Urbani, Umberto (1888–1967)

Urbani (Urbanaz) Umberto, slavist, prevajalec iz slovenščine, r. 24. maja 1888 v Kopru Antoniji Urbanaz, u. 16. jun. 1967 v Trstu. Potrdil o srednjem in visokem šolanju ni, sam pa je izjavljal, da se je šolal v hrv. zavodih in se pri tem seznanil tudi s slov. ter da je klas. filol. študiral v Gradcu. L. 1912–3 je poučeval na hrv. gimn. v Zadru, 1914 prišel v Trst, avg. 1915 je bil v Clcu pred vojnim sodiščem zaradi iredentizma, nato interniran v St. Michaelu pri Leobnu, 1917 na ruski fronti, tu zbolel in zato odšel na Madžarsko. L. 1918 se je vrnil v Trst, začel 1919 sodelovati pri listu Piccolo (tedaj se zbližal s S. Bencom), bil propagandni govornik organizacije Trento–Trieste za drugorodce, kasneje dodeljen tiskovnemu in cenzurnemu uradu pri prefekturi v Trstu, 1921–5 je bil pri okrajnem šol. svetu v Postojni in od prefekta imenovani komisar v Košani (obenem je kot član fašist. stranke pisal v Mussolinijev Il popolo d'Italia). Po odpravi postojn. podprefekture se je 1926 vrnil v Trst, postal zaupnik Lege Nazionale, tajnik pri organiz. Dante Alighieri ter se 1928 uradno preimenoval v Urbani (kar si je že prej prideval k priimku), 1929 dodeljen posvetovalni komisiji za poitalijančevanje priimkov. Od 1931–58 je kot poverjeni profesor v Trstu poučeval shrv. jezik na ekonom. in trgov. fakulteti, 1943–7 pa še slov. na fil. fakulteti. Po ital. zasedbi Sje 1941 je prišel za nekaj časa v Lj., kamor ga je poklical vis. komisar Grazioli, kasneje se odvrnil od fašizma in po l. 1945 sodeloval v projsl listih Corriere di Trieste in PDk; 1955 je govoril v koprskem gledališču o Danteju in Slovanih ter bil 1960 z B. Borkom in V. Bartolom gost slov. pisateljskega društva na Bledu. Zadnja leta je moral prositi za denarne podpore, ker si zaradi različnih in nezanesljivih služb ni pridobil pravice do drž. pokojnine. – U-jevo publicistično delo so s precejšnjo pozornostjo spremljali ital. rojaki in Slovani, o katerih je pisal; prejel je ital., češka, jsl in poljska odlikovanja.

U. je objavil 2 pesn. zbirki: Amaranti. Zadar 1913 (opeval Giuseppa Tartinija, tripolitanska bojišča, črnogorske matere, zraven dodal prevode shrv. pesnikov); Ninfe d'Italia. Trst 1919. Slov. idr. slovanske kulture je raziskoval in populariziral s knjigami, kot sta vodnika z vidno italij. nacionalistično miselnostjo Le grotte di Postumia. Trst 1923, in Postumia romana. ib. 1925 (tu govori o sveti meji »tega v starodavnosti rimskega kraja«); prevodi iz slov.: I. Tavčar, Streghe e demoni, Cronaca di Visoko (v resnici prev. I. Vouk, U. pregledal). Trst 1929; F. Bevk, I fuochi di San Giovanni (= Kresna noč). Milano 1937 (z navdušenim uvodom o pisatelju); objavami o pisateljih kot: Silvin Sardenko il poeta di Roma. Lj. 1941 (separ. natis iz S 1941, št. 182); Alojz Gradnik. Modica 1967 (s podatki o piscu sestavka); shrv.: I. Vojnović, La signora dal girasole. Rim 1925; J. Spiridonović Savić, Pergamene di frate Stratonico. Trst 1927; B. Stanković, Sangue impuro. ib. 1928 (nove izdaje tudi v Milanu); Il ponte sulla Žepa. Milano 1937 (dvojezična šolska izdaja srbohrvaških novel); A. Tresić–Pavičić, Il teatro di Rino Alessi. Videm 1937; P. Petrović Njegoš, II serto della Montagna. Trst 1939, Padova 1961²; I. Mažuranić — Brlić, Leggende Croate. Florenca 1955; češč.: J. Zeyer, Jan Maria Plojhar. Trst 