običaje in praznoverje. VIII. (491–836, tj. 346 str. + 1 pril., 12 ilustr.) obravnava jezik, noše, naša svetnike, ki so v kakršnikoli zvezi s Kranj., patriarhe in škofe ter podroben popis župnij. — Knjige IX—XI sestavljajo 3. del Slave (396 + 730 + [2], tj. 1128 str. + 14 pril., 370 ilustr.). IX. (1–122, tj. 122 str., 38 ilustr.) obravnava ustavno in upravno ureditev dežele ter plemstvo in grbe plem. družin. X. (123 do 396, tj. 274 str. + 1 pril., 8 ilustr.) opisuje zgod. vojvod in dež. knezov; po literaturi in izpiskih, ki jih je dobil od V-ja, sestavil E. Francisci. XI. (1–730, tj. 730 str. + 2 nešteti str. opomb in popravkov + 13 pril., 324 ilustr.) je znamenita »knjiga gradov« in najobširnejša v Slavi. Je liter. topografija, ki po abecedi opisuje in ilustrira mesta, trge, gradove in samostane na Kranj.; po precej ustaljenem zaporedju obravnava ime, lego zgradbe in okolico, zgod. podatke, važnejše dogodke in znamenitosti kraja ter navaja prvotne in sedanje lastnike. Pri pomembnejših gradovih ipd. se razpiše bolj na široko, posebno obširno o Lj. Nad tri petine vseh ilustracij v Slavi je prav v tej knjigi, ki ima lastno paginacijo in jo do neke mere lahko štejemo za samost. delo. — Knjige XIII—XV s spredaj privezano XII. knjigo (134 + 610 + [70], tj. 814 str. + 5 pril., 64 ilustr.) sestavljajo 4. del Slave. XII. (1–134, tj. 134 str. + 2 nešteti str. opomb in popravkov + 4 pril., 18 ilustr.) je opis turških in kršč. krajev na Hrv., zlasti trdnjav, za katere je Kranjska žrtvovala toliko denarja in krvi. Tudi ta knjiga je pravzaprav delo zase (ima lastno paginacijo); opomba pojasnjuje, da je vezana s 4. delom Slave zato, ker bi bili drugače posamezni deli preveč neenaki. Redaktor ni bil Francisci, temveč nekdo drug. XIII. (1–112, tj. 112 str., 15 ilustr.) obravnava najstar. zgodovino. Knjiga je plod Franciscijeve kompilatorične metode. XIV. (113–296, tj. 184 str., 10 ilustr.) opisuje rimsko dobo, preseljevanje narodov in čas do avstrij. oblasti. XV. (297–610, tj. 314 str. + 2 nešteti str. opomb in popravkov + 1 pril., 21 ilustr.) je letopis Kranjske pod avstr. vladarji. Za zadnje knjige V. pojasnjuje, da ni bil niti njegov cilj niti obveza napraviti iz teh letopisov specialno zgod. delo, ker bi to zahtevalo preveč časa in obsežnejše zvezke; navaja le glavno o Kranjski in njenih mejah, kar se da dobiti iz pisanih ali tiskanih poročil. — Celotno Slavo zaključuje abecedno stvarno kazalo (62 neštetih + 4 nešt. str. popravkov in navodila knjigovezu).

Pregled vsebine daje vtis, da je snov razdeljena neorgansko in mestoma brez logične zveze. V resnici je urejena po vnaprej natančno določenem sistemu, ki je povzročil, da so stvari, ki spadajo skupaj, obravnavane na več mestih. Slabo stran tega sistema sta skušala avtor in urednik popraviti z opozorili, kje se oz. kje bo o stvari še razpravljano. Načelo razdelitve po določenem načrtu je kršeno le s kasnejšimi dodatki, ki jih je V. zbral že med tiskom, pa se mu je zdelo potrebno, da jih vključi, čeprav ne več tam, kamor bi v sistemu razdelitve snovi sodili. Ta način nekoliko otežuje uporabo. E. Francisci je Slavo uredil vestno in prizadevno, obširno snov dosledno razporedil, opremil z naslovi, marginalijami, navedbo virov ter jo prelil v razmeroma dober nem. jezik. S svojimi sestavki in ekskurzi ni prestopal okvirov ustaljenih naziranj, v nazorih in presoji pa zaostajal za V-jem. To in ono njegovo trditev je skušal podkrepiti ali upravičiti z navajanjem podobnih primerov ter zgodb in druge literature, vendar je vsa knjiž. modrost, ki jo je v Slavo natrpal, danes po večini brez vrednosti. S svojo ekspeditivnostjo pa je bistveno pripomogel k realizaciji zamisli. Vrsta navedb tudi dokazuje, da sta V. in Francisci izredno hitela, vzroki niso jasni. Naglica je tudi povzročila, da V. ni dobil v pregled obsežnejših poglavij rkp, temveč šele ko so bili že natisnjeni; to pojasnjuje kasnejše komentarje, dopolnitve in celo polemike s Franciscijem.

