Ušaj, Just (1890–1971)

Ušaj Just, vinogradnik, sadjar in čebelar, r. 1. nov. 1890 v Plačah pri Vipavskem Križu kmetu Antonu in Frančiški r. Zgonik, u. 11. jan. 1971 v Lj. Osn. šolo je obiskoval 1897–900 v Vipav. Križu, pripravnico v Šolskem domu v Gor. 1900–2, realko 1902–8 v Idriji ter višjo šolo za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo 1908–11 v Klosterneuburgu pri Dunaju. Zaposlen je bil 1911–2 kot praktikant na veleposestvu Podlehnik, 1912 do 1914 kot kletar in učitelj za vinogradništvo na kmetij. šoli v Bukovem (Srbija), 1914–9 kot referent za kmetijstvo ter kletar v Danilovgradu in Smederevu, 1919–24 kot deželni potovalni učitelj za kmetijstvo v Gor. L. 1924 so ga Italijani odpustili in je osnoval trgovino Vinagraria na Travniku v Gor. V okviru zadružne zveze in Gor. matice je kulturno–prosvetno deloval, bil član ustanovnega in upravnega odbora Gor. matice ter njen urednik, a se je zaradi fašističnega nasilja l. 1930 vrnil v Jslo; postal je ravnatelj Smederevske vinarske zadruge v Smederevu in ostal na tem položaju do upok. l. 1955. V Srbiji je vodil organizacijo obnove vinogradov, sadovnjakov ter uvajal nove sorte in sodobno evrop. tehnologijo. Za zasluge je l. 1965 v Godominu pri Smederevu prejel častno diplomo in nagrado.

Napisal je knjigo Kmečko branje. 1929 (zadnja publikacija Gor. matice pred razpustitvijo) ter nad 500 člankov med 1920 do 1940 v časopisje, mdr.: L'apiculture française (Paris), Bolletino agrario (Gor.), Deutsche Weinzeitung (Main/Rh.), Družina (1929), Gor. straža, Gospodar. list (1922–27), GospV (1925–26), Napredno pčelarstvo (Bgd), Pčelarski list (Bgd), Revue d'Apiculture (Paris), Težak (Bgd), Zadrugar (Bgd), Jadranski almanah (1924, 73–5), KGM (1921–24); po l. 1945 pa npr. v revije Naš vrt (1967, 151; 1970, 12), SČ, SVV (1960, 98–9; 1961, 63–4). – Prim.: osebni podatki; Šlebinger–Marentič, 196; KGM 1929, 19 (slika); Naš vrt 1968, 24; 1971, 90; Srečanja 1969, št. 20, 27; 1971, št. 27, 31–2; Gospodarstvo 1970, št. 814; 1971, št. 826; Sodob. kmetijstvo 1970, 528. Adč.