1932 itd. Učni priročniki: Scrittori jugoslavi I. Trst 1927 (uvod P. Popović); II. Zadar 1936 (uvod. A. Cronia); mdr. tu članki o Aškercu, Cankarju, Gradniku, Gregorčiču, Mešku, Prešernu, Župančiču; Corso di serbocroato. Milano 1938; Storia della letteratura serba, croata e slovena. Torino 1938; Dizionario della lingua croata 1–2. Trst 1944; Parliamo croato. Milano, Florenca 1945, kakor tudi dvojezični Piccolomondo Sloveno – Mali slovenski svet. 1941 (izd. v zasedeni Lj.) s sestavki o štev. slov. pesnikih in pisateljih, s prev. odlomkov iz njihovih del in s članki o slov. glasb. življenju, slikarju Franu Tratniku idr. Kakor drugje je tudi tu pisanje bolj publicistično informativno. Velika noč 1941 je po U-jevi misli spet poklicala Slov. na pravo pot v kulturo, Ital. pa da je z »zgodovinsko« ustanovitvijo Lj. province dosegla uresničenje svojega poslanstva, v čemer je videl avtor »ustvarjen veliki ideal svojega življenja«; zraven pa je ob delu S. Lebna, Problem Dantejeve Beatrice. 1940 izrazil občudovanje znanju, širokemu pogledu, tenkemu vživetju, kritični jasnovidnosti in vnetosti, ki da je lastna slov. ljudstvu. Podobno kot je sodil že 1936 v reviji Europa Orientale (Rim), da se slov. narod ponaša z večstoletno kulturo in slovstv. zgodovina in da je znal med dvema velikima narodoma drugega porekla tekmovati z nem. delavnostjo in vztrajnostjo, v genialnosti in ljubezni do umetnosti z Italijani – ti pa da so vzeli ta narod v svoje varstvo. S članki je U. sodeloval še v listih: Rivista di letterature slave (Rim), Meridiano di Roma, Minerva (Torino), Sul mare (Lloyd, Trst), ŽS 1928, 193–7 (o Milici Janković; prev. K. Kocjančič); L'Europa Orientale (Rim) 1936; MP 1937/8, 223–4 (o zbirki A. Gradnika; prev. V. Šturm); ib. 1939/40, 19–27 (o Prešernu; prev. ista); S 1940, št. 166; NSd 1954, 453–67 (o jsl delih v ital.; prev. J. Gradišnik); Dialogi (Mrb) 1965, 476–84 (o Danteju in Slovanih; prev. A. Kolar); PDk 1965, št. 302 (o prijateljstvu z V. Bartolom, F. Bevkom in B. Borkom), zbornikih: Le lingue estere (Milano); Iniziativa Isontina (ib. 1967), encikloped.: Le lettere– Panorama della letteratura universale. Milano; Grande dizionario enciclopedico, UTET; Dizionario delle opere e dei personaggi. Milano; s prevodi pa mdr. tudi v antologiji svetovne poezije Orfeo. Firenze. – Z ital. stališča je uravnaval razglede po slovan., zlasti južnoslovan. svetu, iskal stičnih točk, vplivov in sorodnosti, pri tem pa opravil spričo svoje publicist. podjetnosti med Italijani pomembno posredniško delo. – Prim.: osebni dokumenti in korespondenca (IZDG); LZ 1930, 59–60; 1938, 79–80; J 1931, št. 134; 1937, št. 109, 186; Strani pregled 1933, 225–37; DS 1937/8, 297–9; ŽiS 1937, knj. 22, 403–6 (s sliko); Luč 1938, 48–65; U. Urbani … Trst 1938 (brošura s sliko); S 1941, št. 195; Corriere di Trieste 1954, št. 2730; 1958, št. 4004; NRazgl 1958, 298; Zbornik Slov. nar. gled. Trst 1958, 27–30; PDk 1958, št. 125; 1967, št. 113, 154; Delo 1960, št. 258 (s sliko); 1967, št. 165 (s sliko); Trieste 1967, št. 80 (s sliko); U. Urbani, Petar II. Petrović Njegoš. Trst 1970, 5, 7 (s sliko); M. Debeluh — Poldini, Rapporti tra la cultura ital. e quella slovena nel Litorale (1900 do 1940). Trst 1973, 25–32, 41–2 (s podatki trž. univ. idr. arhivov); Zaliv 1973, 194; F. Koblar, Moj obračun. 1976, 170–1. Leg.