Pri ilustrativnem delu Slave sta bila glavna sodelavca J. Koch (kraje je risal V.) in bakrorezec A. Trost; nekatere pril. so izdelali še J. A. Boener, M. Greischer in Azelt. Večina podob v XI. knj. (posamično tudi v II., III., IV., XII.) je bila že obj. v topograf. albumu Kranjske iz 1679 (št. 2), druge so nove. Te sta izdelala V. in Trost, in sicer takrat, ko širina slike ni dovoljevala rezanja plošče ali če je bil objekt od 1679 do natisa Slave toliko spremenjen, da je bilo bolje napraviti novo upodobitev. Vrsto gradov v XI. knj. je V. dopolnil še z nekaterimi, ki jih v Topograf. Kranjske (št. 2) ni. Nekaj slik je tudi anonimnih. Slike so po kvaliteti precej različne, nekaj je izdelanih prav umetniško, nekaj obrtniško, v naglici in diletantsko. Kljub temu pa je delo, v katerem je sicer za današnjo rabo dosti odvečnega, živa zakladnica vsakovrstnih podatkov.

Druga izdaja Slave z naslovom Die Ehre des Herzogthums Krain, je izšla 1877–9 v Novem mestu; založil jo je J. Krajec, soizdala Vinc. Novak in Jos. Pfeifer. Izhajala je v snopičih, tiskana s sodobnimi črkami. Razen originalnega besedila vsebuje 2 članka P. Radicsa in seznam prednaročnikov (830 imen, med njimi več vidnih predstavnikov slov. kult. in polit. življenja). Krajec je za ta ponatis prejel na svet. razstavi v Parizu 1878 pismeno priznanje. Pri študij. uporabi pa je treba upoštevati: format je v primerjavi z 1689 nekoliko spremenjen; tekst se po paginaciji mestoma z njo ne ujema; ilustracije in priloge se do potankosti ne skladajo z izvirnikom, so prosto prerisane; interpunkcija ni prvotna; originalne signature so pri prerisih večinoma izpuščene. Prerisovali so soizdajatelj V. Novak, Adolf Ruda in monogramist S. — Tretja izdaja je faks. ponatis. Izšel je 1970–4 v redakciji in s spremno besedo B. Reispa; je zvest originalu. Nemška soizdaja v Münchnu 1971–3 je enaka kot slov. — Vsebinsko kazalo k prvemu natisu 1689 je sestavil O. Gratzy-Wardengg: Repertorium zu J. W. Valvasors Die Ehre … 1901.

Neobjavljena dela. V rkp sta ostali dve naravosl. razpravi: a) Lumen naturae v 6 zvezkih. V njej V. govori o steklu, testu, barvi, simpatiji in antipatiji, ličilu in zdravilstvu. b) Flos physico-mathematicus v 3 zvezkih vsebuje predvsem V-jeve eksperimente in iznajdbe na tem področju. Razpravlja tudi o astronomiji, astrologiji, geometriji, aritmetiki, stereometriji, glasbi, optiki, perspektivi, katoptriki, gnomoniki, tavmatopoetiki, statiki, piroboliki, pnevmatiki, hidravliki, skriptoriji, vojaški in civilni arhitekturi, mehaniki, kemiji, naravni magiji, dalje o gibanju, o matematičnih instrumentih idr. Umetnostnega značaja naj bi bilo delo Satirični Ovid v nem. z nad 170 bakrorezi. Zaradi gospodarskega poloma, ki ga je V. doživel po izidu Slave, ti rkp niso bili natisnjeni in se tudi niso ohranili. Od prvotnega V-jevega zanimanja, ki je veljalo zlasti naravosl. in matemat. strokam, je torej ostalo le tisto, kar je tu in tam vključil v Slavo, najbrž pa so to le drobci njegovega tovrstnega znanja.

