Valuk, karantanski knez (?–?)

Valuk (Wallucus dux Winedorum), slovanski knez okrog 631 v starokarantanskem prostoru notranjosti Vzhodnih Alp. K Slovanom, ki jim je vladal, se je 631 zatekla skupina 700 Bolgarov pod vodstvom Alcioka (Alciocus), ostanek bolgarskega tümena (9000), ki je pribežal k Bavarcem, pa bil tu, razen 700 ljudi, pobit. Okrog 663 so se Bolgari pod vodstvom istega kneza (dux Alzeco), potem ko so »mnoga leta živeli« pri Slovanih v njihovi deželi (marca Vinedorum), umaknili k Langobardom v Italijo, ker se — po mnenju M. Kosa (Šišićev zbornik 1929, 251–8) — po propadu Samove države niso več čutili v Karantaniji varni pred Obri, ki so jih pred 631 pregnali iz Panonije po porazu v boju za oblast kagana nad obrsko-bolgar. plemensko zvezo v sred. Podonavju. Navedeno mesto Psevdofredegarjeve kronike o begu Bolgarov 631 je edino sporočilo o knezu V-u na ozemlju Karantanije, kajti le njen zemljepisni položaj ustreza gibanju Bolgarov z Bavarskega k Slovanom in naprej v »Italijo« k Langobardom, kar se sklada z zgod. okoliščinami ok. 630 in 664 (M. Kos, ib. str. 256). Zaradi izraza »marca«, ki ga napačno dopušča šele za frankovske krajine (mejne grofije), je bolg. zgodovinar V. J. Zlatarski trdil, da gre za interpolacijo iz 9. stol. pod vplivom sporočila Pavla Diakona o Alzecu (Istorija na balg. drž. prez' srednite vekove I/1, 1918, 118–21); isto ponavlja brez novih dokazov Stj. Antoljak (Godišen zbornik na Fil. fak. na Univ. vo Skopje 1956, 15–38; isti, ib., 1968, 113–6; ocena B. Grafenauer, Historijski zbornik 1958/9, 313–9). Hipoteza je nevzdržna, ker je sporočilo o V-u že v najstar. rkp Psevdofredegarjeve kronike (napisanem okr. 700), sto let starejšem od Historiae Langobardorum Pavla Diakona. Po uporabi german. jezikov predkarolinške dobe je »marca Vinedorum« sinonim za »Sclaborum provincia« (dežela Slovanov), ki ga je Pavel Diakon (Hist. Langob. IV, c. 7) povzel za zgornje Podravje že po viru iz začetka 7. stol. (Secundus iz Tridenta, umrl 612). V vseh treh starejših in zanesljivejših rkp skupinah Psevdofredegarja (7.–9. stol.) je oblika V-ovega imena samo Wallucus (cum Walluco duce), le v štirih rkp najmlajše in najbolj nezanesljive skupine (9.–11. stol.) je Walducus (cum Walduco duce); zaradi tega je M. Kos (1. c.) opravičeno odklonil mnenje J. Mikkole (AslPh 1927, 160), da je »vladika« naziv in ne knezovo ime. Nedokazljive so tudi nekatere nove razlage: Wallucus dux = veliki knez (H. Kunstmann, Die Welt d. Slaven 1980, 173–7); Wallucus — avar. debeli, po kirg. boluk (O. Kronsteiner, Gab es unter den Alpenslawen eine kroat. ethnische Gruppe, Wien 1978 Oesterr. Namenforschung 6., 144). — Prim.: Pauli Diaconi Historia Langobardorum, V, c. 29; Fredegarii Scholastici Chronica, Monum. Germ., Script. rer. Meroving. II, izdal B. Krusch, Hannover 1888, 157; F. Kos, IMK 1901, 122–30; isti, Gradivo za zgod. Slovencev v sred. veku I, 1902, št. 112, 164; L. Hauptmann, Mitt. d. Inst. f. oesterr. Geschichtsforschung, Wien 1915, 245–59; G. Moravcsik, Ungarische Jb. 1930, 70–80; B. Grafenauer, ZČ 1950, 151–68; isti, Historijski zbornik (Zgb) 1952, 46–9. BGrf.