URBANI (prvotno URBANAZ) Umberto, slavist, prevajalec iz slov. in shr. v it., r. 24. maja 1888 v Kopru, u. 16. jun. 1967 v Trstu. Mati Antonija Urbanaz. Obiskoval je frančiškansko niž. gimn. na otočku Košljunu v istoimenskem zalivu otoka Krka, višjo v Zadru. Stopil je v franč. red in bil preoblečen 24. jul. 1904; najprej je dobil ime fra Pancrazio, pozneje fra Salvatore. Noviciat v Kopru, 16. avg. 1908 je napravil svečane zaobljube, teologijo je doštudiral v Dubrovniku in bil posvečen 23. jul. 1911. Od 1912–13 je poučeval na hrv. franč. gimn. v Zadru, nato je bil imenovan za pridigarja, toda 22. dec. 1913 je zapustil red in duhovništvo. Po lastnem pripovedovanju je prišel 1914 v Trst, toda potrdilo trž. občine priča, da je živel v Trstu od 1925 kot časnikar in poročen (Municipio di Trieste 22.1.1932). Avg. 1915 so ga v Celovcu postavili pred vojaško sodišče zaradi iredentizma in internirali v St. Michaelu pri Leobnu. 1917 je bil na rus. bojišču v Bukovini, zbolel je, zato so ga poslali na Madžarsko. 1918 se je vrnil v Trst in začel leto pozneje sodelovati pri Il Piccolo, pri čemer se je zbližal s S. Bencom. Nastopal je kot propagandni govornik organizacije Trento-Trieste za neit. državljane, kasneje je bil dodeljen tiskovnemu in cenzurnemu uradu pri prefekturi v Trstu, 1921–25 je bil pri okraj. šol. svetu v Postojni in od prefekta imenovani komisar v Košani. 1. okt. 1922 je stopil v faš. stranko in sodeloval v Mussolinijevem Il Popolo d'Italia. Po odpravi postojnske podprefekture se je 1926 vrnil v Trst, postal zaupnik Lege nazionale in tajnik organizac. Dante Alighieri, ki sta bili že pod Avstrijo bojevito nacionalistični. 1928 se je uradno preimenoval v Urbani (prefekturni dekret 2. avg. 1928), toda to obliko je že prej dostavljal priimku. 1929 je bil član posvetovalne komisije za poitalijančevanje priimkov. Od 1931–58 je bil poverjeni prof. za shr. jezik na Trgov. viš. š. Revoltella, ki se je spremenila v Ekon. in trgov. fak. trž. U, od 1943–47 pa še za slov. na Laposl. fak. Po it. zasedbi Sje 1941 je prišel za nekaj časa v Lj. za časopisnega cenzorja. Po padcu faš. in izgubljeni vojni se je U. polit. spremenil in po 1945 sodeloval v Jsli naklonjenih listih Corriere di Trieste in PDk ter na slov. radiu. Tako je 1955 govoril v koprskem gledališču o Danteju in Slovanih (prvič po vojni v it. jeziku), 1960 je bil gost Slov. pisat. društva na Bledu, dalj časa je bil 1961 gost črnogorske vlade zaradi prevoda Gorskega venca. - U. je stopil na U v pokoj »brez pravice do pokojnine ali odpravnine« (zapisnik uprav. odb. trž. U 8 jul. 1959), dobival je le najnižjo pokojnino INPS. Zato je vsako leto prosil U za izredno pomoč, nekaj časa pa so mu pomagali tudi zunanji sodelavci Radia Trst A s tem, da so mu odstopali honorarje za predavanja. – U. je objavil dve pesn. zbirki: Amaranti. 