UŠAJ Just, agronom, sadjar, vinogradnik in čebelar, r. 1. nov. 1890 v Plačah pri Vipavskem Križu kmetu vinogradniku Antonu in gospodinji Frančiški Zgonik, u. 11. jan. 1971 v Lj., pokopan na Žalah. Osn. š. je obiskoval v Vipavskem Križu (1896–1900), pripravnico v Gor. (1900–02), realko v Idriji (1902–08) in kot štipendist gor. dežel. odb. še Višjo šolo za vinarstvo, sadjarstvo in vrtnarstvo v Klosterneuburgu (1908–11). Enoletno prakso je pod vodstvom upravnika Fr. Rudla opravil na posestvu Spodnještajerske hranilnice v Podlehniku pri Ptuju 1912, po praksi pa je iz polit. razlogov odšel s svojim sošolcem v takratno Kraljevino Srbijo, kjer je služboval kot kletar, drevesničar, trsničar in učitelj na kmetij. š. v Bukovu ob Donavi (1912–14). Med prvo svet. vojno je bil mobiliziran ter poslan v Črno goro; pod avstro-ogrsko vojaško upravo je delal kot potujoči učitelj za kmetijstvo v Danilovgradu 1915–16 in kletaril v vojaški kleti v Smederevu 1916–19. Po vrnitvi na Goriško je bil dežel. potujoči učitelj za kmetijstvo; prirejal je predavanja, tečaje in praktična dela v sadjarstvu, vinogradništvu in vrtnarstvu. Uvajal je nove vzgojne oblike in sodobnejši sadni izbor, zlasti novejše ameriške sorte breskev in jablan. Bil je mentor mladim gor. sadjarjem, ki so kasneje prebegnili v Jslo (Evgen Arčon, Ivan Bavdaž, Alojz Bizjak, Alojz Fornazarič). Zaradi prosvetno-kult. delovanja in osveščanja primor. Slov. so ga 1924 faš. zasledovali in odpustili iz službe. Za preživetje je ustanovil trgovino s semeni in drugim repromaterialom Vinagraria na Travniku v Gor. Njegova trgovina je postala zbirališče enako mislečih iz gor. podeželja, ko so potrebovali nasvetov in spodbud. Tudi na tem mestu so ga It. šikanirali in ga skušali z obdavčenjem uničiti. Zato je trgovino 1930 prodal inž. Josipu Rustji (gl. čl.) in se nato odzval vabilu Srbije; odšel je v Smederevo, kjer so ga prijatelji iz časov okupacije sprejeli odprtih rok; imenovali so ga za upravnika vinske kleti, katero je že uspešno vodil in jo med vojno moderniziral. Leta 1931 so U. izvolili v uprav. odb. in za direktorja Vinarske zadruge Smederevo. Na tem položaju je ostal do upokojitve (1955). - Na širšem območju Smedereva je vodil obnovo vinogradov, zlasti pa je skrbel za kletarjenje, za povečanje in modernizacijo kleti ter izboljšanje kakovosti vina; ustvaril je nov tip smederevke, prijetnega okusa in dobrega slovesa. U. je prvi pripeljal v Srbijo ameriške rumenomesnate sorte breskev in jablane delišes, vpeljal kordonsko vzgojo in kotlasto krono, sisteme Ferragutti, Silvetti, La Page, Flamond in Tomas Bouché. Na posestvu bratov Živković je nastala prva moderna plantaža v Srbiji, kjer je danes velesadjarstvo Godomin. Za zasluge je 1965 prejel častno jubilejno priznanje, o njegovih dosežkih pa so v letih 1932–41 in 1965 pisali mnogi bgd. časniki. - Pomembno je bilo tudi U-evo prosv. in kult. delo. Bil je med ustanovitelji Goriške matice in njen dolgoletni odb., zadružni delavec in strok. pisec. Njegovo knjigo Kmečko branje je izdala Gor. matica 1929. V raznih časopisih je objavil okoli 500 prispevkov, največ v glasilih GospL (1922–27), GospV (1925–28), GorS (1919–26), Gor. Slovenec (1919–21), JAlm (1921–24), KolGorM (1921–24), Družina 1929 in L'Isonzo agrario. Po preselitvi v Srbijo je pisal in objavljal v glasilih Napredno pčelarstvo, Pčelarski list in Težak (Bgd) ter v franc. in nem. strok. časopise: Apiculture française, Revue d'apiculture ter v Deutsche Weinzeitung; po upok. in naselitvi v Lj. je objavljal v glasilih SVV, Naš vrt in SČ.

Prim.: Osebni podatki in korespondenca z Ušajem 1956–70 v arh. katedre za sadjarstvo Biol. fak., Lj.; Almanach Klosterneuburger Oenologen u. Pomologen, Klosterneuburg 1960, 101; Šlebinger-Marentič, 196; KolGorM 1929, 19 s sl.; Naš vrt 1968, 24; 1971, 27, 31–32; Gosp 1970, 828; Delo 11. jan. 1971 (osmrtnica); Sreč 6/1971, št. 17, 31–32; Gvido Vesel in gor. sadjarji, Lj.-Krško 1978, 14–15; SBL IV, 310.

Adč.