Izbori. V sloven. je V-jevo delo prvi predstavil M. Rupel. Prevedel je izbrana poglavja iz Slave in odlomke iz drugih del: Valvasorjevo berilo, I, 1936 (izid II. zv: je preprečila vojna); 1951 (celoten izbor); 1969² (izpop. v redak. B. Reispa, s študijo F. Steleta; razpored snovi je spremenjen tako, da so vsa razlagajoča besedila na koncu; spremenjena je tudi graf. podoba knjige, število ilustracij je podvojeno in prvič so obj. naslovne str. vseh V-jevih del; urednik je dodal nove opombe). Izbor iz Valvasorjevega berila: Slava vojvodine Kranjske, 1968 (prir. B. Reisp). Izbor odlomkov iz V-jevih del je izšel še v knjigi: Valvasor in sodobniki, 1971 (prevode M. Rupla in J. Mlinariča je izbral in uredil J. Pogačnik); idr.

Oznaka. Grafično delo V-jeve delavnice ni na visoki umetniški ravni, za slov. kulturo in zgodovino pa je izredno pomembno. Vrednost topograf. slik je posebej tudi v tem, ker kažejo kraje, gradove in samostane, kakršni so bili konec 17. stol. V 18. stol. se je namreč začela živahna stavbarska dejavnost, ko so gotske stavbe nadomeščali z baročnimi ali jih vsaj baročno prezidavali, mnogi gradovi in samostani so tudi že propadli; za študij tovrstnih stavbnih kompleksov pa daje topograf. gradivo V-jeve delavnice dosti opore. Pomembni slikovni viri so tudi detajli iz topograf. slik. Od netopograf. ilustrativnega gradiva so dragocene podobe noš idr. slikovni prikazi ljud. življenja in dela. Zgod. slike so povečini brez vrednosti in zanimive kvečjemu zato, ker kažejo, kako si je poprečni umetnik tedanjega časa predstavljal stare narode, vojske idr. Po kvaliteti graf. dela V. nekoliko zaostaja za svojim vzornikom M. Merianom, ki je kot krajinar boljši, ker ljubi široke razglede v obliki zemljepisnih prospektov; pri V-ju so ti redkejši. Veliko razliko med obema je opaziti pri slikanju mest: V. podaja bolj zunanji vtis kraja, navadno z naravnega, nekoliko vzvišenega gledišča, Merian pa se dvigne napol v ptičjo perspektivo in zato pokaže tudi notranji ustroj mesta. Vendar se kvalitetnejše upodobitve lahko merijo z Merianovimi.

V Slavi je v izrazitem ospredju beseda, slike so bolj ponazoritev besedila. Pisatelj je s Slavo daleč presegel Schönlebnove načrte; pripravil je delo, v katerem je z vseh vidikov opisal domačo zemljo. Take knjige ne premore zlepa katera dežela v tistem času. Z opisom Kranjske kot osrednje slov. pokrajine, ki je takrat obsegala še del Istre in Primorja, z opisom hrv., slavon. in primor. krajev ob turški meji ter z opisom Kor. je V. podal vsestransko podobo precejšnjega dela današnje Sje in soseščine v 17. stol., t. j. na prelomu dveh dob, ko so se končali časi verskih bojev, ko je bila dokončno odvrnjena turška nevarnost in se je obetalo mirno, v gospodar. napredek usmerjeno življenje.