1908–1912, Zara 1913. Podpis: P. Salvatore Urbanaz, O.F.M. V zbirki je sto pesmi, ki obsegajo izpovedi, molitve, spomine, počastitve ugled. mož, priložnostne, na koncu so trije prevodi hrv. in srb. pesnikov: P. Preradović, Stefano Ilijić, Isidoro Poljak. Zaradi zbirke je prišel pred vojaško sodišiče. Druga so Ninfe d'Italia, Trst 1919. Podpis: Umberto Salvatore Urbanaz. Sledila sta dva vodnika: Le grotte di Postumia. Nel mondo sotterraneo ai confini d'Italia, Trst 1923 (podpis Umberto Urbanaz-Urbani), in Postumia romana, Trst 1925. Oba sta napisana z močno it. nacionalistično miselnostjo, v drugem govori o sveti meji »tega v starodavnosti rimskega kraja«. - Odslej se je posvetil pisanju člankov o slov. in shr. liter. in prevajanju. Iz slov. je prevedel: (z I. Voukom) I. Tavčar, Streghe e demoni (Visoška kronika), Trst 1929; Fr. Prešeren, Splende la luna (Pod oknom) in La fede perduta (Zgubljena vera), L'arte 1929; Fr. Bevk, I fuochi di San Giovanni (Kresna noč), Le lingue estere, Milan 1937 (z navdušenim uvodom o pisatelju); Piccolo mondo sloveno - Mali slov. svet., Lj. 1941, kjer so zastopani: Tavčar, Prešeren, Gregorčič, Aškerc, Župančič, Gradnik, Merhar, Jarc, Golar in Vida Tavfer. Vse je predstavil s članki in odlomki iz njihovih del, spregovoril o slov. glasb. življenju, o slikarju Fr. Tratniku idr. Članki so publicistično informativni, dodal pa je še svoje polit. prepričanje, da je statut Ljubljanske pokrajine »eden granitnih temeljev, na katere je romanstvo postavilo svojo večno omiko«, istočano se je uresničil »veliki ideal« njegovega življenja. Silvin Sardenko il poeta di Roma, Lj. 1941 (separ. natis iz S 1941, št. 182); A. Aškerc, Un foglio di cronaca dal chiostro di San Giorgio (List iz kronike Jurjevega kloštra), Meridiano di Roma 1943; I. Cankar, Una tazza di caffè (Skodelica kave), Il Corriere della sera 1948; A. Aškerc, La pietra divisoria (Mejnik), Orfeo 1949; Fr. Bevk, Mio padre quando rideva (Smeh), Il Piccolo della sera 1939, in I due volti (Dva obraza), La nostra lotta 1952; Orfeo: Prešeren, Aškerc, Gradnik, Sansoni 1953. – Iz shr. je prevedel: I. Vojnović, La signora dal girasole, Rim 1925; Jela Spiridonović Savić, Pergamene di frate Stratonico, Trst 1927; B. Stanković, Sangue impuro, Trst 1928 (v Milanu še štirikrat); I. Andrić, Il ponte sulla Žepa, Milan 1937 (dvojezična, prvi prevod iz Andrića, dodanih je še pet hrv. pripovednikov in en srb.); A. Tresić-Pavičić, Il teatro di Rino Alessi, Videm 1937; P. P. Njegoš, Il serto della Montagna, Garzanti, Milan 1939 (v enajstercih, do zdaj tri izd.); Ivana Brlić-Mažuranić, Leggende croate, Firenze 1955. Iz češčine: J. Zeyer, Jan Maria Plojhar, Trst. 1932. – Hrv. jeziku je posvetil več del, ki jih je rabil tudi kot univ. prof.: Corso di serbo-croato, Le lingue estere, Milan 1935; Parliamo croato, ibid. 1941; Grammatica della lingua croata, Trst 1945 (s slovnico, vajami in trgov. koresp.). Liter. je predstavil v knjigah: Scrittori jugoslavi I, Trst 1927 (z esejem o hrv. in srb. liter. in odlomki iz del, uvod. P. Popović); II, Zadar 1936 (uvod A. Cronia, slov. avtorji so: Prešeren, Gregorčič, Župančič); prva knjiga mu je pomagala na univ.; Storia della letteratura serbo-croata e slovena, Turin 1938; Panorami delle letterature croata, serba e slovena, v zv. Lettere, Bianchi-Giovini, Milan 1944; Vocabolario italiano-croato e croato-italiano, Trst 1944. - Samostojno so izšle knjižice: La Jugoslavia e i suoi Banati, Trst 1934; Nella repubblica di Masaryk, Trst 1935; Il volto della Jugoslavia, Ital.