Urbanija, Josip (1877–1943)

Urbanija (Vrbanija) Josip, kipar, r. 16. febr. 1877 v Lj. gospodinji (pri ovdov. kiparju F. Zajcu) Luciji, ob U-jevem krstu Ceciliji, iz Vrhovelj pri Lukovici, u. 10. jul. 1943 na Dunaju. U. je odraščal v hiši kiparja F. Zajca star. (v istem gospodinjstvu 1880 živeli še Zajčeva sinova Janez in Franc, takrat že podobar. učenec, ter Jož. Grošelj iz Selc, podobar. pomočnik); 5 razr. osn. šole je obiskoval v Lj., 1890 se učil kiparstva pri očimu J. Grošlju (1887 se poročil z U-jevo materjo) v Selcih pri Šk. Loki in bil pri njem do odhoda k vojakom (1899) pomočnik. V Clcu je po nasvetu stotnika Wesshuberja izdelal kip Slovo domobranca (= Odhod na vojsko), ga 1903 razstavil v lj. trgovini R. Kollmana (gl. S in SN 1903, št. 213; LZ 1903, 703), nato pa s prihranki in nagrado za omenjeni kip i. l. prišel na Dunaj ter – prepozen za vpis na akad. – obiskoval spec. slikar. in risar. šolo Strehblow; 1904 zaradi denarnih težav spet živel v Selcih pri očimu, 1904–6 pa na Ostrožnem pri Celju. V l. 1906–14 je U. (predvsem s podporo kranj. deželnega odbora) študiral na dunaj. Akad. d. bild. Künste (prof. H. Bitterlich), kjer je kot materin jezik priznal slov., obenem pa zahteval, da njeg. priimek pišejo Urbanija (ne Vrbanija); tedaj je prejel štud. nagradi: Gundel–Preis (1910), Preleuthner–Preis (1912). Z Dunaja je poslal ur. S članka (1907, št. 236, 263) in pismo, v katerem je spraševal, kdaj bomo Slov. dobili umetn. dom, akad. ter slikar. galerijo (S 1908, št. 11), in oceno jubilejne umetn. razstave na Dunaju (ib. 1908, št. 84). V Sarajevu je živel 1915–8, nato pa do smrti na Dunaju.

U. je izdeloval v lesu, mavcu ali kamnu reliefe, mdr.: sv. Alojzij; sv. Mohor in Fortunat, atika; sv. družina; sv. Ciril in Metod, atika (vse za ž. c. v Polju; tu verjetno njeg. tudi angeli na vel. oltarju); Mati božja s sv. Dominikom in Rozo Liman., 1906 (za c. v Loškem Potoku; hrani NarG; repr. DS 1907, 9)– vse v Grošljevi delavnici; Hanibal pred vratmi (repr. DS 1908, 485); Po bitki (repr. DS 1908, 29), Ave Caesar… (repr. DS 1913, 323); kipe, mdr.: Vstajenje (izdelan pri Grošlju za pokopal. kapelo v Šk. Loki); Immaculata in dva kerubina (za kiparja A. Progarja, SBL II, 586); Tolažnica v zadnjem boju, 1905 (les; podaril nadvojv. Rainerju, ta pa Dežel. muzeju 1906, zdaj v NarG); sv. Hubert (1909 poročilo J. Regalija v DS 1909, 327, 330; LZ 1909, 446); Nosilec vaze, 1909; Absolvo te, 1910 (repr. DS 1910, 333); Rokoborca (repr. DS 1913, 296); Sejalec, 1914; Spomenik padlim vojakom v 1. svet. vojni (voj. pokopališče v Sarajevu) med 1915–8; V naravi (boreča se leva) 1922 (les; zasebna last na Dunaju; repr. Um 1939/40, 13); Družina, 1926 (marmor, zas. last v Chicagu; repr. ib., 10); Trn, 1930 (zaseb. last na Dunaju; repr. ib., 9); Mati, 1939 (= portret Führerjeve gospe z otrokom, hruškov les; zas. zbirka na Dunaju); 3 plastike za zavod križark na Mali Loki pri Ihanu (gl. ib. 11) ter plaketo Danica–Zarji (repr. DS 1913, 1).