Kot vsestranski opisovalec je moral V. poseči na razna strok. področja. Ker se s star. zgodovino ni ukvarjal, je to obdobje prepustil E. Francisciju. Večina tega, kar je Francisci napisal, pa je kompilatoričnega značaja, zastarelo in neuporabno. V. je kot zgod. novejše dobe segal po primarnih arhivskih virih (v samostanih, gradovih, deželnem arhivu itd.). Čeprav se mu ni vedno posrečilo ugotoviti zgod. resnice, v njegovih spisih ni zavestnih potvorb. Preseneča zlasti objektivno obravnavanje nekaterih, tedaj kočljivih zgod. snovi, npr. reformacije in protireformacije. Dragoceni so nekateri zgod. prispevki v Slavi tudi zato, ker temelje na danes izgubljenih arhiv. virih. Pomembni so njegovi geograf. in topograf. opisi, ker je črpal iz lastnih terenskih raziskav; isto velja za etnogr. gradivo. Zlasti s svojimi naravosl. raziskavami zagotavlja, da mu je edino avtopsija vir resničnega spoznanja, v nasprotnem primeru pa vedno navede, kje je sporočilo dobil. Zaveda se, da je naredil toliko kot nihče dotlej, da je v mnogočem prvi poročevalec ali raziskovalec in da je drugim raziskovalcem pokazal pot. Kljub pomanjkljivostim Slava že oznanja moderne raziskovalne metode, predvsem pa je pisana z ljubeznijo do domovine. V tej vnemi je šel V. včasih nekoliko predaleč, v pretiravanja in idealiziranje. Pri vsem tem je Slava edinstven vir in v nekem smislu do danes še neponovljena enciklopedija Sje.

Na štud. potovanjih je V. pogosto prišel v stik s preprostimi ljudmi. Kljub globokim družbenim razlikam, ki so v njegovem času ločile plemiča in znanstvenika od ljudstva, je imel do preprostih ljudi vedno human in spoštljiv odnos, če niso prestopali ustaljenih meja poštenja in družbenega reda. Dobro je vedel, da bi bil opis Kranj. nepopoln, če bi prezrl preprosto ljudstvo. Marsikaj se mu je zdelo tudi nenavadno in izredno in ker se je zanimal za posebnosti ljud. življenja podobno kot za izr. pojave v naravi, je to rad zapisal, pri tem pa kritično presojal in vrednotil odgovore ter dejanja poročevalcev. Povsod, kjer se mu je nudila priložnost, je tudi rad moraliziral, hvalil ali grajal, pomešano vedno s humorjem in z njemu lastno drastično, prijetno dikcijo, ki delu nikakor ni v kvar. Hotel je biti na vse strani pravičen in če se mu je zdelo potrebno, so bili njegove graje deležni visoki ali nizki. Čeprav je bil V. samostojen raziskovalni duh, je bil še deloma pod vplivom praznoverja svoje dobe: verjel je v čarovnice, duhove, strahove, škrate, povodne može in podobna bitja. Navadno je sicer skušal pojave, ki naj bi jih povzročala ta bitja, razložiti naravno, kadar pa se mu to ni posrečilo, je popustil praznoverju. Zanimivo je, da je nastopal proti splošno priznani veljavi alkimije in proti vražarstvu. Praznoverske nazore je v delu skušal uveljaviti Francisci in bi bilo nekritično, če bi jih naprtili V-ju, saj si je močno prizadeval, da bi se iztrgal iz mističnih razlag in našel za pojave znanstvene utemeljitve.

Razumljivo, da tudi v nazorih o narodu in narodnosti ni mogel preseči okvira tedanjih naziranj. Ker se je V-jeva kulturna miselnost izoblikovala v Nem., je bil pod vplivom nem. humanističnih zgodovinarjev (nekaj nazorskih potez je dal tudi E. Francisci). Ti so dokazovali german. izvor Slovanov na podlagi enačenja starega imena za Slovane »Vendi« z imenom german. plemena »Vandali«. Odločilna za določanje narodnosti pa je bila predvsem deželna in ne jezikovna pripadnost. Ker je bila Kranj. del rim.-nem. cesarstva, je V. prišteval zgodovino te dežele k nem. zgodovini, njene prebivalce pa štel za Nemce, čeprav je vedel, da je »kranjščina« slovan. jezik; vendar sloven. (v Topograf. Kranj. in v Slavi) ni prezrl in ji večkrat pravi »naš jezik«. Poleg nem. upošteva slov. krajevna imena, slov. izraze navaja še za štev. pojme, za predmete ipd., v uvodu Slave pa objavlja pozdravno pesem J. Sisentschellija (verjetno psevd. slov. jezuit. pridigarja in učitelja poetike v Lj. Franca Siezenheima), ki je prva slov. pesniška literarna poslanica. Že s tem in s pomembnimi literarnozgod. doneski v Slavi so V-jeve zasluge za slovenistiko nesporne. V svojem delu je zbral tudi številne dokaze o slov. narodni individualnosti. Njegova ljubezen do Kranjske in Kranjcev pa ne izvira iz narodnostnega, ampak iz fevdalnega dež. domoljubja. Razlago za dež. partikularistični koncept moramo iskati v tedanjih zgod. okoliščinah in nemara tudi v odporu daljnovidnejšega dež. plemstva proti centralist. in absolutist. drž. politiki. Kljub takemu naziranju je V-jevo delo koristilo slov. narodu, ko se je ta oblikoval v zavestno narodno skupnost. Iz Slave pa niso zajemali le znanstveniki, temveč tudi mnogi slov. pesniki in pisatelji (F. Prešeren, J. Trdina, J. Jurčič, A. Aškerc, I. Tavčar idr.). Tudi sicer je znatno vplival na razne panoge slov. znanosti in kulture.

