Vaccano, Franc Maksimilijan (1609–1672)

Vaccano (Vac(c)anus, Vac(c)ani) Franc Maksimilijan, pomožni škof in stolni prošt lj., škof pićenski (Istra), r. 20. okt. 1609 v Šempasu pri Gorici Giovanniju Battistu, u. 15. avg. 1672 v Trstu (pok. v stolnici, kjer ima nagrobnik). Štud. je teologijo v Rimu (gojenec Coll. Germanicum et Hungaricum) in dosegel doktorata iz filoz. in teol. (menda sv. pisma). Po vrnitvi v domovino (star komaj 24 let) je bil 1633 nastavljen za župnika v Ribnici in arhidiakona za Dolenjsko. Iz Ribnice je nekaj časa upravljal tudi župniji Kočevje (1637) in Dobrepolje. Lj. škof Buchheim (Puchheim, SBL II, 592–3) je kmalu postal pozoren na V-vo živahno pastoralno delo in ga 1641 imenoval za lj. gen. vikarja, čeprav ni bil iz njegove škofije. Pri tem je nekaj časa še obdržal ribniško župnijo (in s tem dolenj. arhidiakonat). Vendar je bila ta župnija glede potrditve župnika podrejena oglejskemu patriarhu, glede na kolekcijo pa cesarju; zaradi te dvojnosti je V. 20. dec. 1642 dosegel pri ces. Ferdinandu III. zamenjavo (izvršena 30. jan. 1643) svoje župnije z župnikom Jur. Rozmanom iz Šmartina (Stražišča) pri Kranju; nova župnija je bila v vsem podrejena lj. škofu.

Kot gen. vikar je V. razvil živahno pastoralno dejavnost. Iz obsežne korespondence s F. Terpinom je razvidno, da se je na vizitacijah, ki jih je deloma opravil sam, deloma pa Terpin v njegovem imenu, temeljito seznanil z dejanskim stanjem v škofiji. Zaradi pogostne odsotnosti škofa Buchheima je praktično vodil vso škofijo sam. V-vo znanje in modrost pri vodenju duhovnih poslov sta vzbudili cesarjevo pozornost: 18. okt. 1646 ga je imenoval za pićenskega škofa; zakaj je imenovanje papež Inocenc X. potrdil šele 1. mar. 1649, ni znano. V-ve interese v Rimu je zastopal rimski agent Gius. Mecholi in kolikor mogoče redno obveščal o vsem lj. škofa. Na pomisleke Rima pri imenovanju je verj. vplivalo V-vo preveč očitno kopičenje beneficijev, ki ga je Tridentinski koncil izrecno prepovedal.

Tudi kot pićenski škof je V. ostal v Lj., poleg poslov gen. vikarja prevzel še tista opravila, za katera je bilo potrebno škofovsko posvečenje: posvetitve cerkva, temeljnih kamnov ip. tudi zunaj lj. škofije. Zaradi nevarnosti kuge se je zlasti 1644–7 veliko mudil v Šmartinu (Stražišču); 15. apr. 1647 se je s škofom Buchheimom pogodil, da mu je za 1 leto prepustil vse dohodke te župnije (kot pićenski škof se jim je moral odpovedati), v zameno pa mu poleg običajne letne penzije plačal še 450 gld ter sam vzdrževal kaplana. V. je svoje dohodke iz župnije povečal tudi s tem, da je podvojil dajatve za vzdrževanje duhovnika (od 25 na 50 gld in od 2 na 4 mernike žita). 1650 je dobil ukor iz Rima, ker kot škof ni residiral v Pićnu in ker ni v roku poročal o stanju v škofiji.

Dež. stanovi v Lj. so ga 27. jan. 1654 predlagali za lj. škofa, češ da kot gen. vikar dobro pozna škofijo in kot član dež. stanov razmere v deželi; vendar je bil i. l. imenovan le za pomožnega škofa (po nekat. virih za sufragana). 1656 si je pridobil lj. proštijo ter si s tem zagotovil dohodke župnije Radovljica in beneficija sv. Marije v Lescah. Uveljavljal se je tudi v polit. življenju Kranjske. Z imenovanjem za škofa je postal član dež. stanov, čeprav so mu do 1649 odrekali pravico do udeležbe na sejah. Bil je 1655–61 kranj. dež. upravnik, viceprezident dež. zbora, 12 let zapored poslanec dež. zbora in dolgoletni cesarjev svetovalec. Kakšen ugled je užival, kaže dejstvo, da mu je Schönleben posvetil svojo knjigo o Mariji (Orbis universi votorum … de Immaculata conceptione deiparae, III. 1659).

Po smrti Ant. Marentia, škofa v Trstu, je cesar imenoval V-a 6. nov. 1662 za tržaškega škofa; prisego je opravil že nasl. dan, medtem ko je bil umeščen šele 12. mar. 1663. V Trstu je mdr. povečal in olepšal škofij. palačo, uredil vrtove, pomnožil škofove dohodke. Tudi kot trž. škof je ohranil beneficij v lj. stolnici, čeprav je to v papeški potrditvi V-vega imenovanja izrecno prepovedano; upravljal ga je v njegovem imenu kanonik Andr. Villirisch.

