Valjavec, Josip (1879–1959)

Valjavec Josip, nabožni pisec in leksikograf, r. 15. febr. 1879 v Lešah kmetu Francu in Mariji r. Brejc, u. 15. febr. 1959 v Ljubljani; iz iste družine sta še brata salezijanec Janko in frančiškan p. Metod. Osn. šolo je obiskoval doma in v Radovljici, 4 razr. II. drž. gimn. v Lj. 1891–6, nato odšel (po prizadevanju J. Smrekarja) študirat k salezijancem v Torino. Po noviciatu v Foglizzi 1897 je bil asistent v Asconi ob Lago Maggiore, hkrati študiral teologijo in polagal izpite v škof. semenišču v Milanu, bil 1902 ord. v Luganu in prišel v Lj. na Rakovnik v leto prej ustanovljeni salez. zavod. Tam je bil najprej šolski vodja in urednik salez. tiska, 1907 opravil doktorski izpit na teol. fak. drž. univ. v Torinu, 1907–9 bil prof. bogoslovja na salez. teol. šoli na Radni pri Sevnici, 1909–31 na Rakovniku v različnih službah, mdr. notranje opremljal novo cerkev in vodil salez. sotrudništvo, 1931 do 1933 bil na Radni voditelj noviciata, 1933–6 ravnatelj na Kodeljevem, kjer je pripravil zidavo nove cerkve, 1936–8 ravnatelj v Veržeju, 1938–47 spet na Rakovniku in 1947–59 na Kodeljevem v Lj.

Sestavil je slovar Dizionario italiano-sloveno, 1914, ki ga je kritika (LZ 1914, 52) ugodno sprejela. Z njim ni imel znanstvenih namenov, sestavil ga je zaradi študijskih in prevajalskih zvez z Italijo, hoteč podpreti »trgov. in družabne stike med obema sosednjima narodoma«, uporabljali pa naj bi ga tudi v šoli. Slovensko–italijanski slovar, 1924, potreben zlasti Slovencem, ki so prišli pod Italijo, je izšel tako pozno zaradi povojne draginje. – 1904 je obj. teološko knjižico Brezmadežna Devica. I. l. je začel izdajati slov. listič Don Bosko in ga 1907 nadomestil s slov. izdajo osrednjega redov. lista Salezijanska poročila, ki so jih tiskali v Torinu do 1915. Po prekinitvi zaradi vojne je 1916 začel izdajati samostojni Salezijan. vestnik in ga urejal do 1921 (prim. Sal. vestnik, 1978, 10–1). Po vzoru J. Bosca si je zelo prizadeval, da je Rakovnik 1922 dobil lastno tiskarno (v kolofonu Sal. vestnika podpisan kot odgovoren za tiskarno 1930–1, 1938–41) ter v njej organiziral tiskanje lastnega časopisa in zlasti drobnega verskega tiska. Začel je urejati in izdajati prilogi Sal. vestnika Misijonska mladež (1930–1) ter Veri in omiki (1931–3), zbirko knjižic verske vsebine, ki se je pozneje osamosvojila kot Knjižice (1934–45; Trst 1957–67; ponovno Lj. 1967–). – V Č je 1905 obj. razpravo Iz svetovne prazgodovine (nekaj poglavij iz kozmogonije), sicer pa je pisal v Sal. vestnik in morda še kam pretežno anonimno (npr.: Sal. vestnik 1910, 189–91; potopis v Oswięcim 1910, 253–6, 279–80; o sotrudništvu 1929, 68–71; o Don Boscu 1929, 73–5). Nekaj člankov je pozneje objavil samostojno v zbirkah Veri in omiki ali Knjižice: Izraelova hči (1931), Čemu vera (1931), Knez Czartoryski (1931), Mali greh (1933), Križ v krvi (1934), Alojzij Gonzaga (1936), Brezboštvo (1937), Čudež sv. Januarija (1940). Zgodovinski pregledi: Desetletnica salez. zavoda na Rakovniku 1901–11 (1911; ocena Carn. 1913, 56–7), Marija in slov. ljudstvo (v: Knjiga o Mariji, 1925, 238–46). Večje biografije: Vzor mladine (Dominik Savio, 1915), Mala Cvetka (Terezija Deteta Jezusa, 1921, 1923, 1925, 1927), Častitljivi (Blaženi) Janez Bosco (1924, 1925, 1930, Gorica 1932), Vzor Marijinih družbenic (Francka Repnik, 1928, 1938), Nevesta presvetega Srca (Marjeta M. Alacoque, 1930). Vzgojni spis: Lepo vedenje (1938, 1940², 1944³). Teološki spisi: Brezmadežna devica (1904), Skrivnost presv. Rešnjega telesa (1906, 1907, 1908, 1916, hrv. prevod Zgb 1961; ocena VBV 1916, 132–4), Salezijansko sotrudništvo (anonim. 1924), Češčenje Marije pomočnice kristjanov (1926), Mala pot dušne mladosti (1926). Molitveniki: Zveza ljubezni, molitvenik presv. Srca (1921), Dušna mladost, molitvenik sv. Terezije (1927), Duhovne vaje (1931, 1939), Preskrbljeni mladenič (morda njegov, oglašan 1910).

V-u ni bil ideal izvirnost, ampak poučnost in korist, ki naj jo imajo preprosti ljudje od branja. V prvi generaciji slov. salezijancev je utiral način apostolata s tiskom, ki je bil za Slovenijo nov, običajen pa že drugod, zlasti v Italiji. – Prim.: r. in mrl. matice Leše (ŠkALj); gradivo v arhivu salez. družbe (Lj.-Rakovnik); izv. II. drž. gimn. Lj.; ZD 1897, 28–9; 1898, 237. Slk.