V. je naš največji predstavnik plem. kulturne smeri (tako imenovane po nosilcih in tendencah), ki je bila zaradi zgod. okoliščin nem. in severnoevrop. izvora ter je pri nas prevladovala do zadnjih desetletij 17. stol. V svojem času je bil na Slov. edini, ki je sledil razvoju fizikalnih znanosti in bil med prvimi znanilci prosvetljenske miselnosti. Zagotovil si je odlično mesto v okviru slov. in širše evrop. kulture. Slava je najtehtnejše delo celotnega obdobja, življenjski V-jev opus pa presega kulturne dosežke dobe v toliki meri, da ga uvrščamo med naše najpomembnejše stvaritve sploh.

Prim.: krstna knjiga 1638–43, št. 7, 163 (ž. sv. Nikolaja, ŠkALj); Stan. arhiv I. reg., sejni zapisniki dež. zbora, zapuščinski inventarji, imenjska knjiga VI, samostanski arhiv Kostanjevica II (DAS); urbar mestnega računovodstva, davčna knjiga za 1681, zapisniki mest. sveta za 1693 (MALj); Early letters, Letter book (copy), Journal book (copy; Royal society, London); Thalnitscher, Ectypon; isti, Annales urbis Labac. 1660–1718 (rkp., Semeniška knjižnica, Lj.); isti Antiquitates urbis Labacensis (rkp., ib.); Erberg; V. Fabjančič, Knjiga lj. mestnih hiš in njih stanovalcev (rkp., MALj); H. H. Hornung, J. W. Valvasor und seine Landschaftsschilderung, Wien 1949 (dis.); ADB 39, 471–5; Bibl JLZ; Dimitz IV, 35–45; Marn XXI, 39–44; Steska 17–21; Philosophical transactions, London 1687, št. 186, 191; Acta eruditorum, Leipzig 1689, 549–59, 634–45; 1690, 105–15; 1692, I supl., 315–9; J. G. Thalnitscher, Epitome chronologica, 1714, 83–4, 88; B. Hacquet, Oryctographia Carniolica, I, Leipzig 1778, 1–2; III, 1784, 20–1; A. T. Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain… 1788 (predgovor; slov. prevod: Poskus zgod. Kranjske…, 1981); Horm. Ar. 1815, 380–1, IB 1839, 46–7 (skrajšano po Horm. Archiv); R. Puff, IB 1846, 301–3; V. F. Klun, MHK 1852, 1–3, 25 sl.; N 1852, 254; Koledarčik slov. 1853, 33–40; E. H. Costa, MHK 1856, 49 sl.; V. F. Klun, ib. 1857, 46–53; P. Hitzinger, ib. 81–2; A. Jellouschek, Vodnikov spomenik 1859, 40–1; E. H. Costa, MHK 1860, 15–8; P. Radics, Triglav 1865, št. 58–9, 61, 63, 65, 72; 1866, št. 20–6 (tudi p. o.); N 1866, 206; G. Koestl, Mariin spominek na šentjakop. tergu v Lj., 1868; P. Radics, N 1877,237–8; isti, LMS 1877, 251–323; isti, Das Warmbad Gallenegg (Valvasor-Heim) in Krain, Wien 1885; Fr. Schumi, Archiv f. Heimatkunde, II, 1887, 281–2; E. Samhaber, LZg 1888, št. 70–1; A. Kaspret, MMK 1890, 3–40; E. Samhaber, Die oesterr.-ungar. Monarchie in Wort u. Bild (Wien) 1891, Bd. Kärnten u. Krain, 411–3; Harambaša (Fr. Podkrajšek), LZ 1892, 753–6; 1893, 566; A. Koblar, IMK 1893, 229–33; P. Radics, ib., 226–9; isti, Argo 1893, 148–52, 205–9; A. M. L., DS 1893, 415 do 421; A. Müllner, Argo 1894, 86 sl.; J. Lapajne, Gurkfelder Gedenkblätter, Krško 1894; J. B. Witting, Jb. d. herald. Ges. Adler 1894 (N. F.), 142–5; P. Radics, Oesterr.