Valtunk, karantanski knez (?–?)

Valtunk (Waltunc), karantanski knez po 772 (do —?). Po karant. uporu zoper pokristjanjevanje, tujo nadoblast in z obojim združene vplive v smislu napredovanja fevd. družbenih oblik, ki se je začel po smrti kneza Hotimira 769 in ga je 772 zadušil bavar. vojvoda Tasilo, poroča Conversio Bagoariorum et Carantanorum, da je karantanski »knez Waltunc vnovič poslal poslance k škofu Virgilu in prosil, naj pošlje tja duhovnike«. Do škofove smrti 784 je v zvezi s to prošnjo naštetih še 6 skupin misijonarjev, ki so se menjavale očitno vsako drugo leto; vendar ni gotovo, da bi se to dogajalo le v času V-ove vlade. Ker so imeli V-u sledeči knezi še slovan. imena (Priwizlauga-Pribislav, Cemicas-Semika, Ztoimar-Stojmir, le zadnji, Etgar, je imel krščansko, anglosaško), prevladuje v zgodovinopisju nasploh mnenje, da je bil tudi V. karant. izvora in da je njeg. ime treba razlagati iz slovan. oblike (po Miklošiču Vladun, gl. Die Bildung d. slaw. Personennamen, Dunaj 1860, 11, 43; po Ramovšu Vladyka, gl. Kratka zgod. slov. jezika I, 1936, 25). Le nekat. zgodovinarji (zlasti na Koroškem) mislijo zaradi zveze med začetkom V-ovega vladanja v Karantaniji in obliko imena (Waltunc), ki je v sred. veku znana tudi na nem. bavar. ozemlju, da gre za kneza nem. izvora. Ni mogoče reči, ali V. izvira iz Borutove karant. knežje dinastije ali ne. Pripovedi o V-ovih bojih s pogani, prvič zapisane pri kor. zgod. Christalniku (obj. H. Megiser v Ann. Carinthiae, Leipzig 1612, posnel E. Francisci v Valvasorjevi Slavi vojv. Kranjske 1689), so zgolj izmišljene; tako tudi Prešernov pojem »valjhunstva« v Uvodu h Krstu pri Savici (1836) ni oprt na skopa znana zgodovinska dejstva. — Prim.: F. Kos, IMK 1900, 1–20; isti, Gradivo za zgod. Slovencev v sred. veku I, 1902, št. 246; M. Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, 1936, 38 sl., 131; B. Grafenauer, Ustoličevanje kor. vojvod in država karant. Slovencev, 1952, 509–35 (s starejšo lit.); O. Kronsteiner, Die alpenslaw. Personennamen, Wien 1975, 85; H. Wolfram, Conversio Bagoar. et Carantanorum, Köln etc., 1979, 44 sl., 94–6. BGrf.