Razstavil je le posam. dela: kip Tolažnica v zadnjem boju, 1905 (Lj., gl. DS 1905, 325; S 1905, št. 39, 67; SN 1905, št. 68; LZ 1906, 383); reliefe: Osamljen, 1908 (slikar. akad. na Dunaju, gl. S 1908, št. 119); Nosilec vaze, 1909 (ib., gl. S 1909, št. 160); Hanibal ante portas; sv. Hubertus, 1909 (oboje na I. umetn. razst. v Jp.).

Že pri Grošlju (ki je podpisoval U-eva dela) je kljub delavniški podrejenosti njegov delež izstopal po večji živahnosti figur, razvihranosti draperij, popolnejšem razmerju teles in po obraznih tipih, ki jih je tudi pozneje ponavljal. Razen po relig. temah je segal tudi po zgodov., pretirano in ceneno poudarjal čustvo, idealiziral obraze in gibe ter tako zniževal umetn. raven del; kljub poudarjeni sentimentalnosti pa je posrečen njeg. relief Osamljen (= Zdoma) 1908, lastna podoba v lesu, ki ga časovno zaznamuje secesij. okvir vej in listja. Gigantski figuri Vrelec (= Žejnim) in Napor, mavec, imenovani tudi Vodna in električna energija, zasnovani v l. 1906 do 1914 ter predvideni za projektirano deželno hišo v Lj. (stalno razstavljeni v NarG), sta odmev monument. figur ob prehodih dunaj. dvora na Michaelerplatzu (gl. Umetn. zbornik. I, 1943, 260). Danes neznana nahajališča objavlj. del in nepoznavanje večjega štev. umetnin iz časa U-jevega bivanja v Sarajevu ter na Dunaju omejujejo popolnejšo podobo o njem. Sodobniki in poznejši pisci so sodili o U-evem delu mdr.: da mu ni reči ne prida ne zlega (gl. V. Levstik, LZ 1909, 528), da ima vrednost v posrečeni toplini, domači preprostosti, čeprav je tehnika šolska in neokretna (F. Kozak v zvezi z osnutkom za Krekov spomenik, LZ 1918, 295), da vse rahlo idealizira in upodablja v nekakšnem modernem baroku ter poetičnem realizmu (S. Mikuž, Um 1939/40, 10–5) ter da je blodil med domovin. umetnostjo in patetičnimi vizijami, ki jim s svojim talentom ni bil dorasel (Š. Čopič v: Jsl skulptura 1870 do 1950. Bgd 1975, 46–9).

Prim.: r. matice ž. urada sv. Jakob Lj., s pripisom U-jeve poroke (original v mat. uradu Lj.); družin. pola ob ljud. štetju 1880 (MALj); Sterbebuch ž. urada Wieden-Margarethen, št. 1339/43 (Dunaj); Schüler–Listen št. 695; Verwaltungsakten 1906–14 (oboje Archiv d. Akad. d. bild. Künste, Dunaj); ELU IV, 476; LKU 30–1; NE IV, 1660; Thieme–Becker XXXIII, 590; SN 1909, št. 289; DS 1910, 368; 1913, 205, 320; Bosnische Post (Sarajevo) 1917, št. 146; F. Stelè, Oris zgod. umetnosti pri Slov. 1924, 146; 1966², 155; Bühne, Welt u. Mode (Dunaj) 1926, 59; Tov 1949, 222; F. Šijanec, Sod. slov. likovna umetnost. Mrb 1961, 284; E. Cevc, Slov. umetnost. 1966, 159, 175; ZUZ 1970, 172. – Slika: Osamljen (avtoportret s pogledom na Selca; repr. DS 1908, 293). Rzn.