Valentinčič, Janez (1904–1994)

Valentinčič Janez, arhitekt, r. 17. nov. 1904 v Ljubljani železn. uslužbencu Ivanu in Mariji r. Hribar, živi tu. V Lj. je 1917–23 obiskoval realko, 1923–7 študiral arhitekturo na TVŠ, 1927 diplomiral pri J. Plečniku, bil 1928 do 1931 nadzornik pri graditvi stavbe Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti, potem na oddelku za arhitekturo lj. univ.: 1931–47 Plečnikov asistent (1931 v Bgdu opravil drž. izpit za pooblašč. arhitekta), 1947–51 docent, 1951–62 izredni, 1962–75 (upokojen) pa redni profesor za arhitekt. risanje. Aktivno se je udeležil štev. strokovnih posvetovanj, mdr. za arhitekton. konstrukcije pri razl. jsl univerzah (VI. v Skopju 1959 - XII. v Zgbu 1966). 1953, 1961 in 1971 je bil izvoljen za dekana fak. za arhitekt., gradbeništvo in geodezijo Univ. v Lj. – 1975 je prejel red dela z zlatim vencem.

Poleg pedag. dela in stanovanj. arhitekture se je posvečal predvsem načrtovanju in adaptiranju sakralnih objektov ter umetnoobrtnim nalogam. Kot Plečnikov asistent je sodeloval pri nekaterih njegovih delih ter skrbel za njihovo realizacijo, npr.: prvi načrt za NUK (1930–1), kapela v Preski pri Medvodah (1934), cerkev v Zg. Rečici (pri Laškem 1935), povečava ž. c. na Rakeku (1935), Verčonova vila na Lapadu pri Dubrovniku (1936), bivša pristava Zavetišča sv. Jožefa v Lj., Cesta v Mestni log (1938), novi zvonik cerkve v Martinjaku pri Cerknici (1939), urejanje ostankov obzidja srednjeveške Lj., Vegova ul. (1939), povečanje cerkve v Mokronogu (1940), Bajlečeva vila v Mur. Soboti (1943), kapucinski samostan v Štepanji vasi (Lj. 1944) ter vrsta nagrobnikov in spomenikov. Od konca 30-ih let je ustvarjal samostojna dela, mdr.: adaptacija mestnega doma v Tržiču (1937), Zajčeva vila v Šmarci (pri Kamniku 1938) ter Vilharjeva in Pengalova v Stožicah (Lj. 1940), ž. c. v Odrancih (1946), vodogradbeni laboratorij univ. v Lj. (načrt 1946, zidava 1947–9), spomenik NOB v Šmartnem ob Paki (1950), Bevkova hiša v Vikrčah (Lj. 1952), fasada glasb. šole v Lj., Vegova ul. (1952, skupaj s slikarjem T. Žnidaršičem), Hančičeva hiša v Kamniku (1954) in Gostiševa na Ježici (Lj. 1955), dopolnitev prezbiterija (1956) in sprememba načrta zvonika (1960) Plečnikove cerkve sv. Antona v Bgdu, podaljšanje ž. c. pri Lenartu nad Lušo (1959), adaptacija ž. c. v Šmarju pri Kopru (1961), zvonik ž. c. v Zg. Tuhinju (1963), preoblikovanje notranjščine ž. c. sv. Cirila in Metoda na Čukarici v Bgdu (1964). Poleg štev. nerealiziranih projektov je adaptiral več cerkva ali izdelal načrte za njihovo notr. opremo (zlasti krstilnice in oltarje, obrnjene k vernikom). Ukvarjal se je tudi z umetno obrtjo in knjižno opremo. Po 1945 je zasnoval več predlogov za prezidavo med vojno porušenih naselij v Sji (Polšnik, Kranjska Gora, Sava). – Objavil je članke: Ročno in strojno delo v gradbeništvu (Naša skupnost 1957, št. 8); Gradbena obrt in stanov. graditev (ib. št. 9); Ali drago gradimo (ib. št. 13). – V. je najvidnejši nadaljevalec Plečnikovega sloga. Mikajo ga predvsem oblikovni problemi, vendar pa se njegove rešitve le redko približajo učiteljevi sugestivnosti.

Prim.: osebni podatki; izv. realke Lj.; ULj, II, III/1; F. Stelè, Umetnost v Primorju, 1960, 64, 68; F. Šijanec, Sodobna slov. likovna umetnost, 1961, 454; J. Curk, Topografsko gradivo IX, Sakralni spomeniki na območju občine Laško, 1967, 47 (cikl.); 50 let univ. v Lj. 1919–1969, 1969, 403–4; Ko je ko u Jsli, 1970. – Slika: arhiv SBL. Prelovšek