Valič, Aleksander Vincenc (1919–2015)

Valič Aleksander Vincenc, igralec, r. 10. febr. 1919 v Gorici kovaču Vincencu in Mariji r. Kurat, živi v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval 1926–30 v Gor., po preselitvi v Lj. 1930 moral 4. razr. ponavljati; 1931–6 je opravil 4 razr. meščan. šole. Že 17-leten je igral na amater. odru društva Sokol (Lj.-Vič), 1938 se poskusil v režiji z Golarjevo veseloigro Dve nevesti. Od okt. 1940 do mar. 1941 zaposlen kot risar pri voj. štabu za utrjevanje v Starem trgu na Notr. Po zasedbi Sje je od 1941 sodeloval v OF, 25. mar. 1942 odšel v partizane, bil borec in propagandist v partizan. voj. enotah. Ker se je izkazal kot organizator mitingov in kultur. prireditev, kot recitator, pevec in igralec, je bil poslan na gledal. tečaj v Semič (15. apr. do 30. jul. 1944). Po vrnitvi se je pridružil Frontnemu gledal. VII. korpusa. – Poklicno je nastopil igralsko pot po osvoboditvi: v sezonah 1945/6–1946/7 je bil član SNG v Trstu, od 1. sept. 1947 do upok. 1972 pa član SNG v Lj., 1948–50 obiskoval AIU. – 1948 je na Jesenicah ustanovil mladin. gledališče, ki je mdr. nastopilo na republ. tekmovanju v Lj. z Levstikovim Tugomerom v V-evi režiji (M. Baloh v nasl. vlogi) in zasedlo 1. mesto; za to delo ga je i. l. v Bgdu odlikoval Komite za kult. in umetnost vlade FLRJ (za širjenje gledal. umetnosti med mladimi); 1951 isto predstavo režiral v Vel. Laščah. – V. je nosilec spomenice 1941. Prejel je: 1949 medaljo za hrabrost, red dela III. stopnje in red zasluge za narod II. stopnje; 1963 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem; 1967 nagrado Prešernovega sklada (za nasl. vlogo v Diderotovem Rameaujevem nečaku); 1972 diplomo in nagrado (za igralstvo) na Borštnikovem srečanju v Mrbu; 1975 red zaslug za narod z zlato zvezdo; 1980 nagrado vstaje slov. naroda in Kajuhovo nagrado za knjigo Frontniki.

V. je bil oblikovalec predvsem komičnih vlog, ki so mu dozorevale v karakterne like, združujoče komične in tragične sestavine. Od številnih so zahtevnejše in izrazitejše: v Trstu: Egisto (D. Niccodemi, Scampolo) 1945, Ferlež (V. Pavšič–M. Bor, Raztrganci) 1946, Stjepan Čižov (K. M. Simonov, In tako tudi bo) 1946, Mladen Djaković (B. Nušić, Pokojnik) 1947; v Lj. mdr.: Šanta (I. Potrč, Lacko in Krefli) 1949, igralec (Molière, Improvizacije v Versaillesu) 1950 na AIU, Šviligoj, dacar, gost, zlodej (I. Cankar, Pohujšanje) 1950, D'Estivet (G. B. Shaw, Sveta Ivana) 1952, oskrbnik, župnik (I. Cankar, Kralj na Betajnovi) 1952, Pantalone (C. Goldoni, Lažnik) 1954, Gadshill, Pistol (W. Shakespeare, Historija o Henriku IV.) 1955, menih (Machiavelli, Mandragola) 1955, Ferapont (A. P. Čehov, Tri sestre) 1956, šerif Thomas (Rih. N. Nash, Mojster za dež) 1957, Josup (B. Brecht, Kavkaški krog s kredo) 1957, Belvedonski (V. V. Majakovski, Velika žehta) 1958, Brettschneider (B. Brecht, Švejk v 2. svet. vojni) 1958, Popiva (M. Držić, Boter Andraž) 1959, porotnik št. 6 (R. Rose in H. Budjuhn, 12 porotnikov) 1959, Nosan (Shakespeare, Sen kresne noči) 1960, Komolec (isti, Milo za drago) 1962, major Brounst (G. Schehadé, Zgodba o Vasku) 1964, Nepomuk (M. Mihelič, Ura naših dni) 1965, On (Diderot, Rameaujev nečak) 1966, Pantalon (Benavente, Roka roko umije) 1970, Corbaccio (B. Jonson, Volpone) 1970, Flint (D. Mercer, Flint) 1971, Proka Purić (B. Nušić, Žalujoči ostali) 1971, Žid (G. Büchner, Vojček) 1972, Geront (Molière, Scapinove zvijače) 1973, idr. Vloge v slov. filmih: 1948 Na svoji zemlji (vloga domobranca; nagrajen); 1953 Jara gospoda; 1955 Splavarji; 1962 Naš avto; 1962 Tistega lepega dne; 1963 Samorastniki; 1966 Grajski biki; radijskih igrah: Zmešnjava (A. T. Linhart, Matiček) 1952, Črnilogar (C. Kosmač, Balada o trobenti in oblaku) 1963, Rusepatacis (isti, Tantadruj) 1966; televizij. igrah: Madronič (O. Župančič, Noč na verne duše) 1958, klovn (B. Fakin–I. Torkar, Pozabljeni klovn) 1968, hlapec Daniel (Tavčar, Cvetje v jeseni) 1976. V knjigi Frontniki (1980) je obj. spomine na gledališče VII. korpusa. – Prim.: osebni podatki; SGL; Ekran 1966, 548; GLLjD 1972/3, 37 sl. (s sliko in seznamom vlog); Dnevnik 1973, št. 11, 17; 1979, št. 314; 1980, št. 198 (s slikami); NRazgl 1973, 93; TV-15 1973, št. 4 (s sliko); Večer 1980, št. 168; 7 dni 1981, št. 41 (intervju, s sliko); PDk 1982, št. 43 (intervju). Smj.