-ungar. Revue 1896, 20 sl. (tudi p. o.); J. Barle, IMK 1898, 47–60; P. Radics, INK 1899, 103–14; A. Koblar, IMK 1900, 233–4; V. Steska, ib. 1901, 28, 31, 79; P. Radics, Sn 1902/3, 58–60; 1903/4, 6–8; isti, DS 1903, 424–6; Fr. Orožen, PV 1903, 201–2; A. Kaspret, ČZN 1904, 186–9; J. Š(ubic), LZ 1904, 62–3; M. Pirnat, KMD 1905, 65–72; P. Radics, J. W. Freiherr von Valvasor, 1910 (monografija, zaključek dolgoletnih raziskav); I. Merhar, Jber. d. Gymn. in Triest 1910; Fr. Stelè, Č 1913, 25–36; V. Steska, Carn. 1915, 88; Fr. Minařik, Vjesnik ljekarnika 1925; A. Mikuš, ČZN 1926, 137–40; Fr. Stelè idr., GMS 1928, 5–50 (ves letnik posvečen V-ju); V. Jeločnik, L 1928, 1 sl.; A. Munda, ib., 399–404; J. R(us), J 1929, št. 122 a; S 1929, št. 119 a, 120; Fr. Kidrič, RDHV 1930, 42–119; J. Wester, Kron 1938, 110 sl.; Fr. Stelè, Monumenta artis Slovenicae, II, 1938, 1–19; J. Rus, J 1939, št. 83, 88; A. Potočnik, VP 1941, 42–6; Fr. Kremžar, Slovenčev kol 1942, 53–62; S 1942, št. 24 a; S. Vilfan, GMS 1943, 84–9; S. Ubel, Izložba bakropisa J. Callota iz V-ove zbirke … Zgb 1953; ista, A. Dürrer, Katalog drvoreza i bakroreza iz V-ove zbirke, Zgb 1955; Ribič 1960, 211–5; B. Reisp, Kron 1966, 153–4; J. Mlinarič, DL 1967, št. 6–40 (prevodi iz Slave…, knj. XI), št. 50–2 in 1968, št. 1–26 (isto); B. Komelj, Knjižnica 1967, 64–73; E. Cevc, Umetnost XVII. stol. na Slov. I, 1968, 39–71; M. Rybář, Naše delo (Laško) 1970, št. 3 – 1971, št. 3; R. Gotthardi-Škiljan, Lik Bogorodice u grafici A. Dürrera …, Zgb 1971; ista, Barokno kazalište … iz V-ove zbirke … Zgb 1971 (razst. katalog); ista, Justus van der Nypoort … Zgb 1972 (razst. katalog); B. Reisp, Življenje in tehnika 1973, 135–8; M. Karlin, PČZ 1973, 177–80; M. Ramovš, Traditiones 1973, 147–58; B. Reisp, V-s Zeit, Leben u. Werk, München 1973; B. Otorepec, Iz zgodovine gradu Bogenšperk, 1974; M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, 1982; B. Reisp, Kranjski polihistor J. V. V. (v tisku, z obširno bibl). — Leposlovne obdelave: v poeziji: J. Zupan, KČ 1830, 72; A. Funtek, LZ 1882, 675; A. Medved, DS 1893, 421; v romanu: I. Vašte, Vražje dekle, 1933; T. Kovač, Spomini barona V-ja, 1973.

Upodobitve: M. Greischer, bakrorez (pril. Slave); J. Šubic, olje na stropu avle NM, 1885; M. Maleš, lesorezi v knjigi: Avg. Pirjevec, Slov. možje, 1927. Spomeniki in obeležja: Al. Gangl, bron, 1903, pred NM v Lj.; plošča na domnevni r. hiši v Lj., Stari trg 4, 1929; na hiši v Krškem, Valvasorjevo nabrežje 4, 1894; Vlad. Stoviček, kip, bron, 1966, pred isto hišo v Krškem. Reisp