Uršič, Anton Nino (1905–1964)

Uršič Anton Nino, operni pevec in režiser, r. 1. jul. 1905 v Trstu zas. uradniku Antonu in Mariji r. Horvatič, u. 20. sept. 1964 v Mrbu (pokopan v Lj.). V Lj. je obiskoval 1912–7 osn. šolo, 1917–25 gimn. (z mat.), študiral 1925–30 na pravni fak. in 1930 dipl.; vmes od 1928 zaposlen kot uradnik v zas. pletilstvu A. Terček, od 1934 pa kot upravni jurist pri banski upravi do 1944, ko je bil angažiran v lj. Operi kot solist, 1945 premeščen v Mrb. Tu je deloval kot solist, dramski tenor in režiser, slednje od 1950 dalje (1948/9 se v režiji usposabljal na AIU v Lj. pri prof. B. Gavelli), opravljal tudi tajniške posle, 1963 bil upokojen.

Že v rani mladosti je U. nastopal v deških zborih (sopran-solo), kot študent v Akad. pev. zboru pod vodstvom F. Marolta (SBL II, 62), ki ga je posebej poučeval v solopetju, nato še 4 leta A. Darian. Debutiral je v vlogi Franja (A. Foerster, Gorenjski slavček) 1944 v lj. Operi, tu nastopil še kot: Stevo (L. Janáček, Jenufa) 1944; Alfred (G. Verdi, Traviata) 1945; Janko (B. Smetana, Prodana nevesta) 1945; Walter (R. Wagner, Tannhäuser) 1945; v Mrbu pa: Pinkerton (G. Puccini, Madame Butterfly) 1945; Cavaradossi (isti, Tosca) 1947; Manrico (Verdi, Trubadur) 1947; Canio (R. Leoncavallo, Glumači) 1948; najv. uspehe (50 ponovitev) imel z vlogo Mića (J. Gotovac, Ero z onega sveta) 1947. Po 1945 je mnogo pel tudi na koncertih in akademijah. – Ker mrb Opera sprva ni imela svojih režiserjev, je U. asistiral režiserjem–gostom, potem pa se sam lotil režije oper: Smetana, Prodana nevesta, 1950 – z velikim uspehom; Nižava (E. D'Albert) 1951; Verdijeve: Traviata, 1951; Rigoletto, 1957; Trubadur, 1960; Puccinijeve: Tosca, 1952; Gianni Schicci, 1956; La Bohème, 1959; Manon (J. Massenet) 1957; Lucia di Lammermoor (G. Donizetti) 1959; Cavalleria rusticana, Glumači (R. Leoncavallo) 1960; Deseti brat (M. Polič) 1960. – Bil je tudi publicist, med 1949–65 je obj. nad 25 člankov v GLMrb. – U. sodi med pevce pionirje, ki so pomagali prvemu direktorju mrb Opere po osvoboditvi, dirigentu A. Neffatu (SBL II, 198), sestaviti solistični ansambel (GLMrb 1960/1, 210–1). – Prim.: arhiv SNG Mrb; SGL III, 751; izv. I. drž. gimn. v Lj.; Delo 1964, št. 259 (osmrtnica); VMrb 1964, št. 221; 1974, št. 217 (s sliko); GLMrb 1964/5, 40–1 (s sliko); 1974/5, 11–2 (s sliko). Htn.

URŠIČ Anton Nino, operni pevec in režiser, r. 1. jul. 1905 v Trstu, u. 20. sept. 1964 v Mrbu; pokopan v Lj. Oče Anton, uradnik, mati Marija Horvatič, gospodinja. Osn. š. je 1912–17 opravil v Lj. in tam 1917–25 tudi gimn. 1925–30 je študiral na lj. Pravni fak. in 1930 diplomiral. Od 1929 je bil uradnik v zaseb. pletilstvu A. Terček; od 1934 upravni jurist pri banski upravi do 1944, ko je postal solist lj. Opere; 1945 je bil premeščen v Mrb., kjer je bil solist, dramski tenor in režiser. Režijo je od 1948 študiral na AIU v Lj. pri prof. Gavelli; 1963 je bil upokojen. - Veselje do petja je čutil že v zgodnji mladosti. Še deček je pel sopran solo. Kot študent je bil član akad. zbora, ki ga je vodil Fr. Marolt. Solo petje ga je najprej učil Marolt in potem 4 leta A. Darian. Debutiral je v vlogi Franja v Foersterjevi operi Gorenjski slavček, 1944 v lj. Operi. Tu je nastopil še kot Stevo (L. Janaček, Jenufa); Alfred (G. Verdi, Traviata), 1945; Janko (B. Smetana, Prodana nevesta), 1945; Walter (R. Wagner, Tannhäuser), 1945; v Mrbu pa kot Pinkerton (G. Puccini, Madame Butterfly), 1945; Cavaradossi (Puccini, Tosca), 1947; Manrico (G. Verdi, Trubadur), 1947; Canio (R. Leoncavallo, Glumači), 1948. Največ uspehov je žel z vlogo Mića (J. Gotovac, Ero z onega sveta), 1947. Mnogo je pel tudi na koncertih in akademijah. V mrb. Operi, ki ni imela svojih režiserjev, je najprej pomagal režiserjem, ki so prihajali iz drugih krajev, potem se je lotil sam režije: Smetanova Prodana nevesta, 1950; D'Albertova Nižava, 1951; Verdijeve: Traviata, 1951; Rigoletto, 1957; Trubadur, 1960; Puccinijeve: Tosca, 1952; Gianni Schicchi, 1956; La Bohème, 1959; Massenetova Manon, 1957; Donizettijeva Lucia di Lammermoor, 1959; Leoncavallovi Glumači, 1960; Poličev Deseti brat, 1960. Med 1949 in 1965 je objavil 25 člankov v GLMrb. Sodi med pionirje, ki so po zadnji vojni pomagali dirigentu A. Neffatu sestaviti solistični ansambel.

Prim.: SGL III, 751; SSL IV, 306–07; Delo 1964, št. 259; arhiv SNGMrb.; VMrb. 1964, št. 221; 1974, št. 217 s sl.; GlMrb. 1964/65, 40–41 s sl.; 1974/74, 11–12 s sl.

Har.