VALIČ Aleksander Vincenc, igralec, r. 10. febr. 1919 v Gor., živi v Lj. Oče Vincenc iz Skrilj na Vipavskem, kovač, mati Marija Kurat iz Šempasa, gospodinja. Od 1926 do 1930 je obiskoval osn. š. v Gor., 1930 se je z družino preselil v Lj. in ponavljal 4. razr.; od 1931 do 1936 je opravil 4 razr. mešč. š. Že kot otrok se je navduševal za igranje in nekajkrat nastopil na šol. prireditvah. Pri 17 letih je igral pri amater. odru društva Sokol (Lj.-Vič), 1938 je prvič režiral (Golar, Dve nevesti). Ob tem je nekajkrat statiral v lj. Drami in igral v Šentjakobskem gledališču. 1940–41 je bil zaposlen kot risar pri vojaškem štabu za utrjevanje v Starem trgu na Notranjskem. V. je nosilec spomenice 1941. Po zasedbi Sje je od 1941 sodeloval v OF, 1942 odšel k part. Zaradi organizac., igral. in pev. sposobnosti je bil poslan na gled. tečaj v Semič (apr.-jul. 1944). Po vrnitvi se je pridružil Frontnemu gled. VII. korpusa. - Poklicno je prvič nastopil 2. okt. 1945 pri SNG v Trstu (Cankar, Hlapec Jernej) in bil med njegovimi ustanovitelji. Sept. 1947 se je iz druž. in zdravstvenih razlogov preselil v Lj., kjer je bil do upokojitve član SNG. Bil je oblikovalec predvsem komičnih vlog in karakternih likov, v katerih je znal mojstrsko združevati tragični in komične elemente. Ob delu je od 1948 do 1950 sledil predavanjem na AIU kot slušatelj. 18. avg. 1948 je sklenil zakonsko zvezo z Dano Klanjšček. Po upokojitvi 1974 je sodeloval pri MG v Lj., Prešernovem gled. v Kranju in Mariborskem gled. (kralj Lear v Božičevi operi Kralj Lear). Za seboj ima veliko samostojnih nastopov po celi Sji, ob proslavah, slavnostih in drugih kult. prireditvah. Sodeloval je tudi pri raznih slov. filmih, televizij. in radij. igrah, od 1945 do 1947 tudi na radiu Trst. Bil je tudi organizator in pedagog pri mnogih amaterskih gledališčih v Lj., Vel. Laščah, Zadvoru, na Jesenicah pa je bil 1948 ustanovitelj mlad. gled. (režiral Levstikovega Tugomerja), ki je istega leta zasedlo 1. mesto na republ. tekmovanju v Lj. - V. je bil deležen različnih priznanj: 1948 odlikovanje Komiteja za kult. in umetnost vlade FLRJ v Bgdu (za širjenje gledal. umetnosti med mladimi); i.l. 1. nagrada Ministrstva za kult. v Lj. (za vlogo domobranca v filmu Na svoji zemlji); 1949 medaljo za hrabrost, red dela III. stopnje in red zasluge za narod II. stopnje; 1963 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem; 1967 nagrado Prešernovega sklada (za nasl. vlogo v Diderotovem Rameaujevem nečaku); 1972 diplomo in nagrado na Borštnikovem srečanju v Mrbu; 1975 red zaslug za narod z zlato zvezdo; 1980 nagrado vstaje slov. naroda in Kajuhovo nagrado za knjigo Frontniki.

Prim: Osebni podatki 11. okt. 1990; SBL IV, 331–32 in tam navedena liter.

mak