Prim.: Stan I., 297–306 (DAS); fasc. 41, 67, 109, 217 (KapALj); Škofje 3; kanoniki; Kek 4, 5, 13, 14, 21, 22 (ŠkALj); M. Golia, Regeste škofij. arhiva v Lj. 1956, 234, 432, 478 (tipkopis, ŠkALj); Dimitz III, 428; Gruden 957; Valvasor II, knj. 8, 681, 689, 741; Wurzbach (popravi leto smrti); o. Marian, Austria Sacra (Dunaj) 1783, 36–7; C. Morelli, Istoria della Contea di Gorizia III, 1855; MHK 1860, 76; Š. Kociančič, Historia Archidioec. Gor. 1876, 151, 154; IMK 1891, 22; 1903, 132–4; 1908, 9; MMK 1903, 40; M. Premrou, Archeografo triestino 1926, 8–9; Hierarchia catholica (Padova) IV, 1935, 277, 330, 381, 391; S. Škerlj, Ital. gledališče v Lj. v preteklih stoletjih, 1973, 63 (op. 31); A. Skubic, Zgod. Ribnice in ribn. pokrajine, 1976; Zbornik ob 750-letnici mrb škofije … 1978, 128, 171; BV 1980, 41 (op. 50); J. Grah, Croatica Christiana periodica, Zgb 1980, št. 6. Dolinar

VACCANO (VAC(C)ANUS, VAC(C)ANI) Frančišek Maksimilijan, pomožni škof v Lj., škof v Pićnu in Trstu, r. 20. okt. 1609 v Šempasu pri Gor., zato je dodajal imenu »de San Passo«, u. 15. avg. 1672 v Trstu, pokop. v stolnici, kjer ima nagrobnik (postavila sestra Ana Julija). Oče Janez Krstnik, plemič. Bogoslovne študije je dovršil v Rimu, kjer je bil gojenec v Collegium Germanicum et Hungaricum. Doktoriral je iz filoz. in teol. (najbrž iz Sv. pisma), ko mu je bilo 23 let. 1633 je postal žpk v Ribnici na Dolenj. in arhidiakon za Dolenjsko. Med 1635–39 je imel tudi župnijo Kočevje in nekaj časa Dobrepolje. Tedaj so ljudje veliko gradili podružnične cerkve, tako je V. 1635 položil vogelni kamen cerkve sv. Roka v Ložu, 1641 pa vogelni kamen cerkve Matere božje pri Novi Štifti, ki je postala romarska cerkev. Lj. škof Oton Frid. Bucheim ga je 1641 imenoval Še za lj. general. vikarja, čeprav ni bil iz njegove škofije. V. se je 1644 odpovedal Ribnici, se preselil v Lj. in razvil živahno pastoralno dejavnost. Opravil je številne vizitacije in se seznanil s stanjem v škofiji. Ker je bil škof pogosto odsoten, je vodil V. škofijo sam, pri tem pa se je izkazal za modrega strokovnjaka. Zato ga je cesar Ferdinand III. 18. okt. 1646 imenoval za škofa v Pićnu (Istra), papež Inocenc X. pa ga je potrdil šele 1. mar. 1649 (vzrok ni znan). Papeža je najbrž motilo V-ovo preveč očitno kopičenje beneficijev, ki jih je tridentinski koncil prepovedal. - V. je tudi kot pićenski škof ostal v Lj. in poleg poslov general. vikarja prevzel še tista opravila, za katera je bilo potrebno škof. posvečenje: posvetitve cerkva, vogelnih kamnov ipd. Zaradi nevarnosti kuge je med 1644–47 veliko živel v Šmartinu (Stražišče pri Kranju), ki ga je leto prej zamenjal za Ribnico, ker je spadala pod oglejski patriarhat glede potrditve župnika. 1650 je dobil ukor iz Rima, ker kot škof ni živel v Pićnu in ker ni v roku poročal o stanju v škofiji. - Dežel. stanovi v Lj. so ga 27. jan. 1654 predlagali za lj. škofa, vendar je bil istega leta imenovan le za pomožnega škofa. 1656 si je pridobil lj. proštijo ter si s tem zagotovil dohodke žup. Radovljica in beneficija sv. Marije v Lescah. Z imenovanjem za škofa je postal član dežel. stanov, bil od 1655–61 kranj. dežel. glavar, viceprezident dežel. zbora, 12 let poslanec dežel. zbora in dolgoletni cesarjev svetovalec. – 12. mar. 1662 mu je pisal papež Aleksander VII., da ga razrešuje vseh služb in imenuje za škofa v Trstu; cesar ga je imenoval 6. nov. i.l. V. je bil umeščen v trž. stolnici 12. mar. 1663 in se vrgel na delo. Stolnici je preskrbel dve srebrni svetilki, razširil je škof. palačo in jo olepšal, uredil vrtove, za njegovega vladanja si je Trst slovesno izvolil sv. Antona Padovanskega za mestnega zavetnika. Pomnožil je škofove dohodke in ohranil beneficij v lj. stolnici, čeprav bi se mu bil moral odpovedati. - V. je bil izredno delaven, da je Valvasor o njem zapisal: »Tako ga je sreča vodila više in više po častnih službah. Pri tem pa je moral občutiti, kaj se pravi: "Veliko časti, veliko težav." "Veliko pozdravov, malo počitka."« - Njegov naslednik v Ribnici dr. Janez Ludovik Schönleben ga je tako cenil, da mu je posvetil svojo knjigo o Mariji (1659).

Prim.: Fr. Dolinar, SBL IV, 315 in tam navedena liter.; še posebej A. Skubic, Zgod. Ribnice in ribniške pokrajine, Buenos Aires 1976, 139–42.

Ured.