-Jug., Milan 1938; Petar II. Petrović Njegoš. Ob stopetdesetletnici njegovega rojstva, Slov. prosv. Matica v Trstu 1967 (o U. prof. Sl. Bratina, Uvodna beseda Mar. Udovič); Alojz Gradnik, un poeta dall'anima italo-slava, Modica 1967 (s kratkim U-jevim življenjepisom). - S članki je sodeloval v revijah in listih: Rivista di letterature slave (Rim, o Cankarju in Aškercu); Meridiano di Roma; Minerva (Turin); Sul mare (Lloyd, Trst); ŽS; L'Europa Orientale (Rim); MP 1937/38 (o Gradnikovih Večnih studencih), ibid. 1939/40 (o Prešernu); NSd 1954 (o jsl. delih v it.); Dial Mrb. 1965 (o Danteju in Slovanih); CorrTs (daljša študija o Trubarju, sprotna poročila o novih slov., shr. in it. knjigah). - Veliko je pisal o shr. pesnikih in pisateljih, npr. esej o Mažuranićevi pesnitvi Smrt Smail-age Čengijića, v katerega je vdelal nekaj odlomkov lastnih prevodov; o I. Vojnoviću, M. Begoviću, Ant. Tresiću-Pavičiću, B. Stankoviću, Vlad. Nazorju, P. P. Njegošu ob stoletnici smrti (CorrTs 1951 v 10 nadaljevanjih), o Fr. Mažuraniču, Ivani Brlić-Mažuranić idr. Napisal je uvod v Štiri drame Tresića-Pavičića, ki jih je avtor sam prevedel v it., uvod v Nazorjev roman Legenda o sv. Krištofu, ki ga je prav tako avtor sam prevedel. - Sodeloval je v zborniku Le lingue estere (Milan) in v enciklopedijah: Le Lettere - Panorama della letteratura universale (Milan); Grande dizionario enciclopedico UTET; Dizionario delle opere e dei personaggi Bompiani (Milan); Antologia della lirica universale Orfeo (prevodi). - Po Radiu Trst pa je v slov. in it. vsa povojna leta seznanjal poslušalce z aktualnimi kult. vprašanji s slov. in shr. jezikovnega področja. - U. se je trudil za it.-jsl. zbližanje, o tem je pisal in govoril, čeprav je bilo pod faš. težko in čeprav je tedaj zagovarjal režimske težnje, po vojni pa je delal odkrito in zavzeto. S svojo podjetnostjo si je znal pridobiti vrsto slov. prijateljev, npr. V. Bartol, Fr. Bevk, B. Borko (o njih je pisal v PDk 1965, št. 302) idr.

Prim.: L. Legiša, U. U., SBL IV, 300–01 in tam navedena liter.; J. Jež, U. U., quarant'anni di lavoro dedicati all'avvicinamento it.-jsl., CorrTs 16. maja 1954; Isti, I 70 anni dello slavista triestino U.U., ibid. 10. jul. 1958; Isti, U. U., življenjsko slovenistično delo – Na pragu 80-letnice, LitV XVIII/1966/67, 215–16; M. Jevnikar, U. U. sedemdesetletnik, M(Trst) II/1958, 86; Isti, U. U. in srbohrv. liter., LitV XVIII/1966/67, 216–17; Moder, SLNP 329 (slov. prevodi); arh. trž. univ.; Franjevački provincijalat, Zadar, 8. mar. 1990 (podatki o šolanju in duhovništvu); Status personalis et localis archidioecesis Jadertinae, ineunte anno Domini MCMXIII, Jaderae 1913, 126, 149.

Jem.